Da bi postal več kot le »dolenjski posebnež«

Samorazkritje: Avtor članka že osem let aktivno sodeluje na projektu Festival Cvičkarija Društva novomeških študentov (DNŠ), zadnjih pet let kot direktor celotnega festivala.

Na letošnjemu Tednu cvička me je marsikateri od poslovnih in osebnih znancev pozdravil z enakim vprašanjem, ali sem zaradi slabega vremena na prireditvi Zveze društev vinogradnikov Dolenjske zadovoljen, vesel ali celo privoščljiv. Po zadregah sogovornikov sodeč je večino moj odgovor presenetil. Vedno sem ločeval zgodbo Cvičkarije od širše zgodbe cvička. Za zadnjo vremenske neprijetnosti na največjem prazniku vinogradniških društev nimajo večjega vpliva. Uspeh Tedna cvička bistveno ne vpliva na priljubljenost vina cviček v Sloveniji in tako bo vselej dokler bodo vinogradniške hrame obiskovali predvsem prebivalci cvičkovega vinorodnega okoliša. Ne razumite me narobe, DNŠ-jeva prireditev na Novem trgu se sooča s popolnoma enako sliko. Po drugi strani s stališča Cvičkarije na organizatorja zagotovo gledam skozi prizmo empatije. Mi smo namreč potrebovali celih pet let, preden smo izpeljali festival brez dežja. Prav tako uspeh prireditve na Glavnem trgu pripomore k boljši prepoznavnosti novomeških prireditev in s tem tudi Cvičkarije. Zato je odgovor na zastavljeno vprašanje nikalen. Nikakor nisem zadovoljen ali vesel dežja na katerikoli prireditvi, povezani s cvičkom.

Cvičkarija je v zadnjih petih letih iz študentske prireditve na dveh lokacijah zrasla v festival, ki poteka v petih slovenskih mestih na sedmih prizoriščih. Vpeljali smo izbor Cvička Cvičkarije, ki je prilagojen tržnim vinogradnikom, in v popoldanske aktivnosti vključili rokodelce. Programsko smo ostali zvesti zaobljubi predhodnikov, da bomo obiskovalcem nudili izključno slovensko avtorsko glasbo. Zaradi omejitev, ki jih taka obljuba prinaša, misleč predvsem na majhnost glasbenega trga, smo bili pogosta tarča kritikov. Očitajo nam ponavljanje avtorjev, kdaj tudi upravičeno, priznam. Ustvarjanje programa množične prireditve je po mojem mnenju zelo podobno sestavljanju radijske programske sheme – iskanje pravega ravnotežja med kakovostno glasbo in zadovoljitvijo občinstva.

Predsodke zaradi imena festivala, da je Cvičkarija predvsem oda alkoholu, smo bolj ali manj uspešno odpravili povsod razen doma. Argumenti plačljivih popoldanskih degustacij, ne nudenje težkih alkoholnih pijač (kar po drugi strani predstavlja resničnost na vseh ostalih množičnih prireditvah, v vseh gostinskih obratih …) in cenejše brezalkoholne pijače domače javnosti (še) niso prepričali. Organizatorji se v Novemu mestu še vedno soočamo z neodobravanjem sosedov, z mediji, ki pikolovsko izpostavljajo naše najmanjše spodrsljaje, in z negativnimi spletnimi komentarji anonimnih meščanov. Po drugi strani so odzivi v Ljubljani, Mariboru, Kopru in Portorožu občutno bolj naklonjeni festivalu. Tudi turistične entitete gostujočih mest so v Cvičkariji prepoznale sodoben pristop k promociji Dolenjske in nas uvrstile v letne načrte množičnih turističnih dogodkov. Umestitev v letni program nam omogoča uspešno kandidiranje na turistične razpise mest gostiteljev.

Dober program in lepo vreme sta letos na festival privabila rekordnih 19 500 obiskovalcev, uradna spletna stran z geografskim prerezom sodelujočih vinogradnikov pa je samo v mesecu aprilu in maju zabeležila 35 000 unikatnih uporabnikov. Proračun celotnega projekta bo letos prvič presegel 90 000 EUR. Te številke tako Cvičkarijo uvrščajo v sam vrh študentskih in enoloških prireditev. Na trgu študentskih prireditev sta večji samo še prireditev vseh 55 študentskih klubov in društev Škisova tržnica (direktorji Škisove tržnice zadnjih šest let prihajajo izključno iz DNŠ, o. a.) in Majske igre Študentskega sveta stanovalcev vseh študentskih domov v Ljubljani. Večji obisk na enoloških prireditvah v Sloveniji beleži samo še Vinska vigred. Vključujoč še Teden cvička pa sta rdečkasti prireditvi skupaj že pred nekaj leti po obisku in programu prerasli dogodek v Metliki. Od vrnitve Tedna cvička v Novo mesto se upravičeno pojavlja vprašanje o smiselnosti dveh ločenih prireditev na Novem in Glavnem trgu. Tehnično gledano sta tudi prvo leto vrnitve potekali dve prireditvi, ki pa sta res časovno sovpadali. DNŠ je takrat ocenil (in ocenjuje), da je istočasnost prireditev brez vsebinskega in organizacijskega povezovanja slabša izbira od dveh ločenih dogodkov. Prav tako je treba vedeti, da je januarja, ko šele izide razpis za organizacijo Tedna cvička, Cvičkarija že globoko v izvedbeni fazi festivala. Klub napisanemu DNŠ apriori ne zavrača sodelovanje.

Rast in razširjenost festivala žal nista vplivali na udeležbo razstavljavcev. Zadnjih pet let beležimo minimalno nihanje sodelujočih vinarjev. Novosti, kot so letno izdajanje Kataloga Festival Cvičkarija s predstavitvijo razstavljavcev pri Založbi Goga, večerne video projekcije vinogradnikov, plačljiva popoldanska degustacija, s katero si vinar povrne vse stroške udeležbe, spletni geografski prerez ipd., niso dosegle želenega učinka. Nadalje smo leta 2003 zaradi večje transparentnosti odkupa cvičkov za potrebe gostinske dejavnosti vpeljali izbor Cvička Cvičkarije. Vino degustirata dve neodvisni komisiji, prvo sestavljajo strokovnjaki Kmetijsko gozdarskega zavoda Novo mesto, drugo predstavniki organizatorja, gostinstva in zainteresirane javnosti. Čeprav štirim skupaj najbolje ocenjenim pridelovalcem pripada pravica prodaje cvička na festivalu, zmagovalec pa pridobi še enoletno ekskluzivno pogodbo za dobavo cvička vsem trem gostinskim obratom Skupine DNŠ, povečanega zanimanja vinarjev nismo zaznali. Navkljub naštetemu moramo razloge za udeležbo pod pričakovanji iskati pri organizatorju. Razkorak med pričakovanji vinogradnikov in našim razumevanjem utrjevanja blagovnih znamk vinotočev je očitno prevelik. Resni skupni posveti organizatorja in vinarjev so nujni in danes je jasno, da z njimi zamujamo že nekaj let.

Žal se bojim, da bodo konzultacije potrdile moj strah o samozadostnosti vinogradnikov. Večina ima svoj pridelek v celoti že v naprej razprodan, želja po širitvi dejavnosti pa, razen nekaj svetlih izjem, nimajo. Oglašujejo predvsem po sistemu dobro blago se samo hvali in tako čakajo na sadove promocije od ust do ust. Sodelovanje na množičnih sejemskih prireditvah jim največkrat predstavlja časovno breme, saj dela v vinogradih nikoli ne zmanjka. Ne zavedajo se, da dobro in pošteno delo že nekaj časa ni več recept za neizbežen poslovni uspeh.

Podobno velja za institucije cvička. Zveza društev vinogradnikov Dolenjske ima svojo spletno stran, ki je v celoti podrejena letnemu ocenjevanju vin in Tednu cvička. Osvežuje se enkrat letno, in sicer v začetku meseca maja. Na strani zaman iščete vključena društva ali vinogradnike, predstavitve vinotočev, zemljevide vinskih poti ipd. Razumem, da notranjih potreb po zapisanem ni. Povečini so člani vinogradniških društev (in tako zveze) le ljubiteljski vinogradniki z nekaj sto pridelanimi litri vina letno. Zato se je tudi pred nekaj leti rodila ideja konzorcija cvička, ki naj bi združeval izključno velike tržne vinogradnike. Konzorcij – gospodarsko združenje naj bi nudilo podporo vinogradnikom, imelo skupne oglaševalske akcije in kupcem zagotavljalo minimalen prag kakovosti izdelkov. Združenje je kmalu po ustanovitvi postalo talec slovenske politične razdvojenosti in konzorcij se je razdelil na dve pravni osebi s podobnim imenom in namenom. Tako niti ni presenetljivo, da je od visoko potencialne ideje ostal le skupen zamašek na navoj.

Mislim, da se zaradi brezpogojne ljubezni do naše rujne kapljice premalo zavedamo, da cviček ni vrhunsko vino. Cviček je popularno vino in popularnost je treba skrbno gojiti. Napihovati, če hočete. Kot je rekel najbolj uspešen ponudnik računalniške programske opreme, bo morebitni zadnji bankovec vložil v oglaševanje in stike z javnostmi. Pri vzdrževanju kulta cvička so prireditve zagotovo dobrodošle, niso pa niti približno dovolj. Petmetrska napihljiva steklenica z etiketo naše največje vinske kleti na planiških poletih je majhen korak v pravo smer. Prisotnost blagovnih znamk pijač na množičnih prireditvah je postala nepogrešljiv del celovite oglaševalske kampanje. Cvičkarijo na primer sponzorira med drugim tudi največja slovenska pivovarna, pa čeprav se v imenu prireditve skriva popolnoma druga vrsta pijače in čeprav se piva na vseh sedmih lokacijah skupaj popije manj kot na povprečni košarkaški tekmi v Športni dvorani Leona Štuklja. Še najbolje se cviček pojavlja na medmrežju. Zlasti na račun uporabnikov, ki cviček omenjajo v blogih, mikroblogih in v spletnih družbenih mrežah. Večina največjih tržnih vinogradnikov sicer ima svoje spletne strani, vendar so te še iz časov enosmernega interneta. Najboljšo spletno stran s spletno trgovino ima presenetljivo Kartuzija Pleterje.

Zaključujem z ugotovitvijo, da zgodba cvička nujno potrebuje novega protagonista. Zavod za turizem Novo mesto je zagotovo ena od zanimivih izbir. Zavod z direktorjem, ki ne skriva velikih simpatije do cvička, bi najverjetneje znal združiti večino igralcev cvičkovega parketa. Zanimivejša se mi zdi ideja Agencije za cviček. Javno zasebno partnerstvo med lokalno skupnostjo, tržnimi vinogradniki, organizatorji in turističnimi centri je po mojem mnenju pravi odgovor na zatečeno stanje in izzive, ki čakajo zgodbo cvička. Samo brez fig v žepu in nesamozavestnosti, ki smo ji bili priča ob zaščiti rdečega bizeljčana.

• [+]na vrh
• Natisni članek

Tweet