Zgodba o muzungu na pikipiki

Otroci vasi v pokrajini Legasi. Prelepi so, lepo vzgojeni in vsak edinstveno oblečen.

Jana Dular je 23-letna Dolenjka, nekdanja dijakinja novomeške gimnazije, sedaj študentka 4. letnika prava. Oktobra 2008 se je odpravila na enoletno potovanje, pravzaprav prostovoljno delo v Vzhodno Afriko z željami, da spozna tamkajšnje življenje, kulturo, ljudi, pripomore k izboljšanju nekaterih življenj in se prepusti številnim izzivom na poti. Vsi, ki želite pomagati afriškim dušam, se lahko obrnete na Janino e-pošto: jana.dular@gmail.com.

V tokratni reportaži opisujem bivanje pri Masajih, plemenitemu plemenu v severnem delu Tanzanije, kjer sem preživela nekaj dni v njihovi družbi, se učila njihovih šeg in navad, sledila načinu življenja, spoznavala te čudovite bojevnike, se zaročila in uživala kot še nikoli poprej.

»Hej, a grem lahko gor?« In vsi v smeh: »Muzungu z Masajem na pikipiki?« Jaz pa: »Ndiyo (seveda)!«

Prihod pevcev oziroma – še bolje – plesalcev ob dobrodošlici.

Vaška dekleta so bila navdušena nad mojim obiskom v njihovi vasi, prav tako tudi jaz nad njimi. Kdo ne bi bil?

Več kot sto let stara ženica na vasi je še vedno poskočna, nasmejana in polna energije.

V decembru sem se pridružila ekipi pod vodstvom Jima, pediatra iz ZDA, ki je Masajem v regiji Legasi obljubil pomoč pri nakupu zdravil, inštrumentov za bolnišnico, šolstvu in vodnem sistemu. Ja, res sposoben človek in dobra duša!

Masaji so ljudstvo, ki vsakogar, ki jih spozna, navduši s svojim načinom življenja. Odločili so se, da se ne bodo podredili noremu svetu, s tem da bi sledili tehniki, napredku, ampak so se namesto tega vrnili k naravi, nomadstvu, živinoreji. Zares so posebni ljudje, tako topli, čudovito pozitivni, skromni in po drugi strani radodarni in ljubeči. In njihova čudovita »moda« – oblačila in okrasje so me povsem prevzeli.

Z dvema landroverjema smo se odpravili v savano, 50 kilometrov iz mesta Arushe. Sredi puščavne pokrajine nas počakajo masajski bojevniki. Masajski bojevniki na motorjih (v svahiliju se jim reče pikipiki). Pa ne na »štirkah«, ampak na tistih za motokros. Masaj, bojevnik, živinorejec, nomad, ogrnjen v tradicionalno masajsko ogrinjalo, ki ga sestavljata dva široka kosa živobarvnega blaga, s palico na motorju in to sredi Afrike. Rečem: »Hej, a grem lahko gor?« In vsi v smeh: »Muzungu z Masajem na pikipiki?« Jaz pa: »Ndiyo (seveda)!« Med vožnjo se z mojim Masajem pogovarjava v svahiliju, jaz z mojimi tridesetimi frazami, kolikor jih znam, pa vendar sva se zmenilo čisto vse.

Pripeljemo se do masajske vasice, kjer nas v tradicionalnih oblačilih, okrašeni z vsem nakitom, ki ga premorejo, počaka cela vas – tisoč petsto ljudi! Kako naj opišem to doživetje …? Predstavljajte si čudovite sanje, ki jih napolnjujejo toplina, veselje, pozitiva, barve sonca, neba, zemlje … Modra, rumena, rdeča, oranžna, bela, zelena pa vzorci vseh oblik, velikosti, čudovito plapolanje blaga, pa žvenket nakita – dolgih srebrnih uhanov, zapestnice vseh barv, najlepše od vsega pa živobarvni obroči okoli vratov stoterih žena. Moški ponosno stojijo v vrstah s svojimi palicami, tako mogočno in graciozno. Ženske, vsaka opasana z otrokom na hrbtu, zavezane v kitenge – tradicionalno afriško blago. Poleg tega pa še najmanj petsto otrok, vseh starosti, nekateri nasmejani, drugi začudeni, vsi pa so prelepi, popolni ter mirno sedijo na tleh afriške matere Zemlje. Predstavljajte si okoli tri tisoč oči na sebi, ko se s pikipiki pripelješ kot sopotnica Masaja v vas. Morda občutite vsaj delček moje nore izkušnje in adrenalina, ki ga je občutila vsaka celica mojega telesa. Ekipa ostalih muzungujev pride malo kasneje in se posede na »častne sedeže pod drevesi«, zame pa zmanjka prostora in se nasmejano, z glasnim Jambo, habari gani? posedem med prelepa, z nakitom od glave do nog opasana vaška dekleta. Slišim hihitanje pa dotike po laseh, glavi, ščipajo kožo na rokah (morda hočejo preveriti, če ni spodaj črna) pa stiski rok, obračanje dlani itd.

Predstava se začne, plesoči Masaji in ženske pojejo tradicionalne pesmi, nori ritmi donijo, skakanje po masajsko – kdo bo skočil više –, sledi govor vaškega poglavarja, nato pa še več plesa in petja. Vmes pa opazovanje teh prelepih ljudi, njihovih navad, svahilijskega žlubodranja, smeha, prelepih otrok, in spet te barve … kako noro čudovite sredi peščene Afrike!

Kot darilo in dobrodošlico dobim tradicionalen masajski križ, ki me bo varoval na moji življenjski poti, pove poglavar. Ena od deklet, ki sedi ob meni, mi na zapestje potisne svojo oranžno ogrlico. Sledi slikanje tu, tam, s tem, z onim, z otročki. Cela delegacija, dekleta, fantje, shangazi (ženske, stare več kot sto let) in poglavar vasi. Sledi prijetno kosilo, potem pa hoja na hrib, kjer smo z zbranimi prostovoljci in nekaj Masaji opazovali noro lepo afriško savano. Še pred tem smo preizkusili kdo, muzungu ali Masaj, hitreje pripleza na hrib po gladkih skalah. Veliko vprašanje: kdo je bil hitrejši? Muzungu? Pa kaj še! Masaji so kot spretni levi švigali po skalah navzgor, mi pa takole po štirih, nerodno, počasi – pole pole.

No, potem se je zvečerilo in vabljeni smo bili nazaj v vas, kjer se je peklo po masajsko: koze in, vsaj zdelo se mi je tako, tudi ena noga krave. Zame, ki sem vegetarijanka, pravi raj! So pa poskrbeli tudi za zelenjavo, čeprav ne vem, kako so jo sredi puščave dobili.

Usedem se na tla poleg mojih masajskih rafikijev (prijateljev), vzamem svoj svahili slovarček in žlobudramo, se smejimo in zmenimo »vse«. In zdaj, najnovejša vest: zaročena sem. Res, z Masajem. Michael je njegovo ime. Vpraša me: »Nikupendeza (Bi se poročila z mano)? Pa rečem: »Ndiyo!« »Za koliko krav pa?« še vprašam. »O, to mora pa tvoj baba (oče) povedati!« Tako da, oči, povej, za koliko krav bi me dal? Tu se namreč Masaj lahko poroči, ko ima petdeset krav, za muzungu pa še ne vejo, koliko bi zneslo. Potem pa bodočega moža vprašam: »Hej, koliko pa že imaš žena?« Pravi: »Tatu (tri)!« »O, ne, ne,« reče Jana, »muzungu je edina žena. Tako da bova samo rafikija, poa (prav)?« »OK, no, pa prav,« pravi.

Bojevniki mene in še eno prostovoljko povabijo v vas pogledat njihove manjate (hiše iz blata), spoznat njihove žene, watoto (otročke). Spet plešem, pojem, božam male otročke, spet se smejimo in zmenimo vse. S tako malo besed pa si sprejet in dobrodošel v njihove domove in družine. Masaji so neverjetno odprti, topli, pozitivni, tako ponosni nase, občudovanja vredno.

In zakaj slovijo Masaji kot bojevniki? Ker verjamejo (so verjeli), da jim je Bog poklonil vso govedo in živino tega sveta, zato so kot nomadi, ko so se selili za boljšo pašno pokrajino, jemali živino drugih, kjer koli so jo videli, saj so predvidevali, da je njihova! Zato so se borili in od tu naziv – bojevniki.

Ko je otrok star dve leti, mu z obročem, segretim nad ognjem, v lica in na čelo (če je fant) vžgejo obroč. Na slikah se vidijo lepotne brazgotine. Drug lepotni dodatek (ki pa se na žalost zaradi modernizacije Masajev opušča) so dolgi uhani, vseh barv in oblik, viseči z ušesnih mečic in pa z zgornjega dela ušes. Pravijo, da jih prebodejo, ko so stari štiri leta, nato pa dolga leta vtikajo notri palice in širijo luknje, da si lahko vanje dajo čim bolj debele uhane. Tako da jih lahko tudi takrat, ko jih v mestu srečaš v kavbojkah in majicah, prepoznaš po značilnih luknjah v ušesih. Je pa zares spektakularno videti Masaja sredi Arushe (mesto na severu Tanzanije) v njihovih tradicionalnih oblačilih, z nakitom in s palico, obutega v natikače, narejene iz avtomobilskih gum!

V kraju Mto Wa Mbu (v prevodu reka komarjev) sem spoznala Anno Moshi. Gospa je učiteljica že trideset let. Osredotoča se na poučevanje masajskih otrok (čeprav tudi drugih). Mto Wa Mbu je res neverjeten kraj: Masaji povsod pa njihovi izdelki, plahte pisanega blaga, nasmejani ljudje, bananovci in palme ob cesti, prašna pot, ki vodi do mame Anne … Gospa je spet ena tistih afriških mam, prava Afričanka, nasmejana, ponosna, poskočna. Ko te stisne, ne veš, če si že kdaj prejel tako močan objem! Ima poslanstvo otrokom iz nepriviligiranih družin ponuditi najboljšo izobrazbo. Gre za otroke z ulice in Masaje, na katere vlada kratko malo pozabi. Njena šola, ki premore dve učilnici za okoli 100 otrok, je zares premajhna, tako da so za silo skupaj zbili dve baraki, kjer od 7. do 14. vsak dan učijo male nadobudneže. Anni pomagata dva ugandska učitelja. Pa ne v svahiliju. Uradni jezik mamine šole je angleščina. In tako tekočo in lepo angleščino tanzanijskih otrok res ne slišiš govoriti, saj je uradni jezik v Tanzaniji kisvahili, ne angleščina, kot npr. v Ugandi.

Tanzanijska vlada je Anni zaradi njene odločnosti ponuditi najboljšo izobrazbo podelila akademsko priznanje za odličnost. Gospa se je nato odločila, da zaradi povpraševanja masajskih staršev, lokalnih in uličnih otrok razširi svoje učilnice in zgradi boarding school, kjer bodo otroci z ulice lahko tudi prebivali in spali. Skratka, otroke bo vzela za svoje. Denarja ni, tako da se je sama zadolžila za visoke številke. Vendar pravi: »Veste, ni pomembno, to je le denar, bomo že, izobrazba pa je nekaj neprecenljivega, kar vsakdo potrebuje.« Čez štirinajst dni je sprejela v svoj dom teh petnajst otrok z ulice.

Ker je bila stavba učilnice in boarding school le v opečnatem ogrodju, denarja pa od nikjer, sem se odločila,da ji pomagam in ji darovala 1,5 milijona tanzanijskih šilingov oziroma 1000 evrov, ki so ga prispevali sponzorji, prijatelji in znanci z Dolenjske (Rotary klub Novo mesto, Rotary klub Dolenjske Toplice, URSA, Terme Krka, Ltour), kar ji je odvalilo kamen od srca. Pravi, da bo z njim dokončala zagotovo štiri učilnice in internat za ulične otroke. V nadaljnjih mesecih je Rotary klub Novo mesto, moj zvesti sponzor, mami Anni podaril se 700 evrov, s katerimi je do konca opremila internat, kupila mize in napeljala elektriko v vse stavbe. Hvala, dragi Rotarijci, zares plemenito od vas, zahvaljujem se vam v njenem in svojem imenu iz srca. Čudovito!

Asante sana – hvala lepa in s prelepimi pozdravi do naslednjič.