Piknik z extremom, 2. del

Leta, res leta nazaj smo Gogaši en piknik že imeli. To je bilo tako dolgo nazaj, da je Gregor šele prvo hčerko pridelal, Ličen še nobenega sina, Brigita je bila tudi še brez vseh od sedanjih treh otrok in četrtega v delu … Piknik smo organizirali zato, ker smo razmišljali, česa bi se lotili, da bi k dogodku pritegnili čim več domačih ljudi. Kot Winston C. jim obljubljaš kri in znoj in adrenalin, pa jih ne premakneš spred televizorja, zatorej smo udarili po edini preostali možnosti – hrani! Ljudi povabiš na hrano in pridejo. Vsaj teoretično. Zabavali smo se ob Krki, ko je še bila čista za plavanje, na čudovitem prostoru s kuriščem, z igrišči, s pokošeno travo, pomoli, klopcami, skakalnicami, z vrvmi … Sicer sem se počutil kot Kolumb, ko so nas domačini malce postrani gledali, in ker nismo imeli steklenih biserov in ogledal, je tudi Union pivo zadostovalo. Piknik se je prav prijetno dogajal, to že moram povedati; če bi pisal pravljico, bi napisal, da smo jedli, pili in plesali, dokler sonce ni zašlo za deveto goro. Čeprav ni bilo povsem tako. S Hugom sva švicala nad žarom, da nama je znoj z nosov kapljal na čevapčiče in nabodala, ker pa sva se v prejšnjem življenju nekaj zamerila stvarniku, sta se poleg naju usedla (da sta bila bliže hrani!) še Lubej in Skendi. To je nekaj podobnega, kakor če se na že povsem od suše izžgana afriška polja spusti še roj kobilic. Eh!

Kaj je bilo takrat na tistem pikniku extremnega? Vam bom čisto na uho zašepetal – nisem kupil dovolj olja in se je vse meso (in bilo ga je ogromno, verjemite, kajti prisoten je bil tudi Sniffy, zaradi katerega je Mr. Sladoledni vrt Šiško uvedel tudi nočno burek izmeno!) peklo in cmarilo v kakšnem litru olja. Ki je bilo na koncu tekoče kakor voda, o barvi pa niti ne bi govoril. Dobro pa je bilo vseeno. Da bi si še angelčki prste obliznili, če bi zobke imeli …

Kakor koli, zadeva je odšla v legendo in dolga leta sem poslušal, kako smo se pred leti znali zabavati itd., in sem, ker sem postal novopečeni jamar, sklenil združiti prijetno s koristnim. Ker so vsi želeli piknik in ker nihče več ni želel poslušati mojih jamarskih zgodbic, sem organiziral piknik Goginih avtorjev in simpatizerjev pri Podturnu pri Dolenjskih Toplicah. Ob naravoslovni poti Rožek, kjer je povsem naključno tudi ne preveč zahtevna jama Jazbina.

Za pijačo, jedačo in vse ostalo so poskrbeli Bjanka, Urša in Matic (zato je bilo olja za peko dovolj), za peko je poskrbel Suki, za jamarsko opremo člani jamarskega kluba (www.jknm.si), za poljska stranišča Krsto (celo dve kabini smo dobili, za tiste pod 30 in tiste nad 30 let!), za navodila, kako priti do tja, pa sem poskrbel jaz. In je vse teklo kot namazano, le ogromno ljudi je klicalo, ker očitno ni znalo brati mojih navodil, kako nas najti! Zmagovalec je bil Igor, ki se je edini držal navodil, parkiral, kakor je bilo napisano, le v napačno stran se je potem z družinico (in s sodčkom zelo pitnega cvička pod pazduho) napotil in smo ga žejni čakali kar nekaj časa, da se je spet usmeril pravilno! Prišli so skoraj vsi, le družine Kreslin ni bilo, zato bo moral naš avtor Vladek naslednjič, ko bomo spet v kakšni jami, za kazen peti dalmatinske pesmi. Smo kazen soglasno določili, nihče ni bil proti!

foto: Boštjan Pucelj

Prepričan sem bil, da veliko piknikašev pač ne bo hotelo v blato in temo in ožine, a sem se seveda motil. Pisatelji, pisateljice, pesnice in pesniki in uredniki in lektorji (no, lektorica je bila le ena in je pri prvi ožini pobegnila ven, če sem povsem iskren!) so prav neučakano oblačili kombinezone in škornje in čelade, vodili smo jih po štiri ali pet naenkrat, saj so na srečo netopirji že zapustili Jazbino. Prav zanimivo je bilo opazovati prijatelje, ko smo naleteli na prvo ožino. Nekateri so se zapodili noter brez strahu in oklevanja, nekateri so se hoteli nemudoma posloviti. A ob nekaj spodbudnih besedah in črednem nagonu (kamor so šli drugi, grem seveda lahko tudi jaz) smo jo premagali. Do druge ožine, ki jo je bilo najlaže premagati po trebuhu. Spodaj pa gosto blato. Tudi tu je bilo zanimivo opazovati odrasle izobražene ljudi, s kakšnim veseljem so zabrazdali po brozgi, ko je prvo nelagodje minilo. Zmagovalec je bil Miha, ki je pred vstopom v jamo razlagal, kako je enkrat z Morovičem sedem ur blodil po podzemlju, ko se je v Jazbini za malenkost spustil strop, pa je že odnehal. Ker ni samo velik pisatelj, je tudi velik človek. Mislim, seveda je velik človek v vseh pogledih, ker drugače ne bi bil Gogin avtor, a je velik tudi v fizičnem pogledu. Je odnehal, toliko pa še da nase, da nas je kar v jami počakal do vrnitve in smo ven prišli skupaj in če ne bi imeli uredniki velikih gobcev, nihče ne bi vedel, da je odstopil že pri prvi ožini! Nina je bila junaška, a je pri prvi ožini skoraj stekla stran, malce sumim, da zaradi tega, ker je imela oblečen najbolj čist kombinezon. Je bil pa bolj pogumen Igor, ki trebuha sicer nima, ima pa zaradi vseh športov, s katerimi se ukvarja, deformiran prsni koš kot Arnold Š. In je rinil in rinil in ni šlo pa ni šlo, na koncu se mu je celo glava zatikala, a ker je športnik in ker nikoli ne odneha, mu je uspelo in ga nismo pustili noter. Navdušenje vseh je bilo res veliko, celo Stanka, katere prsni koš se lahko meri z Igorjevim, je navdušeno vriskala. Kako je jamarstvo super in fajn. Urša je udarila dva obiska, Bjanka, za katero sem mislil, da niti pokukala ne bo noter, pa skoraj enega. Malo pred ciljem je odstopila, in ko je prišla ven, šest minut ni hotela govoriti z nobenim, drugače je bilo pa kul. Blatno do amena, a kaj bi to, nekateri celo zaradi tega na Rock Otočec hodijo …

Ja, piknik je bil totalen uspeh, le Ličen ni šel noter, kakor se tudi na prvem pikniku ni hotel kopati. Ker mladost je norost in sama vanjo pade, sem takrat zapisal, pa še prav sem imel!

Aja, skoraj bi pozabil – za malce zabave sta poskrbela tudi Uroševa psica, ki je čistokrvna bršljinska mešanica (hej, Šini, v resnici se tej pasmi reče novomeški ovčar, op. ur.), in en pritepen vaški cucek, ki sta počela to, kar počnejo na Dicoveryju ves čas, glavnemu uredniku Parka je bilo pa nerodno … Drugih izgredov pa ni bilo. Gogini garači in simpatizerji smo pili, jedli, peli in plesali še dolgo v noč, bil je dan, ko so bile dovoljene sanje in zagotovo ga bomo čez kakšno desetletje spet ponovili, le da prišparamo nekaj denarja!

zGogošeglobljeinšeboljvtemoinvševečjeblatoŠini