Dušan Jovanović, avtor novega projekta v APT

Projekt Spovedi, ki je bil na ogled v mesecu juniju, naj bi nastal na podlagi filozofskega dela Izpovedi, avtor katerega je filozof krščanskega srednjega veka sveti Avguštin. Kako vas je to delo napeljalo na omenjeni projekt?

Avguštinove Izpovedi so bile pač ena od referenc za Spovedi, ne pa podlaga ali osnova za ta projekt. Projekt nima nikakršne zveze z Avguštinovo knjigo.

Kako so torej Izpovedi pripeljale do projekta Spovedi?

V ožjem krogu sodelavcev, ki so kasneje sodelovali na projektu, smo imeli nekakšen brainstorming. Jaz sem predstavil svoj koncept projekta, Mladen Dolar, Neda Pagon, Klavdija Zupan, Meta Hočevar in Matjaž Berger pa so osvetljevali problem z različnih zornih kotov in izhodišč. Predebatirali smo širok spekter problemov, ki se navezujejo na izpovedi, spovedi in spovedovanje nasploh, in kaj pomeni to danes v sodobni družbi.

Do kakšnih zaključkov ste prišli?

Ljudje se danes brez zadržkov javno razgaljajo in slačijo, spovedujejo se na vsakem koraku, razkazujejo svojo »resnicoljubnost« in »iskrenost«. Spovedovanje je tako rekoč v modi. Vendar to spovedovanje povečini ni v funkciji iskrenega obžalovanja določenih dejanj, v funkciji etične vertikale, temveč v funkciji manipulacije z javnostjo, samopromocije in tako naprej. Spovedovanje v medijih nima več nobene teže in pomena, nima katarzičnega učinka.

Matjaž Berger je na tiskovni konferenci omenil, da je bila prvotna ideja za vaš projekt pravzaprav nekakšna modna revija, ki naj bi jo izvedli na pokopališču. Kako, da ste to idejo opustili?

Ko sva se z Bergerjem pogovarjala o tem, kaj bi delal v ATP, je bilo v igri več idej. V najožjem krogu je bil tudi projekt Funeral fashion, ki je nekakšen pandan mojemu staremu projektu, ki sem ga leta 1976 uresničil v Mladinskem gledališču – Žrtve mode. Žrtve mode so bile modna revija vojaške mode skozi stoletja, od srednjega veka do vključno druge svetovne vojne. Seveda je bila moda vojaških uniform, militarističnih maršev in vojnega nasilja le kulisa za neko pacifistično, protivojno idejo. V projektu Funeral fashion bi postavil v ospredje visoko modo na pogrebih. Motivika pokopališke mode bi se navdihovala z znamenitimi pogrebnimi prizori iz svetovne dramatike in literature (Sofoklejeva Antigona, Shakespearova Romeo in Julija, Hamlet itn.) Jasno, tudi v tem primeru je revija pogrebnih kostumov le kulisa za neke civilizacijske principe (svetost življenja, sprava …).

Nazadnje sva se z Bergerjem vendarle odločila za Spovedi, ker je projekt intimnejši in bolj praktičen za izvedbo. Funeral fashion je multimedialen in zelo drag projekt. Potrebovali bi celotno logistiko modne revije, torej šminko, frizerje, garderoberje pa zelo drage razkošne kostume in veliko zasedbo. To je projekt, ki presega tehnične in finančne možnosti APT, saj smo ocenili, da bi za izvedbo potrebovali najmanj 200 000 evrov.

Možnosti za sodelovanje je bilo torej več. So vas od omenjenega projekta Funeral fashion odvrnili le visoki stroški ali ste se morda zaradi relativno provokativnega projekta zbali tudi kritik novomeške javnosti?

Ničesar in nikogar se nisem zbal. V prvi vrsti je šlo za praktičen razmislek.

Če se vrnemo k Spovedim − projekt je precej nenavaden, saj ne moremo govoriti o klasični dramski situaciji …

Ta projekt je sestavljen iz štirih delov. Prvi del je teoretični disput na videu med teologom Silvom Šinkovcem in filozofom Mladenom Dolarjem o razmišljanju na temo teorija in praksa spovedi v RKC. Potem se občinstvo preseli v spovednice, kjer se deset ljudi v desetih spovednicah na monitorjih izpoveduje desetim gledalcem, nato se odpre prostor meditacije, ki smo ga poimenovali katedrala, na koncu pa publika vstopi v panteon, kjer naj bi potekala faza refleksije. Tu imajo gledalci možnost, da se odzovejo na tisto, kar so doživeli, da posredujejo svoje vtise in razmišljanja v video kamero ali pa iste zapišejo na računalnik in v knjigo. Spovednice pa so seveda najbolj ključen del. V spovednicah poslušamo advokata, politika, ločenko, zdravnika, moške in ženske zapornike iz Doba in Iga. Vsi ti posamezniki imajo z neko svojo odločitvijo oz. dejanjem v življenju problem. Gre za iskreno izpoved za obžalovanje, za kesanje, za nekaj, kar človeka obsesivno preganja še dolgo časa po spornem dogodku. In ta govor je nekaj čisto drugega v primerjavi s »pogumnim« medijskim pranjem umazanega perila. Tu gre za dejanje, ki na usoden način zaznamuje posameznika in širšo človeško skupnost.

Za video projekcijo predvajanih izpovedi ste na terenu posneli precej izjav. Kakšne pa so bile izkušnje pri snemanju, glede na to, da gre za dokaj intimne izpovedi?

Posnetega gradiva se je nabralo za dobrih devet ur. Izkušnje so pa različne; veliko ljudi je bilo takšnih, ki se niso bili pripravljeni izpovedati, nekaj tudi takih, ki niso bili čisto iskreni. Nekatere intervjuvance smo izločili že v zelo zgodnji fazi, druge izpovedi smo bistveno skrajšali kasneje, v montaži. Tako da je od vsega posnetega materiala ostalo le petindvajset minut, kolikor traja tudi segment predstave v spovednicah.

Gre za nekakšno gledališko formo pasijona, inovacija pa je na ravni obiska predstave, saj se gledalčeva pot začne z racionalnim delom, nadaljuje prek čustev in konča z lastnim odzivanjem na doživetja v predstavi. Zakaj takšna struktura?

Ja, res je, projekt je video inštalacija, ki ima pogojno rečeno strukturo pasijona. To je zgodba o trpljenju ljudi, ki iz svojega življenja ne morejo izbrisati dogodkov, ki jih obremenjujejo.

Pomembna se mi zdi še neka posebnost, in sicer da je gledalec edina živa figura, edini, ki komentira. Kakšno vlogo ima v projektu končna gledalčeva refleksija?

Za nas je zelo pomembna ta osebna refleksija, s katero se gledalec odziva na to, kar je videl. Pri tem gre za klasično aristotelovsko predpostavko empatije, se pravi zmožnosti gledalca, da zazna in razume občutke in razmišljanja druge osebe, čeprav se z njo ne poistoveti. To je psihološko izhodišče, ki omogoča različne transferje, ko zgodbe izpovedovalcev v psihi gledalcev prikličejo njihove lastne zgodbe.

Kakšni so bili odzivi gledalcev? Ste morda že analizirali njihove refleksije?

Če sem čisto odkrit, se analize odzivov oz. refleksij še nisem lotil. To me še čaka jeseni. Pri tem se mi bodo predvidoma pridružili tudi raziskovalci Studia Humanitatis. Na prvi pogled je bilo teh odzivov sorazmerno veliko. Moram pa reči, da ustne reakcije pričajo o tem, da so se ljudje na projekt zelo čustveno odzvali. Slišali smo izjave v razponu od vznemirjenosti ter pretresenosti do racionalnih analiz. V jedru vseh odzivov pa je emocija.

Kaj je torej poanta Spovedi?

Mislim, da je najvažnejši vidik tega projekta ta, da vzbuja neki etični razmislek o lastni eksistenci, o lastnem življenju.

Ali teoretski uvod lahko vpliva na gledalčevo doživljanje izpovedi v spovednici? Ste se morda tudi v projektu želeli opredeliti?

Mislim, da ta disput med filozofijo in krščanskim pogledom, med liberalno in tradicionalno miselnostjo ne vpliva bistveno na to, kako te izpovedi doživlja oseba v spovednici. Mi smo ponudili dva pogledala na izpovedovanje, nismo pa se opredeljevali. Čeprav morda na prvi pogled delujeta izključujoče, drug drugega dopolnjujeta.

Kakšno je vaše mnenje o Matjažu Bergerju in njegovem delovanju v okviru Anton Podbevšek Teatra?

To, kar on dela v Novem mestu, je izredno pomembno. Njegov teater je eden od redkih v Sloveniji, ki ima zelo izrazito avantgardno, iskateljsko fiziognomijo. Ta koncept je zelo pomemben za preživetje gledališča, za njegovo dostojanstvo, saj na sebi lasten, avtentičen način širi vsebinske in formalne vidike slovenskega teatra kot takega.

Kako vidite današnje stanje slovenskega gledališča?

Današnje stanje je zelo razdrobljeno, zelo kompleksno. Govorimo lahko o najrazličnejših gledaliških poetikah in praksah, od klasičnih dramskih, ki so doma večinoma v repertoarnih in komercialnih gledališčih, do inovacijskih meta gledaliških trendov, do fizičnega in plesnega teatra, bodyarta, performansov, hepeningov itd. Skratka, lahko rečemo, da je zelo razčlenjen in večplasten.

Kako bi opredelili situacijo: gledališče danes in v 60., 70. letih?

Zelo težko je primerjati stvari, ki se pravzaprav ne dajo primerjati. Razlike bi našli v času, v socialni, duhovni, politični sferi. Živimo v drugačnem družbenem in ekonomskem sistemu. Mnogo stvari se je spremenilo. Teater se, kot rečeno, drobi, členi in razvija v najrazličnejše smeri. Po eni strani je to izraz demokratičnosti, po drugi strani pa izraz kulturne politike, ki te spremembe podpira, spodbuja in sploh omogoča. Cveti sto cvetov, brstijo ideje, ki jih prej ni moglo biti.

V nekem intervjuju pravite, da se drama ne piše, ampak gradi. Kaj to pomeni za vas kot pisca dram in režiserja?

To pomeni, da drame ni mogoče pisati kot roman, v nekem naivnem, prostodušnem, sklenjenem pripovednem toku. Drama je, podobno kot filmski scenarij ali televizijska igra, materija, ki mora imeti prefrigano zgradbo. Mora imeti »suspenz«, mora imeti fascinantno arhitekturo. Poleg domiselne, zanimive zgodbe je važna kompozicija, način, kako se ta zgodba pripoveduje … Postopek pisanja oz. gradnje je stvar tehnoloških inovacij. Načrt za dramo se nenehno popravlja, krpa, nadgrajuje in šele na podlagi vseh teh intervencij je dramo mogoče tudi napisati.

Kako ste dramo doživljali kot mlad človek? Ste se nad dramskimi deli navduševali že v mladih letih?

Kot mlad človek nisem kaj dosti bral. Dram pa sploh ne. Dramska besedila sem začel prebirati šele ob koncu srednje šole oz. šele na fakulteti. Branje drame je praviloma zelo naporno, saj si bralec težko predstavlja, kako bi kakšna stvar lahko morebiti izgledala. Drama je namenjena zlasti uprizoritvi in prikazovanju na odru. Takrat je najbolj komunikativna, najlažje jo je konzumirati. Medtem ko bereš, nimaš plastične predstave, kako globoko se lahko situacije ali dialog na odru vtisnejo v tvoje uho, um ali celo srce. Šele režija in igra da dramskemu besedilu nazorsko vizualno podobo. Drama je, dokler je na papirju, le mrtva črka.

Imate v Novem mestu še kakšne ambicije za nadaljnje sodelovanje v Anton Podbevšek Teatru?

O morebitnih prihodnjih projektih se še nismo dogovarjali. To puščamo odprto. So pa v jesenskem času na vidiku ponovitve projekta Spovedi.