1. Solata:
V soboto dopoldne sklenem, da bom šel na trg in kupil solato, ki ni vzgojena na mivki pod umetno svetlobo in pošpricana z milijon kajtijazvem kemikalijami in se skušam z vožnjo po ulicah preljube dolenjske metropole približati tržnici. Kljub poznavanju vseh možnih legalnih in ilegalnih parkirnih kotičkov, naredim cel krog skozi mesto, ne da bi bil v bližini prost vsaj en kvadratni meter, ki bi zadoščal za mojo petko.
Pa si rečem, pod Tušem bom parkiral v senci, pa še solata je cenejša in se odpeljem in pozabim na kemikalije. Medtem, ko se peljem mimo tržnice, skoraj zbijem svojo staro mamo, ki sredi ceste kupuje copate pri sicer zelo prijazni prodajalki obutve…

2: Turist
Prvič v mestu, sledi prometnim znakom in se hoče zapeljati z avtom skozi center. Že pri kipu svobode naleti na nedvoumno obvezno smer v desno in po rahlo neugledni poti se pripelje na vhod na Prešernov trg. Tu ga samo dobra vila lahko obvaruje, da ne zapelje ob Zarji v hrib ali pa celo levo v v enosmerno Kastelčevo.
Če je že tu imel srečo, pa naleti na vrhu tržnice na popolno loterijo: levo ali desno? Če gre levo, bo sicer prišel na Glavni trg, a ga bo lahko samo po najkrajši poti zapustil. Če pa je desničar (na vseh ovinkih zavije desno), se pelje mimo tržnice in lahko si predstavljate njegovo grozo, ko na koncu ceste vidi le ovinek in škarpo. Prepričan je, da je to njegov zadnji ovinek. Če ima srečo, zvozi ovinek, se reši v ozko ulico in upa, da mu bo usoda še prizanesla, a že zaide v tako utesnjenost, da lahko klavstrofobika zajame popolna panika. Nekaj upanja se mu povrne, ko se pripelje mimo narodnega doma, nima pa nobenih šans, da bi se pred ovinkom na most pravilno razvrstil, saj šele ob levem pogledu na Glavni trg spozna, da smo ga pripeljali okoli “riti do žepa”….

Takih zgodb je, kolikor hočete, a ni moj namen zapravljati z njimi vašega dragocenega časa.
Vse pa imajo isti imenovalec: Tržnica z bližnjo okolico je čista katastrofa.

Občina bi se morala tako zahtevnega problema lotiti temeljito. Organizirati je potrebno tematske delavnice strokovnjakov in nato izvesti javni natečaj, ki bi ponudil rešitve za celotno območje.

Če tega nismo sposobni narediti, kar je kljub mojemu neizmernemu optimizmu najbolj verjetno, PUSTIMO STVARI take, kot so. Če je bilo dobro sto let, bo pa še sto.
Pa še vmes se bo kakšna bajta podrla in ne bo zavod nič kompliciral….

1. Solata:
V soboto dopoldne sklenem, da bom šel na trg in kupil solato, ki ni vzgojena na mivki pod umetno svetlobo in pošpricana z milijon kajtijazvem kemikalijami in se skušam z vožnjo po ulicah preljube dolenjske metropole približati tržnici. Kljub poznavanju vseh možnih legalnih in ilegalnih parkirnih kotičkov, naredim cel krog skozi mesto, ne da bi bil v bližini prost vsaj en kvadratni meter, ki bi zadoščal za mojo petko.
Pa si rečem, pod Tušem bom parkiral v senci, pa še solata je cenejša in se odpeljem in pozabim na kemikalije. Medtem, ko se peljem mimo tržnice, skoraj zbijem svojo staro mamo, ki sredi ceste kupuje copate pri sicer zelo prijazni prodajalki obutve…

2: Turist
Prvič v mestu, sledi prometnim znakom in se hoče zapeljati z avtom skozi center. Že pri kipu svobode naleti na nedvoumno obvezno smer v desno in po rahlo neugledni poti se pripelje na vhod na Prešernov trg. Tu ga samo dobra vila lahko obvaruje, da ne zapelje ob Zarji v hrib ali pa celo levo v v enosmerno Kastelčevo.
Če je že tu imel srečo, pa naleti na vrhu tržnice na popolno loterijo: levo ali desno? Če gre levo, bo sicer prišel na Glavni trg, a ga bo lahko samo po najkrajši poti zapustil. Če pa je desničar (na vseh ovinkih zavije desno), se pelje mimo tržnice in lahko si predstavljate njegovo grozo, ko na koncu ceste vidi le ovinek in škarpo. Prepričan je, da je to njegov zadnji ovinek. Če ima srečo, zvozi ovinek, se reši v ozko ulico in upa, da mu bo usoda še prizanesla, a že zaide v tako utesnjenost, da lahko klavstrofobika zajame popolna panika. Nekaj upanja se mu povrne, ko se pripelje mimo narodnega doma, nima pa nobenih šans, da bi se pred ovinkom na most pravilno razvrstil, saj šele ob levem pogledu na Glavni trg spozna, da smo ga pripeljali okoli “riti do žepa”….

Takih zgodb je, kolikor hočete, a ni moj namen zapravljati z njimi vašega dragocenega časa.
Vse pa imajo isti imenovalec: Tržnica z bližnjo okolico je čista katastrofa.

Občina bi se morala tako zahtevnega problema lotiti temeljito. Organizirati je potrebno tematske delavnice strokovnjakov in nato izvesti javni natečaj, ki bi ponudil rešitve za celotno območje.

Če tega nismo sposobni narediti, kar je kljub mojemu neizmernemu optimizmu najbolj verjetno, PUSTIMO STVARI take, kot so. Če je bilo dobro sto let, bo pa še sto.
Pa še vmes se bo kakšna bajta podrla in ne bo zavod nič kompliciral….