Sem pripadnik generacije, ki izumira. Ko sem bil majhen, so mi rekli, naj bom priden, naj se učim in naj lepo govorim.

Slavko Pregl (1945), po izobrazbi diplomirani ekonomist, se že vso svojo poklicno pot ukvarja s tiskanimi mediji: bil je član uredniškega odbora Tribune, sodelavec Mladine in Pavlihe, glavni in odgovorni urednik Mladine, nato je služboval na različnih mestih v Mladinski knjigi, pretežno vezanih na poslovanje s tujino. Kasneje je pridobil status samozaposlenega v kulturi kot pisatelj, od konca leta 2007 je predsednik Društva slovenskih pisateljev in predsednik Sveta Narodne galerije, pred tem je bil predsednik Društva slovenskih založnikov, predsednik Sveta za kulturo pri Vladi Republike Slovenije, med letoma 2002 in 2008 je bil predsednik Društva Bralna značka Slovenije, v letu 2009 pa je postal direktor Javne agencije za knjigo. Njegova (trenutno) zadnja knjiga Car brez zaklada je pred kratkim izšla pri Založbi GOGA.

Odprava zelenega zmaja je izšla že davnega leta 1976, ob njej so zrasle številne generacije bralcev in gledalcev. Od kod ideja za knjigo in zakaj po tvojem mnenju takšna popularnost?

Kadar me na kakšni šoli dekleta in fantje vprašajo, od kod ideje, imam dva odgovora: najprej, da jih pobiram od njih in da oni na mojo srečo nimajo časa za pisanje, saj bi ustvarjali boljše knjige kot jaz, ker imajo sijajno domišljijo. Potem dodam, da če mi zmanjka idej, grem v trgovino in jih kupim kakšne pol kile. V resnici pa mešam svoja realna doživetja in domišljijo. Bralec mora ugotoviti, kaj je kaj.

Je še vedno aktualna? Se v knjižnicah še vedno izposoja?

Aktualna je v toliko, kolikor je danes za mlade bralce aktualen humor, kolikor imajo radi domišljijo in prijateljstvo. Po uradnih podatkih o izposoji v knjižnicah, ki so zajete v statistiko, si (doslej v letu 2009) Odpravo zelenega zmaja izposodi en bralec na dan. Jaz sem tega zelo vesel.

Koliko je star povprečen bralec tvojih knjig? Za koga pravzaprav pišeš?

Povprečno starost mojega bralca zlahka izračunaš: sešteješ števila od 8 do 100, potem dodaš nekaj malega števil pod osem in nad sto, pomnožiš z 9000 izposojami, deliš z delovnimi dnevi leta, množiš s pogostnostjo posamičnih starosti od osem do sto, deliš povprečje dobljenega zmnožka z najljubšim ljudskim številom, množiš s količnikom med razpoložljivimi urami in povprečno žepnino ter dobljeni rezultat zaokrožiš glede na ceno kepice čokoladnega sladoleda. Točno za to starost tudi pišem.

Doslej je v knjižni obliki izšlo že prek trideset tvojih del. Večinoma za mladino, napisal pa si tudi nekaj del za odrasle. Za koga ti je ljubše pisati oziroma za koga lažje?

Jaz vedno pišem samo za otroke, stare od 9 do 99 let. To mi je najljubše in najlaže.

Za tvoje pisanje so značilni humor in dogodivščine, ki jih otroški literarni liki nenehno doživljajo v lastnem vsakdanu. Kako se vživiš v otroški svet, da ga tako dobro opišeš?

Kaže, da en mulc, ki je v meni, zlahka premaga enega sivolasca, kot sem jaz.

V tvojih knjigah ni opaziti grdih besed, kletvic. To je pohvalno, seveda, a mladine vendarle ni mogoče povsem izolirati od tega. Zakaj torej takšna odločitev?

Sem pripadnik generacije, ki izumira. Ko sem bil majhen, so mi rekli, naj bom priden, naj se učim in naj lepo govorim. Jaz sem bil navajen ubogati. Najbrž so mi to rekli dovoljkrat, da sem si zapomnil za vse življenje. Trudim se, da bi se dekleta in fantje pri meni navzeli lepega jezika, ostale stvari pa prepuščam, da jih naučijo drugi.

Za svoje ustvarjanje si prejel veliko pomembnih nagrad (Levstikovo nagrado (1976), večernico (2004), desetnico (2005) …). Kaj ti pomenijo?

Lagal bi, če bi se delal, da mi ne pomenijo nič. Nasprotno, pomenijo mi veliko. Kadar sem v dvomih – in to nobenemu ustvarjalcu ni tuje –, mi govorijo, naj ostajam »zvest samemu sebi«.

Tvoje knjige se prevajajo v mnoge tuje jezike. Je poleg morda lepih občutkov to tudi dober biznis?

Ne.

Sprašujem zato, ker si kot direktor JAK zavzel jasno stališče o podcenjenosti avtorskih honorarjev za pisatelje. So pisatelji premalo plačani za svoje delo?

Pisatelji so za svoje delo premalo plačani. O tem znam navajati tudi zelo slikovite primerjave. Ampak, dovoli, da povem svoj primer. Najvišji honorar v življenju sem prejel za svojo prvo knjigo. Takrat je bilo normalno, da za avtorsko polo dobiš povprečno slovensko plačo. V štiridesetih letih neustavljivega razvoja smo v Sloveniji prišli do tega, da (če ti dobro plačajo!) dobiš za polo četrt povprečne slovenske plače. Če si kot pisatelj želiš zaslužiti letno povprečno slovensko plačo, moraš napisati (in prodati) 70 avtorskih pol. Je to normalno?

Boš kot direktor Javne agencije za knjigo to spremenil oziroma vsaj poskusil spremeniti? Je sploh možno kaj narediti?

Seveda bom. Dvignili smo znesek za delovne štipendije, dvignili bomo zneske honorarjev za subvencionirane knjige in trudili se bomo povečati zneske za knjižnično nadomestilo.

Predseduješ Društvu slovenskih pisateljev. Naporen posel? Glede na to, da pisatelji nismo znani kot posebno veliki egi …

Kot sem napisal v letnem poročilu DSP za 2008: lepo je biti predsednik, ampak težko. Jeseni mi poteče mandat in zelo si želim, da bi me zamenjala predsednica.

Kaj od vseh tvojih angažiranj na različnih področjih ti je najbolj ljubo? Bralna značka, recimo?

Če izvzamemo, da sem mož, oče in dedek, je bila Bralna značka nedvomno najlepša stvar v mojem življenju.

Od kod ti energija za vse, s čimer se ukvarjaš, hkrati pa še za pisanje?

Naj obrnem: pisanje mi daje energijo za vse, s čimer se ukvarjam.

Še nekaj besed o romanu Car brez zaklada. Je po toliko knjigah še vedno užitek prvič prijeti v roko svojo novo knjigo?

Kot sem rekel že na predstavitvi v knjigarni Goga: (še) vedno sem zelo vznemirjen, ko čakam svojo novo knjigo, Carja brez zaklada sem čakal še posebej nestrpno. Morda zato, ker je izšel v Novem mestu in Dolenjska je moja večna ljubezen. Ko bom velik, slaven in bogat, bom imel posestvo na Dolenjskem.

Zakaj zgodba o ljubezni in preprodajanju droge, marihuane?

Bilo je nekaj zunanjih spodbud, ki so me zelo vznemirile. Pa sem sedel in napisal.

Si zadovoljen s honorarjem, ki si ga dobil za Carja?

To je nesramno vprašanje. Nisem ga še dobil in bi se torej moral zdaj malce prilizovati založbi in se potem, ko bi ga dobil, ne bi mogel usajati. Naj torej prijazno skromno rečem, da pričakujem najvišji možen honorar.

Damijan Šinigoj - zadnje objave

• Intervju: Cvetka Bevc, avtorica nove knjige pri Založbi GOGA - 13. 6. 2010
• Park Extreme: Zabava ob bazenu - 3. 6. 2010
• Senzacionalna vest: Damijan Šinigoj, veliki pisatelj, je pristal v zaporih na Dobu - 14. 3. 2010
• Franjo Frančič: »Čarobnost, ta žar, tam v drugi polovici noči, ko časa ni, ta strast, kot dihanje, pisati.« - 6. 2. 2010
• Tovarišija - 16. 12. 2009

• [+]na vrh
• Natisni članek