Objavljamo 2. del reportaže (povezava na 1. del) Jane Dular. Je 23-letna Dolenjka, nekdanja dijakinja novomeške gimnazije, sedaj študentka 4. letnika prava. Oktobra 2008 se je odpravila na enoletno potovanje, pravzaprav prostovoljno delo v Vzhodno Afriko z željami, da spozna tamkajšnje življenje, kulturo, ljudi, pripomore k izboljšanju nekaterih življenj in se prepustim številnim izzivom na poti. Vsi, ki želite pomagati afriškim dušam, se obrnite na Janino e-pošto: jana.dular@gmail.com.

Pigmejci so dejali, da bi radi, da njihovih 100 otrok dobi vsaj eno jajce na dan, saj zaradi pomanjkanja proteinov otroci množično zbolevajo, nekateri tudi umirajo, saj je njihov imunski sistem povsem neodporen. Tako smo začeli gradili kokošnjak za 100 kokoši, ena stane 5,5 evra, zato zbiramo denar, da jih kupimo vsaj 100, da zagotovimo vsaj eno kokošje jajce za vsakega otroka na dan, kar bo korenito izboljšalo njihovo zdravje. Hrana za kokoši stane okoli 30 evrov za pol leta. Nameravamo kupiti vsaj deset krav (ena stane 180 evrov), ki Pigmejcem, ki nimajo ničesar, pomenijo pravi blagoslov. Kupili jim bomo semena krompirja, pšenice, koruze, vsa stanejo okoli 200 evrov. Ker so izjemno spretni čebelarji, jim bomo poklonili vsaj 8 panjev, vsak stane okoli 10 evrov. Vsem bomo nabavili obleke, saj so te, v katerih so, popolnoma preperele, obleke za deklice so na vaškem trgu okoli 4 evre. Otroci v vaški šoli sedijo na mrzlih tleh, zato smo se odločili, da jim kupimo 25 šolskih klopi, vsaka stane 25 evrov.

Šolska učilnica brez klopi. Ena klop stane toliko kot cela učiteljeva plača, tako smo jih zgradili iz bambusovih vej in zvezali s papirusovimi vrvmi.

Najmlajši učenci šole.

Pa spet odlomek iz pisma:

»Naslednji teden sta v Kabale v dom Edirise prišla dva Bartonova prijatelja, s katerima sem nato preživela par dni pri Batwa. V vas smo pripeljali 100 eksotičnih piščancev, starih dva meseca. Prejšnji dan smo odšli na piščancjo farmo in se pri farmerju pozanimali, kako to gre, če nakupiš profesionalne picke, kdaj jih hraniti, koliko, kolikokrat na dan, kdaj začnejo valiti, kdaj nehajo, kdaj jih treba cepiti, kakšno hrano kupiti, koliko jajc znesejo itd. Hej, prava debata! No, nato smo naslednji dan natovorili matatu (minibus, v Tanzaniji imenovani daladala) s picki in smo šli gor 70 km iz Kabaleja v Karengeri, da osrečimo naše prijatelje. Picke smo nosili v vrečah gor in jih dajali v novo zgrajen kokošnjak, preživele vse razen ene, tako da imamo zdaj 99 kur, juhuhuhu! To je bilo veselja, smeha, navdušenja vseh

nad pogledi na male kokoške in profesionalno zgrajen kurnik, ki je presenetil tudi našega farmerja, od katerega smo kupili perjad:). Super, spet ples in smeh in dobra volja. Taisti dan smo se odpravili v učilnice. V treh učilnicah imajo 100 otrok. Notri ni klopi, le deska je postavljena na kup kamenja in to je to. V mestu smo gledali klopi za šolo za sedeti in pisati. Ena stane toliko kot cela učiteljska plača. Rabimo jih trideset, tako da bi to pomenilo ogromne denarce, ki pa jih nimamo. Pa dečka iz Usa predlagata, da bi jih lahko zgradili iz bambusovih palic, zvezali z bambusovimi vrvmi in na vrh položili eno desko za sedeti, eno pa za pisati. Deska stane pa desetkrat manj kot miza. Seveda smo se vsi strinjali, da bo to finančno najugodneje in nekaj, kar bi Barton želel, saj je to njegov princip. Pojdi med ljudi, uporabi, kar imaš v bližini, nauči lokalne ljudi, kako narediti stvari – in narediš nekaj neprecenljivega za njih. Res smo se lotili, kupili male žage in začeli z dizajnom. Klopi zgledajo kot nekaj, kar bi si človek na samotnem otoku stesal iz palm. Super se poda v okolje. Pa sem žagala, tesala bambus, vezala, brusila z otročki deske, lepila itd. Lepo je videti otročke, vsi navdušeni se stiskajo na klopi, saj je to nekaj povsem novega za njih, lepo je imeti šolske klopi, še posebej take, frajerske … Še to, posadili smo 500 kg krompirja. Pigmejke so se vrgle v akcijo in, ne moreš verjeti, njiva je bila pripravljena, zemlja zrahljana in v pol ure je 20 ženic posadilo vse, Šlo je bolje kot stroj na naši njivi, se spomnim očka, kako se je jezil, ko je stroj nagajal. Kašen stroj, Pigmejke poklicati, pa posadijo v pol ure vse Jurkovske njive!«

V Ugandi ostajam do septembra 2009 in do takrat se bom posvečala Pigmejcem, saj poleg tega plemena, ki mu pomagamo sedaj, obstajajo še štiri druga, ki so prav tako v enaki meri potrebna pomoči. Upam z vsem srcem, da nam bo uspelo in da bomo tem neverjetnim ljudem poklonili žarek upanja na lepšo prihodnost in vedenje, da so prav tako kot vsi ljudje ljubljeni, cenjeni in spoštovani.

Sajenje 500 kg krompirja. Polje obdelujejo le ženske, v večini z otrokom na hrbtu, v rokah spretno vihtijo 4 kg težke motike od ranega jutra do poznega večera. Neverjetne so!