Preša: Boštjan Pucelj, Stara Ribja

Preden so v nekdaj znameniti Ribji na novomeškem Glavnem trgu zahrumeli stroji, da bi jo stilsko preobrazili v prvi novomeški hostel, je po tamkajšnjih omaricah, predalih in separejih, po šankih, stenah in hodnikih s svojim aparatom pobrkljal še fotograf Boštjan Pucelj. Rezultat akcije je cikel trinajstih barvnih fotografij, s katerimi je avtor ovekovečil s patino in prahom prekrite detajle nekdanjih prostorov in njihove opreme, zapisane nepovratnemu izginotju in pozabi. Pred gledalčevemi očmi tako vstajajo drobci nekdanje Ribje, enega tistih značilno socmodernističnih ambientov, ki so v zadnjih letih zaradi takšnih ali drugačnih razlogov večinoma izginili.

Iz fotografij veje pridih nostalgičnosti, ki jo je Pucelj pred leti na istoveten način dosegel že v ciklu Babi: povečini ozki bližnji izrezi se s svojo frontalno nazornostjo lotevajo vsakdanjih, včasih že kar naravnost banalnih predmetov, ki bi jim na prvi pogled le stežka pripisali kakršno koli vrednost. A ujeti v fotografsko podobo se hitro izkažejo za kaj radodaren vir, ki na vsa usta spregovori o nekdanjem življenju – oziroma o kasnejšem dolgoletnem propadanju – konkretnega gostinskega obrata. Pucelj fotografiranim predmetom pušča, da so, kar so; deležni njegove pozornosti postanejo zgovorni pričevalci o nekdanjem delovnem utripu lokala, tamkajšnji opremi in njenih oblikovalskih rešitvah, drobnih šankerskih improvizacijah, »štimungi« prostora … Nekatere izmed fotografij s svojo ikonografijo – kot sta denimo posušen šopek v vazi ali pa porjavel drevesni list na tleh – segajo na klasičen teren univerzalne tematike minevanja, neizogibne končnosti, vendar pa se celota kljub temu odločno izogne instantnim formulacijam patosa, na mesto katerega pač raje stopajo sugestivne, lirične posvetitve v svet izgubljene predmetnosti.

Stalna postavitev teh fotografij v hostlu Situla, kjer so jim sicer odmerili bolj malo prostora, se posredno dotika še neke druge problematike. Kolikor mi je znano, predstavlja ta serija – z izvirnim konceptom ter s časom ustreznim vizualnim nagovorom – v aktualnih lokalnih razmerah enega redkih primerov dobre prakse pri likovnem opremljanju javnih prostorov. Kar je vsekakor navdihujoče pohvalno.

ocena: 4