Posmeh in pomilovanje

Pomilovanje je izpopolnjena forma posmeha, zavitega v skrbeč pogled in odišavljenega z navideznim sočutjem. Ne, če si česa v življenju ne želim, potem je, da me ima kdo za ubogo. Edina slabost, ki jo dovolim pomilovati, je ravnodušna neumnost, manifest človeške lenobe in arogance.

Govoriti o različicah človeških čustev je skoraj tako nemogoče, kot opisovati posamezne nianse na slikarjevi paleti. In najverjetneje enako nesmiselno, čustva namreč spadajo med tiste delčke sveta, ki vedno ostajajo bolj ali manj nedorečeni. Nikoli se ne bom zaljubila, tako kot se zaljubiš ti, in ti nikoli ne boš sovražil na moj način. Zato se tudi nikoli ne bova povsem razumela, največ, kar bova dosegla, bo podobnost, podobnost v mišljenju. Tisto, kar iščemo v drugih, da bi se lahko z njimi trdneje povezali. Vedno bodo prevladovale razlike, četudi drobne in skrite. Zato bom morda deležna posmeha in ti pomilovanja, če pride do poljuba ali klofute, utegneta biti iz usmiljenja ali norčevanja. Meje so tanjše od metuljevih kril. Prav zato pa je tako zanimivo pretvarjati se spet in spet, da imamo pravico tudi čustva secirati, jih zapirati v ločene predalčke in jim dajati imena, morda jih celo ovrednotiti. Z racionaliziranjem reči ponavadi postanejo manj grde, če jim vsilimo pomen, ki se ujema z našo vizijo, so celo znosne. Najraje to počnemo, kadar gre za tisto najnižje v človeku, česar se neradi dotikamo, o čemer se ne pogovarjamo zares in česar zlepa ne priznamo za svoje.

In kljub vsemu me čudi, kako pogosto ima človek potrebo po tem, da se pritožuje nad globalnim stanjem, željo, da malo udriha čez svet in življenje, da si naredi problem, kjer ga ni. Z vsem tem pa ne izrazi niti ene osebne resnice. V praksi to početje prav zares ne pripomore k ničemur in tudi preveč racionalno ni. Ampak človek hoče usmiljenje, hoče sočutje in opravičilo za vse, pri čemur mu je spodletelo. Krivda za vsakdanje zasebne poraze pač mora biti nekam preložena, naj bo to prvi mimoidoči, dnevni horoskop ali vremenski vplivi. Vsa resnična občutja, pomisleki in prebliski se tako najlaže razpršijo v plazu besed o čem tretjem, v pritožbah čez to in ono, v banalnih in nebistvenih rečeh. Zato ker se bojimo lastnih čustev. Škoda samo, da se zgodba ponavadi zaključi s stokanjem enega in prikritim posmehom ali pomilovanjem drugega.

Posmeh, precej hinavsko čustvo; kadar je dobro zakrit, povzroči največ škode. Že res, da mnogokrat neposredno zaničevanje v izvzetem trenutku močneje prizadene, a dolgotrajen občutek, da se vam nekdo skrivaj posmehuje, da ste deležni prezira, deluje precej bolj razdiralno. Žal tako delujemo vsi ljudje. Z izgovori o naravnem vedenju in neizbežnosti čustvenih reakcij se opravičujemo pred seboj, medtem ko se režimo v obraz vsem, vsem, ki so po naših merilih slabši, grši, počasnejši, manjši, bolj neumni … Včasih to počnemo tako, da je namen jasno izražen in ljudem naokoli očiten. Drugič se tega lotimo bolj prefinjeno in zgolj za lastno zabavo ob izrazih neprijetnega počutja zasmehovanega. Očitno je tudi sadizem del naše narave in najbolje pride do izraza ravno v trenutkih, ko ugotovimo, da nas »trpljenje« bližnjega gane tako malo, kot taljenje severnega ledu. Ne, ne zanima nas, ker se ne dogaja nam, ker se nas ne tiče, ker ne dojemamo tuje situacije enako kot bi svojo, ker se nam morda zdi celo dolgočasna in nepomembna.

Paralela in presežek k posmehu je pomilovanje. Kdor verjame, da je dobro pomilovati človeka, ki mu gre v življenju slabo, je pač zloben. Sočustvovati pomeni razumeti drugega, vživeti se v njegovo vlogo, no, vsaj poskusiti, in nikakor ne povedati mu tisočkrat, kako strašansko je ubog in trpeč, kako se vam smili in da mu kaj tako slabega sploh ne privoščite. S takšnim odnosom daste človeku prej vedeti, da je resnično zabredel in da mu pomagati ne morete in ne nameravate, posledično pa mu tudi vse razumevanje tega sveta več ne koristi. Pomilovanje je izpopolnjena forma posmeha, zavitega v skrbeč pogled in odišavljenega z navideznim sočutjem. Ne, če si česa v življenju ne želim, potem je, da me ima kdo za ubogo. Edina slabost, ki jo dovolim pomilovati, je ravnodušna neumnost, manifest človeške lenobe in arogance. Skrajnosti so pač škodljive.

Univerzalnega bistva ni, vsaj ne v tistem, kar presega zgolj telesnost. Univerzalnega čustva prav tako ne. Zato lahko popišem še nešteto strani, pa me ne boste razumeli, tako kot bi si želela. Nekako sumim, da je to ena izmed osebnih frustracij vsakega pisca, ki izvira iz večne želje po tem, da bi napisal nekaj, česar ni še nihče, ali pa vsaj na nov način. Možnosti v 21. stoletju žal ni več veliko, skoraj je ni stvari, že stokrat izrečene in premlete, že stokrat podoživete in zato izrabljene. Če je včasih tako izgubljal na vrednosti materialni svet, se mu vse bolj priključuje tudi čustveni. Zato posmeh, zato pomilovanje. Ker se nekje globoko v nas razrašča občutek, da ni nič dovolj grozno, pretresljivo ali zanimivo, da bi bilo vredno čistega navdušenja, zanimanja in konec koncev ljubezni. Kmalu se ljudje nehajo spraševati in čuditi, navadijo se na vse; česar ne sprejmejo, tolerirajo, če ne tolerirajo, ignorirajo. Ne zgolj dejavnike od zunaj, ampak – dosti raje – kar je neželenega v vsakem izmed nas.

Zares slabih in ubogih ljudi ni, so samo tisti, ki jih takšne naredimo s svojim zaznavanjem. Smo predrzni in hitri sodniki, večkrat tudi razvajena otročad. Radi se zazidamo v peščene trdnjave in se dovolimo ujeti sami sebi. Morda bi morali za začetek kdaj pa kdaj najprej pobrskati po sebi in odvreči vsaj pol samozadostnosti, šele nato bi lahko preplavali jarek do »novega in vrednega«.