Ko se je ustavil, sem se mu opravičil za zasledovanje in mu razložil, da bi rad, glede na to, da je fotograf, od njega kaj izvedel. Dal mi je telefonsko številko, katero sem si pamet takoj zapolnil in že naslednji dan sva se dobila. To je bil Borut Peterlin.

Ko sem mu predlagal pogovor za portret, me je najprej vprašal, če ga bom narisal, pa sva se dogovorila, da ga bom le skušal opisati.

Srečujem ga več let, vedno mi je deloval samosvoje, nekoliko tršega značaja, samoraslo in delavno. Mnenje o njem sem utrdil lani, ko se mi je predstavil kot knjižni oblikovalec. Ugotovil sem, da je devetindvajsetletni Novomeščan na prvem mestu fotograf, nemudoma zatem pa raziskovalec možnosti sodobne tehnike. Kot mi je zaupal, se pravzaprav njegova zgodba ves čas suče okoli tehnike in njegovega tehnično sposobnega spomina. Za nekatere pravijo, da imajo fotografski spomin, za Grdinovega pa bi lahko ocenili, da je tehničen. »Kar enkrat vidim, si takoj zapomnim, predvsem to velja za tehniko,« je povedal.

Tomaž je po grmski osnovi šoli v Ljubljani obiskoval gradbeno oziroma pečarsko šolo, v pečarstvu pa ima tudi nekaj delovnih izkušenj. Nekje v prvem letniku se je pričel ukvarjati s fotografijo, kar nekaj let kasneje pa je poizkusil na grafični MTP akademiji, vendar je takoj v prvem letu ugotovil, da ta ni zanj.

Če naštejemo, obvlada fotografijo, kar je vnovič potrdil na lastni, po vrsti sedmi fotografski razstavi Frizer 19. marca v LokalPatriotu, vešč je tehnično-grafične priprave za tisk, knjižnega oblikovanja, ukvarjal se je z video montažo, v LokalPatriotu pa ga zadnje čase spet videvamo za tonsko mešalno mizo.

»Doma smo imeli star ruski fotoaparat, ki mi ga mama ni upala dati v roke, v osmem razredu osnovne šole pa sem ga le dobil in potem je bilo konec,« je pojasnil. V ljubljanskem dijaškem domu se je vpisal v fotokrožek, fotografija pa ga je povsem začarala. V glavnini se je učil sam. Obiskoval je knjižnico, iskal po knjigah in revijah. Pred tem je moral dati fotoaparat v popravilo, kar ga je stalo skoraj, kot bi kupil novega. S starim zenithom je preživel tri leta. Z njim je tako rekoč bliskovito osvojil fotografsko tehniko, kmalu je prevzel dijaški fotokrožek, marsikoga pa je v tem času navdušil za fotografijo. Tudi danes dobro uveljavljenega Boštjana Puclja, kot mi je Baco pred časom povedal.

Tomažev vzpon ni bil brez vzornika. »Ko sem začel listati fotografske knjige, sem naletel na knjigo Matjaža Modica, v kateri je bil portretiran s fotoaparatom canon v rokah. Potem sem enkrat v Radovičevem novomeškem ateljeju naletel na nekega fotografa, ki je pestoval prav tako znamko fotoaparata. Ko se je ta z avtom odpeljal, sem mu na kolesu kot bedak sledil. Ker ni našel parkirišča, sva po mestu naredila dva kroga, pri tem pa sem s kolesom skoraj podrl njegovo punco. Ko se je ustavil, sem se mu opravičil za zasledovanje in mu razložil, da bi rad, glede na to, da je fotograf, od njega kaj izvedel. Dal mi je telefonsko številko, katero sem si pamet takoj zapolnil in že naslednji dan sva se dobila. To je bil Borut Peterlin, srečanje z njim pa je bilo moja prva velika vzpodbuda.«

Grdin se je doslej ukvarjal z različnimi vrstami fotografije, s posnetki skaterjev pa je v danes ugasli kavarnici Luna priredil prvo lastno razstavo. Najprej je slikal za Park in še nekaj časopisov, potem je začel sodelovati z LokalPatritom. Ker ga je motila tamkajšnja ureditev luči, se jo je lotil sam, potem je opazoval tonskega mojstra in preizkusil se je še z mešanjem zvoka. Vmes je začel tudi z oblikovanjem, kar je vnovič povezano z zanj značilno zgodbo. »Doma nismo bili premožni, tako da najprej nisem imel lastnega računalnika. Dosegljivi so mi bili le pri prijateljih, jaz pa sem bil po opremi vedno za njimi. Potem sem zaslužil za prvega, spoznal sem se s foto shopom, malo sem se igral, nakar sem bil s fotografijami vpleten pri plakatu za cvičkarijo. Rekli so mi, naj, če sem že poskrbel za vse, poskrbim še za preprost plakat.« Ta je bil prvi, potem je prišel drugi, vse skupaj pa je naneslo, da se danes z grafičnim oblikovanjem preživlja. Trenutno je sicer med službama in še ne ve ali bo nadaljeval kot samozaposlen, ampak to je to, je dejal.

Ker je ugotovil, da ga tržno oglaševanje v revijah ne zanima, je iskal delo v povezavi z oblikovanjem katalogov, knjig in podobno. Primer njegovega oblikovanja so knjige novomeške Goge, ponatis monografije o Novem mestu, zbornik Obsavska stoletja, Mesto situl in še ostale knjige Goginega rednega programa, pri katerih, pravi, ni nobene znanosti.

Njegova fotografija je zaradi prenasičenosti nekaj časa stala ob strani, vedno bolj pa ga je mikalo različno eksperimentiranje, tako je bila glede na pristop tudi njegova zadnja razstava nekaj drugačnega. »Najraje delam stvari, ki jih sproti čutim. Mogoče so to zadeve, ki jih širši krog ljudi manj dojema. Na primer knjigo lahko postaviš zelo hitro. Če pa hočeš nekaj posebnega, se moraš igrati s fonti, razmiki in podobno. Obstaja cela vrsta ukan, ki jih moraš spoznati in preizkusiti. Skozi podoben razvoj sem šel pri fotografiji. Spoznal sem, da se več ali manj pri vseh avtorjih zadeve na določen način ponavljajo, gre le za različno pakiranje. Sedaj sem se spet utiril, večji projekti pa me vnovič zanimajo,« je povzel.