Nova predstava APT: Trije odri za eno gospo

Pravzaprav se ta zgodba o samosvoji in odločni ženski začenja že v daljnem letu 1881, ko je Henry James, po mnenju številnih literarnih kritikov, izdal enega svojih najboljših romanov z naslovom Portret neke gospe. Ob pretanjenem opisu burnega življenja mlade Američanke Isabel Archer, ki se pogumno sooča s svojo usodo, ne glede na ostrino njenih robov, ne da bi iz rok izpustila svobodo duha in lastnih načel. Roman je v slovenščino že leta 1967 prevedel Rastko Močnik, vse do letošnje pomladi pa slovensko občinstvo še ni imelo priložnosti podoživeti tega soočanja moških in ženskih načel v imenu ljubezni na odrskih deskah. In če je roman resnično veljal za neuprizorljivega, lahko trdim, da nas je Matjaž Berger s to enajsto premiero v Anton Podbevšek Teatru prepričal v nasprotno.

Prestopanje konvencij je v danem času in prostoru vedno nevarno opravilo, ki lahko oboje – ali se strahovito ponesreči ali pa povsem očara. Novo mesto je lahko že pred časom začelo spoznavati prednosti in trike tehnično izpopolnjenega sodbnega teatra, ki dopušča nešteto možnosti v postavitvi in uprizoritvi posameznih predstav. Tokrat je bila celotna scena fizično razdeljena na tri posamezne odseke – sumo odre, ki jih Berger poimenuje kot dialoške centre osebne drame Isabel Archer. Publika je bila skladno s postavitvijo treh odrov razporejena okoli njih. Na vsakem izmed odrov so se kronološko odvijali posamezni fragmenti drame, tako da je vsakdo lahko spremljal celotno in hkrati tudi čisto svojo verzijo uprizoritve. Poraja se vprašanje, koliko detajlov je na ta način posameznemu gledalcu ostalo neopaženih. Berger pa izpostavi »vsevidje« tudi kot splošno vprašanje sodobne umetnosti in ga razlaga po načelu, da je celota laž, resnica pa ostaja na strani delca.

Kot samosvoj in neodvisen del bi pravzaprav lahko delovala vsaka izmed triindevetdesetih slik drame. Dialogi, delo dramaturginje Nane Miličinski, so s svojo subtilnostjo in z razgibanostjo pustili odprtih ravno toliko vrat v doživljanje drame, da se je publika lahko še naprej spraševala, tudi ko je že zapustila dvorano. Spraševala o čem? O odnosih, o možnostih prave in neprave ljubezni med moškim in žensko tukaj in zdaj, ki iz čisto osnovnega vidika človeške narave danes niso nič drugačne, kot so bile, ko jih je opisal Henry James. Ena ženska nasproti štirim moškim na čisto prvi pogled res deluje kot klišejska postavka »moški izbira, ženska izbere«, četudi izbere narobe. Vendarle pa, kot pravi režiser, ljubezen ne more biti stvar izbire, kvečjemu globoke osebne etike, kakršno premore Isabel. V resnici se Isabel ne odloča med različnimi moškimi, saj ima že predhodno jasno izoblikovana načela, ki zagotovo ne vključujejo poroke z omejevanjem svobode. Ko se kljub vsemu poroči, se s tem ne odreče svojemu verjetju, temveč mu na ta način sledi. Osmonda ne izbere med drugimi snubci, ampak se zanj preprosto odloči, ker morda prav v njegovi navidezni umirjenosti vidi iskano svobodo duha.

Predstava deluje na odru premišljeno, a hkrati pristno in doživeto, tudi na račun igralske zasedbe. Na prestolu pod srebrnimi šiviljskimi škarjami, ki je bil pravzaprav eden izmed treh samostojnih odrov, se je Borut Veselko dokazal v vlogi Gilberta Osmonda kot silno ekspresiven in močan igralec. Prav tako je Branko Jordan, ob tej priložnosti prvič na tem novomeškem odru, odlično odigral bolehnega Ralpha Touchetta. Več kot prepričljiva je bila tudi Dragica Potočnjak, katere interpretacija mojstrice zavajanja madame Serene Merle zlahka stopi ob bok Veselkovemu Osmondu. Najbolj izstopajoča in po svoje nenavadna ter zelo zanimiva je bila Ana Ruter v vlogi energične ambiciozne ameriške novinarke Henriette Stackpole. Največje priznanje pa gre Jani Zupančič za interpretacijo glavne junakinje Isabel Archer, saj je v dveh urah in pol na odru prehodila pot od krhkega dekleta, ki se šele sooča z ljubeznijo, do odrasle ženske, nesrečne, a močne. V tem času je »osvojila« vse štiri moške, vse tri sumo odre in se proti koncu povzpela tudi na Osmondov prestol, kar je delovalo kot ključni trenutek, v katerem preseže svojo napačno izbiro moškega, ki se je izkazal kot egoist, ljubosumnež in tiran.

Kot pravi Matjaž Berger, sodobno gledališče vedno raziskuje in vzpostavlja zglede; zgodovinske in sodobne. Zgled je arheološka plast časa, ki je vzrok in posledica. Portret neke dame nam tako poleg ljubezenske predstavlja še eno pomembno problematiko romana, in sicer odnos Združenih držav proti Evropi. Če se prva kaže v svobodi in naprednih načelih mladih Američank Isabel in Henriette, se evropski prostor razkriva skozi prikaz italijanske in angleške družbe. Ameriške ikone na kostumu Ane Ruter in njeni predirni kriki v ključnih trenutkih (Henriette) se upirajo projekcijam klasičnih umetniških del v ozadju in belim antičnim kipcem na balkonih. Medtem ko se Isabel v novem prostoru kaj hitro najde, sta pri Henrietti ves čas prisotna prezir in zaničevanje do evropske »zastarelosti« in zadržanega kavalirstva Angležev. Tudi pristop ameriškega snubca Casparja Goodwooda v izvedbi Akire Hasegawe do Isabel je bolj agresiven in neposreden (v rokah ves čas vrti dve borilni palici), od načinov, s katerimi snubijo evropski moški.

Če se dotaknem še ene izmed vlog sodobnega gledališča, ki jih izpostavlja Berger, mora biti sodobno gledališče radikalno. Pod tem pojmom si najraje predstavljamo revolucionarne družbene vplive, kar pa v Portretu neke gospe ni bistveno. Radikalno v tem kontekstu je stališče, ki ga zavzame glavna protagonistka Isabel in izraža ženski etični »ne«. Ta presega zgolj emancipacijo »družbene ženske« na prelomu 19. in 20. stoletja ter zajema globlje plasti dojemanja življenja, svobode in ljubezni. In ker se zdi, da je dandanes tako popularno in zaželeno iskati aktualizacijo v vsaki vrsti umetnosti, je ta predstava mogoče točka, na kateri lahko gledalec preneha z iskanjem splošnih družbenih pomenov umetniškega dela in se ozre vase. Moški ali ženska.

Matjažu Bergerju in igralski ekipi je ta predstava zagotovo predstavljala velik izziv. Spominja na nekakšen mozaik, ki temelji na pojmih lepega in moralnega, a jih ne interpretira na običajen način. Je hkrati manifest sodobne gledališke prakse in tekoča zgodba, blizu tudi manj zahtevnemu gledalcu. Kdor si želi pogledati dlje, pa ima neomejene možnosti.