»Imeli so nas za ženske, ki nekaj nergajo« (2. del)

• Objavljamo drugi del intervjuja z Jasno Šinkovec. Povezava na 1. del.

Kako vidite prihodnjega župana?

Želim si nekoga z zelo veliko energije, s sposobnostmi vodenja, organiziranja in nadzorovanja. Verjamem pa, da bi bilo dobro, če bi bila to mlajša oseba. Veliko polagam na njih, na primer Društvo novomeških študentov. Kaj vse so naredili v času svojega obstoja in večino tega s prostovoljnim delom! Mora pa ta generacija dojeti, da ni dovolj kritizirati, ampak da je treba delovati. V našem občinskem svetu je veliko ljudi, ki so že dolga leta aktivni. Tisto najboljše so verjetno že dali od sebe.

Glasno se že govori o tem, da naj bi za župana kandidiral Adolf Zupan. Do njega ste kritični – izstopili ste celo iz sveta Krajevne skupnosti Majde Šilc, ki jo vodi. Zakaj?

Naša krajevna skupnost nima velikih problemov. Manjka pa tista pika na i. Veliko je črnih točk, ki bi jih bilo treba urediti. Naredili pa nismo nič. Bilo mi je dovolj. Na zadnjem sestanku sem bila spet kritična. Predsednik me je ocenil kot edino nezadovoljno z aktivnostmi v krajevni skupnosti, ostali so bili tiho. Če dobro funkcionirajo, jim jaz ne bom delala problemov. Ni dovolj, da narediš eno srečanje krajanov in enkrat na leto pokosiš travo.

Imate vi županske ambicije?

Nikakor ne. Vsak ima svojo krivuljo v življenju. Ne čutim se sposobne za tako delo, rada imam prosti čas in potovanja. Sem pa vsekakor pripravljena sodelovati.

Morda pa bi lahko vaše društvo Julija postalo aktivno tudi na političnem področju?

Ni treba, da je stranka, lahko pa je lista. O tem pa se (sploh) nismo pogovarjale. Julije so nastale zaradi tega, ker smo rabile formalno obliko, da bi lahko zbrali izpeljali projekte. Gre za društvo, katerega moto je, da izboljša življenje v mestu.

Ko sva že pri Juliji: uspel vam je neverjeten uspeh. Zbrali ste 250 000 EUR za mamograf. Ste na začetku projekta vedeli, da vam bo uspelo?

Tudi med nami je bilo nekaj skepse. Denar smo začele zbirati ravno v trenutku, ko se je pojavila recesija. Najprej smo se oglasile v Krki. Rekli so nam: damo vam 30 000 EUR, vendar takrat, ko boste imele ostalo. To nas je spodbudilo. Imele smo argument, da zbiramo denar naprej.

Od kod sploh ideja za zbiranje denarja za mamograf?

Zelo enostavno: obstoječi je bil dotrajan. Pri Juliji smo se odločile, da gremo v to akcijo. Takrat se je sicer pojavil projekt Mamobila, ki pa smo ga odklonile. Ženske bi spet stale v vrstah, da bi prišle na pregled. Zdelo se nam je, da bi tako izgubili kvaliteto, ki jo že imamo. Njihov projekt sedaj visi v zraku, medtem ko je naš uspešno pripeljan k zaključku.

Pa vendar so to aparati, ki bi jih morala kupiti država.

Zgrožena sem nad tem. Vendar je tako: vse bi morala država. Tudi starši morajo poskrbeti za otroka. Kaj pa če nimajo denarja? Potem otrok poskrbi zase. Vse bi potemtakem lahko čakalo na državo. Podpišem se pod vsemi kritikami visokih plač v zdravstvu. Toda toliko in toliko žensk je od mamografa življenjsko odvisnih. Nismo mogle čakati na državo. Podobno je recimo z Narodnim domom. Ko so ga gradili, ga ni zgradila država, ampak obrtniki. Tudi obnovili bi ga, če bi naredili kakšno akcijo v času, ko je šlo občini dobro. Vendar so raje govorili, da je to stvar občine in države. Sedaj pa nas je lahko sram, ko vidimo, v kakšnem stanju je.

Tukaj čutim vašo kritiko Društva Novo mesto? Bili ste njegova članica, vendar vas v teh krogih več ni videti?

Ne, ni to kritika. Društvo Novo mesto pravi na prvi strani svojega časopisa, da je njihova naloga opozarjati. In to počno nenehno. Res je, bila sem članica, a zame so pogovori, opozarjanja premalo. Kot sem že povedala, sem človek akcije in želim sodelovati v tem, da se stvari spremenijo. Res pa, da to ni enostavno!

Kako so se na vašo akcijo za mamograf odzvali zdravniki?

Kot veste, smo objavili vse, ki so kakor koli darovali. Na žalost med temi imeni ni ravno veliko zdravnikov.

Kakšna je prihodnost Julije?

Na občnem zboru smo se odločile, da nadaljujemo z aktivnim delom in se osredotočimo na tri večje projekte. Prvi je ureditev mestnega Parka v Portovalu pod trgovino Tuš. Naslednji projekt je komunikacija z romskimi ženami, tretji pa bo projekt novoletno Pravljično mesto za otroke.

Če se posvetiva še vaši »primarni dejavnosti«. Kako pa se je začel projekt Novi medij? Kako ste dobili idejo zanj? Kdaj ste prišli v Novo mesto?

Aprila leta 1997 se je začelo z Novi medijem. V Novo mesto pa sem prišla že leta 1979. V Delu sem prebrala, da v IMV razpisujejo štipendijo za sociologa. Slučajno mi je uspelo priti v pisarno tedanjega direktorja Levičnika, saj tajnice ni bilo tam, da bi me zadržala. Prišla sem v njegovo pisarno, ne da bi vedela, kdo je. Vprašala sem, če je kje kdo, ki bi mi kaj povedal o tej štipendiji. Rekel je: »Usedi se!« In pogovarjala sva se celo uro. Vprašal me je, če znam pisati, saj jim je odšel novinar, ki je urejal njihov tedanji časopis Kurir. Rekla sem, da bi to počela, samo da v Novem mestu nimam stanovanja. Obljubil mi je stanovanje in ostala sem tukaj. Zaposlila sem se 1. aprila 1979 in 27. aprila sem že izdala prvo številko Kurirja. Vključila sem se v Društvo novinarjev in postala predsednica novinarjev podjetij v Sloveniji. Bilo je zelo zanimivo obdobje.

Kako je bilo delati z Levičnikom?

Z njim imam zelo dobre izkušnje. Čeprav je bil vojak in čeprav so mu nekateri očitali, da je bil avtokrat. Stvari je obvladoval, bil je vizionar in še danes se to potrjuje s programi, ki se izvajajo. Iskreno mi je žal, da ni bilo nikogar, ki bi ob razpadu IMV holdinga prevzel stvari v svoje roke in jih peljal naprej.

Naslednji korak je bil že Novi medij?

Ne, leta 1993 sem odšla v Ljubljano v podjetje Virgo, ki je bilo prvo zasebno podjetje, ki se je ukvarjalo z marketingom. Tam se bila dve leti. Ideja o Novem mediju pa je nastala že v času, ko sem delala v IMV-ju. Spomnim se Gorjupovih dni, ko je Manca Košir govorila, da je prihodnost novinarstva v uličnih časopisih, ki jih je bila takrat Amerika že polna. Naveličala sem se voženj v Ljubljano in se odločila, da bom nekaj poskusila. Nisem vedela, v kaj se spuščam. Vedela sem samo, da ljudje tukaj nimajo bralnih navad, da časopisov ne berejo in ne naročajo. Šli smo po blokovskih naseljih. Ugotovila sem, da je zelo malo naročniških nalepk. Jasno mi je bilo, da časopisa ne bom mogla prodajati naročnikom. Dolenjski list je imel takrat še kar dobro naklado in morala sem poiskati prazno nišo.

Ste imeli na začetku kakšne težave? Se je časopis takoj prijel?

Zadeva se je res takoj prijela. Nismo vedeli, kako naj merimo branost časopisa. Potem smo začeli z akcijami, kot so črna in bela točka, rubrika Kdo je to, izbirali smo Najmeščana. Vse te ideje, sploh zadnja, so padle na zelo plodna tla. Predlogi so kar deževali. Bilo je veliko pisem in veliko klicev.

Kako vi vidite vlogo Novega medija v lokalnem medijskem prostoru? Je kaj več kot posel?

Seveda je več kot samo posel. Čeprav so mi všeč časopisi, kot je na primer Park, sem se jaz želela posvetiti izključno obveščanju, ne komentiranju. To je bil tudi naš dolgoletni moto. Toliko sem že poznala slovensko novinarstvo, da sem vedela, da je za njim veliko politike. V času socializma smo imeli enoumje, potem pa se je dogajalo to, da se je po tem, kateri časopis si kupil, vedelo, katero politiko podpiraš. Na žalost je bilo tako. Žalostna sem, ker sta pri nas novinarska svoboda in medijska kultura tako na nizkem nivoju. Obstajajo pritiski s strani oglaševalcev in politike. Če se vrnem k vprašanju. Verjamem, da Novi medij vendarle prinese informacije. Dolenjski list lokalne novice obdeluje po svoje, Park po svoje, ostali spet na svoj način. Mislim, da je Novi medij v svoji tržni niši uspešen. So stvari, ki jih objavimo samo v Novem mediju, na primer zasnovo za Portoval smo objavili samo mi. Poleg tega je treba priznati, da se povprečen Novomeščan v njem prepozna, če ne drugje, v naši rubriki Trič trač. Mislim tudi, da Novi medij daje predvsem neko pozitivno energijo, čeprav vem, da ljudje nanj gledajo zelo različno.

Kako pa gledate na vse svoje posnemovalce, Vaš mesečnik, Udarni list in podobne?

Moram reči, da sem vesela, dokler me posnemajo. Posnemali so nas ne le v lokalnem prostoru, ampak po celi Sloveniji. So tudi nizki udarci, ampak to pač sodi zraven.

Vas je konkurenca omajala?

Nikakor ne. Ne pretiravamo s cenami, smo majhni po številu zaposlenih in znamo se prilagoditi.

Kot ste rekli, je bil vaš slogan »Mi obveščamo, vi komentirate«. Toda v resnici gre pri vašem časopisu v veliki meri za članke, ki jih naročajo podjetja in javni zavodi. Ali ne gre torej bolj za oglaševanje kot za informiranje?

V veliki meri to drži. Od tega vendar živimo …

Toda koliko je ta informacija še relevantna?

Vedno je relevantna. Tudi tisti, ki jo posreduje, mora stati za njo. Pa tudi jaz ne bi nikoli dovolila, da bi kdo objavljal očitne laži.

Podoba, ki jo dobi človek, ko bere vaš medij, je povsem drugačna, kot tista, ki ste je prej kritično opisovali kot političarka. Se vam ne zdi, da sicer drži, da objavljate informacije, vendar nikakor ne vseh, ampak predvsem tiste, ki so v prid vašim naročnikom?

Živimo od prodanega oglasnega prostora. Ko vidimo, da gremo v rdeče številke, zmanjšamo obseg in umaknemo kakšne tekste. Vendar si nikoli nisem dovolila, da bi postala navijač te ali one politike. Opozoriti moram na to, da so se tudi zaradi Novega medija stvari spreminjale tudi na bolje, še posebej zaradi rubrike Črna točka. Nikoli nismo pisali, kdo je kriv, kdo je odgovoren, pa vendar so se zaradi rubrike črne točke odpravljale. Novi medij pač nima funkcije, kot jo ima recimo Park, ampak po drugi strani pa tudi mi ne prikazujemo vsega v rožnatih barvah. V uvodniku si dovolim kakšno kritiko, pa čeprav tudi tukaj skušam misliti pozitivno. Verjamem v to, da tak odnos dolgoročno prinese največ napredka.

Ponavadi se novinarji ne ocenjujemo med seboj, pa vendar me zanima, kako ocenjujete naš lokalni medijski prostor?

Medijski prostor se je razvil predvsem po količini, manj po kvaliteti. Lahko sem tudi do sebe kritična, tudi Novi medij bi se lahko razvijal. Vesela sem za vsak nov medij, ki se zgodi. Še posebej sem bila vesela, ko se je pojavil Park, ki je vsebinsko nekako nasledil nekdanji Valj, v katerem sta delala na primer Igor Lukšič in Bojan Radovič … V Parku sicer pogrešam pozitivnost. Novinarji prevečkrat slikamo črno belo sliko. Tudi mlade ekipe, na primer na Studiu D in Dolenjskem listu, so zelo dobre.

Kakšna je prihodnost Novega medija?

Od 1997 leta, ko izhaja, so se razmere na medijskem področju bistveno spremenile. Od tega, da smo bili edini tovrstni časopis, do skorajda »poplave« brezplačnikov. A verjamem v ta projekt. Verjamem, da Novomeščanom prinaša koristne informacije in oglaševalcem možnost ugodnega in odzivnega oglaševanja.

Fotografije: Boštjan Pucelj