Žal Muhič ne udari ne po mizi. Tukaj me je razočaral, čeprav ve, da stvari niso potekale v redu. Zakaj tega ni spremenil, ve pa le on.

Povprečna Novomeščanka in Novomeščan poznata Jasno Šinkovec kot urednico Novega medija, časopisa, ki je na svojevrsten način zapolnil praznino v lokalnem medijskem tisku. V poznih devetdesetih letih, ko je Novi medij nastajal, uredniki nacionalnih medijev dogajanjem na lokalnem nivoju niso posvečali pozornosti in/ali pa so poročanje prepustili bizarnim kvazi-poročevalcem(-kam), ki so svoj posel razumeli bodisi kot popoldansko zabavo ali pa, kar je še huje, kot obračunavanje z osebnimi sovražniki. Lokalna televizija je bila v povojih, prepuščena amaterizmu in provincializmu. Dolenjski list je bil na vrhuncu svoje samozadostnosti. Oboje pa je bolj kot Novomeščanom ustrezalo bralcem in gledalcem na bolj ruralnih območjih. In vse to je omogočilo prostor za Novi medij. Marsikdaj so bralci prek njega sploh izvedeli, da obstaja neka Mestna občina, ki ima neke politike in neke projekte, ki načrtuje športne komplekse, ceste, kanalizacije in ima nekakšne kulturne ustanove. Jasna je vedela, da lokalne novice ljudi zanimajo. Ne toliko, da bi za te informacije plačevali, vsekakor pa toliko, da bodo dobro zasnovan lokalni časopis, če jim ga vržejo v nabiralnik, vzeli v roke, ga prelistali in se nanj odzvali. In s tem, ko so to počeli, so omogočili, da se časopis začne financirati prek oglasnega prostora. Kritiki seveda pravijo, da Novi medij kaj dosti več kot oglasni prostor tako ali tako ni, medtem ko drugi prepoznavajo pozitivno naravnan duh tega časopisa.

Pa vendar povod za naš intervju ni bilo le dolgoletno delo Jasne Šinkovec na tem vmesnem prostoru med lokalnim novinarstvom in marketingom. Ta energična ženska je namreč tiste, ki malo bolj podrobno spremljajo lokalno politiko, v zadnjih treh letih presenetila dvakrat. Najprej s tem, ko je jeseni leta 2006 z vso angažiranostjo podprla kandidaturo Alojza Muhiča za župana Mestne občine Novo mesto, se včlanila v novo stranko Zveza za Dolenjsko, nastopila na njihovi listi za občinski svet in bila vanj tudi izvoljena. Od njene izvolitve naprej pa v javnosti kaj dosti o njenem delovanju ni bilo slišati. Redko se je oglasila v občinskem svetu, še manjkrat je nastopila v medijih. Zato je bilo za zunanjega opazovalca veliko presenečenje (ali pač ravno zaradi tega ne), ko je aprila letos izstopila iz stranke, in to tudi javno povedala. Skupaj s še dvema ženskama, ki sta na njeno pobudo prišle v ta politični krog, Cirilo Surina Zajc in Darinko Smrke, so postale samostojne svetnice. Čeprav v javnosti kakšnega velikega šoka izstop ni povzročil, je jasno, da se je Zveza za Dolenjsko s tem dejanjem znašla v skoraj brezizhodnem položaju. Tri svetnice so dejansko predstavljale še zadnjo moralno integriteto stranke, ki je veliko obljubljala in zelo malo pokazala. Jasnin izstop je bil očitno generiran s tem, da v stranki ni imela tistega vpliva, ki si ga je želela, in da so se stvari očitno dogajale povsem drugače od njenih pričakovanj. Prav gotovo še ni rekla zadnje besede. Tudi v politiki ne.

Kako se je za vas začela zgodba Zveze za Dolenjsko?

Ko sva se v letu pred lokalnimi volitvami srečala z Alojzijem Muhičem, mi je predstavil idejo Zveze za Dolenjsko. Ideja mi je bila všeč. Predvsem trditev, da ne bo enoumja, da bodo odprtost za različne ideje, možnosti kritičnega pristopa in tako naprej. Bila sem za to. Se pridružila in povabila zraven Darinko Smrke in Cirilo Surina Zajc. Stranka je potrebovala ženske. Vse smo zelo verjele v ta projekt in mislim, da ni bil slabo zastavljen. Muhiča poznam že vrsto let. Že kot direktor Dolenjskih pekarn je naredil pozitiven vtis. Ni sanjač, je prizemljena oseba in deloholik. O njem lahko tudi danes rečem vse najboljše. Predvsem pa je predober. Nikomur se ne bi zameril. Je mož beseda – tisto, kar reče, tudi naredi. Vsaj tam, kjer lahko. So situacije, ko nekaj predvidevaš in pride kaj vmes, kar te onemogoči …

Pred vključitvijo v Zvezo za Dolenjsko niste bili politično aktivni?

Že kot dijakinjo kranjske gimnazije me je politika zanimala. Vendar nikoli nisem bila članica nobene stranke. V času socializma sem bila ena redkih novinark, ki nisem bila članica partije. Nisem pač človek, ki bi se podrejala enoumju. Otroci so mi odrasli, Novi medij je postal skoraj rutina. Zdelo se mi je, da mi ostaja čas, da bi lahko še nekaj aktivno počela. Ni moj stil življenja, da bi samo kritizirala in nič naredila. Rada sem del dogajanja.

Glavni razlog je bil torej osebno povabilo Alojza Muhiča?

Tako je. Poleg tega pa tudi možnost sooblikovanja programa stranke in biti poleg ob njenem nastajanju.

Župan je na volitvah 2006 zmagal z veliko večino, prav tako je tedaj nova stranka Zveza za Dolenjsko dosegla zelo dober rezultat. Čemu pripisujete tak uspeh?

Alojz Muhič je v mestu in okolici prepoznavna oseba. Je človek iz ljudstva. Ni se posebej izpostavljal. Je prijazen lik politika, ki so ga ljudje poznali in ki je imel neke politične izkušnje. V LDS je bil nekajkrat evidentiran kot možen županski kandidat, vendar kasneje ni prišel v igro. Prav tako smo tudi ostali imeli neki ugled v občini. Cirila Surina Zajc v gospodarstvu, Darinka Smrke je že bila v občinskem svetu, Štefan David v Šolskem centru dosega izjemne rezultate, Rafko Križman pa je bil prepoznaven v športnih krogih. Prav tako kampanja, ki sva jo ustvarjala z Ivom Kuljajem, ni bila slabo zastavljena. Takrat je bila med nami tudi izjemno pozitivna, dobra in prava energija.

Kako ste spremljali in ocenjevali prve poteze novega župana?

Nekatere stvari bi postavila povsem drugače kot župan. Ko smo se z Darinko in Cirilo vključile v stranko, sem menila, da smo lahko zelo dobra pomoč županu. Darinka na področju prostorske politike, Darinka v gospodarstvu, jaz na področju družbenih dejavnosti. Nobena od nas ni zahtevala nobene službe, nobene pozicije, nobenih interesov nismo imele, le veliko voljo, pripravljenost in željo res narediti stvari drugače. Ampak zelo hitro je postalo tako, da so nas imeli za »ženske, ki vedno nekaj nergajo«. Veliko stvari je bilo že dogovorjenih in so me presenečale od samega začetka. Z njimi nisem bila seznanjena vnaprej, ampak postavljena že pred sprejete odločitve. Da stvari ne gredo tako, kot sem upala, sem ugotovila zelo hitro. Lani tak čas sva imela zelo resen pogovor z županom. Verjamem, da bi se še takrat dalo še veliko narediti. Kadrovske zadeve bi se lahko uredile …

Kot glavni razlog svojega odstopa ste navedle, da niste zadovoljne z vodenjem in delom občinske uprave, še posebej direktorja Saša Murtiča. Kdaj ste prvič zahtevali njegovo zamenjavo in zakaj?

Lani novembra smo povedale, da bomo odstopile, v kolikor se stvari ne bodo uredile na področju družbenih dejavnosti in na mestu direktorja občinske uprave. Kot direktor Sašo Murtič ne vodi in ne pozna stvari. Na sejah občinskega sveta se to lepo vidi. Direktor bi moral odigrati določeno vlogo in pojasniti svetnikom, kaj se dogaja. Iskreno mi je žal, da je tako …

Kaj pravzaprav očitate direktorju?

V stranki sem bila edina, ki (sem bila) v samem začetku nisem bila navdušena nad imenovanjem Saša Murtiča za direktorja občinske uprave. Nič nimam osebno proti njemu, osebno ga sploh nisem poznala in nisem imela mnenja o njem. Županu sem svoje nasprotovanje argumentirala s tem, da rabi direktorja, ki pozna zadeve, ki je kreativen, ki bo takoj v funkciji, ki bo res njegova desna roka. Menila sem, da to gospod Murtič ni, ker ne pozna Novega mesta, ne pozna ljudi in traja nekaj časa, da se vzpostavi ustrezna komunikacija. Moj predlog je takrat bil, da bi bila vsaj dve leti direktorica uprave Darinka Smrke. V tem času pa bi nekoga usposobili za to delovno mesto. V teh idejah nismo šli skupaj. Takrat sem popustila. Moški del ekipe je že imel zastavljene kadrovske rešitve, ki so se kasneje izkazale za neustrezne. Delno sem se seveda na začetku temu podredila, sedaj pa se ne morem več. No, na sestanku novembra lani je župan našo kritiko sprejel in nam prikimal.

Župan je torej pritrdil temu. Kako je pa reagiral?

Pritrdil je nezadovoljstvu. Vendar ni reagiral. Storil ni nič.

Še pred dobrim mesecem nazaj je v intervjuju v Parku dejal, da bo nekaj naredil, da bo prišlo do zamenjave.

Tu se potrjuje moja edina zamera do župana. Globoko in iskreno ga spoštujem. Žal pa mi je, da ima okrog sebe določene ljudi, ki mu ne pomagajo tako, kot bi bilo treba. Rekla sem mu, da je svojo obljubo do sodelavcev izpolnil, medtem ko je oni do njega niso. Županu in občini niso vrnili kvalitete, ki bi jih skozi položaje, ki jih zasedajo, morali dati. To je bil zame dovolj velik argument, da od župana zahtevam, da to preseka in spremeni. Žal Muhič ne udari po mizi. In tukaj me je razočaral, čeprav dobro ve, da stvari niso potekale v redu. Zakaj tega ni spremenil, pa ve pa le on.

Ali drži, da ste za direktorja predlagale Gregorja Macedonija?

Nismo samo nergale. Ponudile smo mu kar nekaj kandidatov. Moj kandidat je bil Macedoni. V to verjamem, ker je to mlad in sposoben fant, ki se je že dokazal in ki je bil pripravljen na sredi mandata pustiti službo in priti sem. A se to ni uresničilo. Žal mi je, ko se sedaj udriha po celotni občinski upravi. Na občini je veliko dobrih ljudi. Ni mi všeč, ko rečejo, na občini ljudje nič ne delajo in da so nesposobni. Mislim pa, da so ljudje na občini slabo vodeni in slabo organizirani. Samo če pogledam družbene dejavnosti: tukaj so največji porabniki proračuna, a najslabše organizirani.

Kaj pravzaprav očitate oddelku za družbene dejavnosti? kaj vas je tukaj najbolj motilo in kaj ste predlagali, da se spremeni?

Menim, da ta oddelek še nikoli ni imel vodje, ki bi obvladal vsa področja, ki jih pokriva. A jih je precej in nanje so meščani še posebej občutljivi – otroško varstvo, šolstvo, zdravstvo, sociala, šport …

Če se vrneva k najbolj razlogu vašega razhoda z županom: kako je sploh prišlo do tega, da je v Novem mestu relativno neznani Sašo Murtič prišel na mesto direktorja?

Ne vem. To so se prej dogovorili. V nekem krogu se je to prej dogovorilo. To so pač politične kuhinje. Me smo očitno prišle po tem, ko je bilo že vse dogovorjeno.

Vendarle vam je moral svojo odločitev nekako pojasniti?

Župan se je skliceval na svojo avtoriteto. Še sedaj me je presenetilo, ko je v izjavi za televizijo dejal, da se je pač odločil, da bo obdržal direktorja, da ima kot župan to pravico. Sama sem bila tudi proti imenovanju Janeza Cvelbarja za svetovalca za razvojne projekte. Danes se izkazuje, koliko smo naredili na razvojnih in evropskih projektih, takrat so me pa vsi prepričevali, da gre za dobro izbiro.

Kako so ostali člani Zveze za Dolenjsko reagirali na vaše zahteve?

Niso nas jemali resno. Nekateri so nas po forumih imenovali »koristolovke«. Zelo vesela bi bila, če bi kakšna Kosova komisija prišla k meni in bi z veseljem dala vse na mizo. Nisem pa prepričana, da bi tisti, ki so to pisali, to lahko storili. Mislim pa, da je to del normalnega življenja. Ljudje so pač reagirali tako, kot so, užaljeno in osebno.

Župan je po vašem izstopu iz stranke zahteval, da odstopite od vseh funkcij. Kako ste se odzvale na to zahtevo?

Odločile smo se, da ne odstopimo. To pa zaradi tega, ker smo ocenile, da smo veliko prispevale k uspehu stranke. Stranki smo prinesle kar lepo število glasov. Jaz sem bila po številu preferenčnih glasov tretja v občini. Županov poziv je normalen in smo ga pričakovali. V občinskem svetu pa smo ostale predvsem zaradi tega, ker verjamemo, da lahko s konstruktivnimi predlogi pomagamo naprej. Zelo smo se angažirale na primer v primeru projekta gradnje Doma starejših občanov v Pogancih. Sicer pa nismo organizirana skupina. Delovale bomo vsaka po svoji vesti. Nikakor ne želimo županu nagajati. Želimo pa biti v kritični distanci.

V LDS so v svojem komentarju vašega odstopa dejali, da ste se s svojim odstopom po več kot polovici mandata zgolj želeli oprati pred odgovornostjo za mandat, ki je v javnosti čedalje bolj dojet kot eden izmed najslabših do sedaj?

Če vrnem očitek: kot opozicija se LDS ves čas »pere« tistega,kar je pustil za sabo. Če smo pošteni, so temu županu iz omar padali številni okostnjaki, koncesije in pogodbe iz mandata, ki ga je vodil LDS.

Če pustimo ob strani LDS. V občinskem svetu ste ves čas podpirale predloge župana in občinske uprave, podprli ste vse proračune, tudi lanskega, ki je bil povsem nerealen, podprli ste kadrovsko reorganizacijo, ki jo je predlagal Murtič in ki ni prinesla nobenih rezultatov? Kako to pojasnjujte?

V nekatere stvari sem verjela. Na nekatere stvari, kot sem dejala, nisem imela vpliva. Žal. Odprtost za ideje in kritičnost, ki jo je obljubljal župan in me je prepričala, da sem se vključila v stranko, se v Zvezi za Dolenjsko ni uresničila. Bi bilo pa povsem neokusno, če bi kot članice stranke javno kritizirale stranko in župana ter skakale v hrbet. Tega pač ne more biti. To je nepisan kodeks politike. Nekdo jo lahko prežveči, me je pač nismo več mogle. Vsak ima seveda pravico, da nas sodi. Me smo to naredile zaradi tega, ker res ne želimo biti sokrive. Opozarjale smo na določene stvari. O vseh podrobnostih javno ne želim govoriti, smo jih pa napisale v odstopnih izjavah. Ne zdi se mi potrebno, da bi sedaj prali perilo v javnosti, ker s tem ne bomo nič spremenile. Naj bo naprej drugače.

Ste tudi članica komisije za oživljenja mestnega jedra? Kaj imamo meščani od tega?

Projektni svet za obnovo mestnega jedra imenuje župan in naj bi bil njegov posvetovalni organ. A žal je šlo že v prejšnjem kot tudi v tem mandatu le za očitni formalizem, ki je sicer imel poskus delovanja. Začeli smo s projektom obnove Glavnega trga – predvsem pročelij hiš, a če ni denarja, ostane le še govorjenje. Od tega pa meščani res nimajo nič.

Na vaše mnenje, da se je župan spet zapletel v konflikt s spomeniško stroko, bi najlažje odgovorila z retoričnim vprašanjem – kdo se pa ni? Žal je v naši občini vse preveč občinskih spomeniško zaščitenih objektov, kulturne spomenike državnega pomena pa preštejemo na prste ene roke.

Župan vas je imenoval v komisijo za kulturno strategijo. Zdi pa se, da od te strategije ne bo kaj dosti uresničenega. Zakaj je trajalo tako dolgo, da ste jo sprejeli, in zakaj ni bolj konkretna glede tega, kdaj se bo kakšna stvar, ki se na papirju lepo sliši, tudi uresničila?

V komisijo sem bila vključena, malo preden je bila dokončno že izoblikovana. Žal se mnogi akterji, ki so bili pozvani k njenemu soustvarjanju, niso odzvali. Menim, da strategija v temeljnih točkah ni slaba. Vedno bi bila lahko boljša. Všeč mi je, da se končno o kulturi razpravlja – do sedaj se ni. In ne vidim nič slabega, tudi če bo sprejeta čez pol leta in se do takrat v njeno oblikovanje vključijo vsi, ki to želijo in znajo. Žal sta kultura in njene potrebe vedno zadnji na dnevnem redu. Poglejte samo, koliko časa smo rabili, da imamo profesionalno gledališče. In če odnosa do kulture in njenih ustvarjalcev ne bomo spremenili, se bojim, da smo do uresničitve projektov začrtanih v strategiji, tako po programski kot investicijski plati, še daleč.

Kako komentirate poskuse oživitve tržnice? Zdi se, da se je župan spet zapletel v konflikt s spomeniško stroko?

Vsako pravo mesto naj bi imelo visoke hiše, parke itd. in seveda tudi tržnico. Mislim, da mesto za veliko tržnico še ni zrelo, še ta komaj životari. Redke so branjevke, ki tam prodajajo … Bilo pa bi lepo, če bi jo ohranili v mestnem jedru. O tem, kakšna in kako, naj presoja stroka. A na vaše mnenje, da se je župan spet zapletel v konflikt s spomeniško stroko, bi najlažje ponazorila z retoričnim vprašanjem – kdo se pa ni? Žal je v naši občini vse preveč občinskih spomeniško zaščitenih objektov, kulturne spomenike državnega pomena pa preštejemo na prste ene roke – še Narodni dom ni med njimi – in z občinskimi odloki so po mojem mnenju v preteklosti pretiravali in danes imamo zato težave. Pa da se ne bi razumeli narobe, da nimam odnosa do zgodovine, nasprotno, a težko sprejmem dejstvo, da morajo biti na Glavnem trgu granitne kocke, ki so jih položili v petdesetih letih. Kamenčki na pločnikih in peskana mestna pešpot pod Novim trgom. Smo v 21. stoletju in po mestu ne hodimo več v »gojzerjih« … Menim, da je potrebno več pozitivne komunikacije in morda novi občinski odloki o spomenikih, ki bi marsikatero slabo voljo odpravili.

Kakšno usodo napovedujete Zvezi za Dolenjsko? Ali ima stranka Zveza za Dolenjsko še prihodnost?

Mislim, da ja. To bodo sicer pokazale naslednje volitve. Vesela bi bila, da ostane, ne bi pa želela biti prerok. Dejstvo je, da po volitvah stranka na sebi več ni naredila nič. »Sedaj smo zmagali, imamo veliko dela z vodenjem občine,« so govorili. Izpostavljala sem, da je to potrebno. Všeč mi je bila ideja, da bi nekaj naredili na nivoju Slovenije, se povezali s sorodnimi strankami in listami. Veliko smo govorili, naredili nismo nič.

Ali ocenjujete, da bo župan kandidiral še enkrat?

Če ima namen nadaljevati s to ekipo, ki jo ima sedaj, je bolje, da ne kandidira.

Kakšne so vaše politične ambicije?

O naslednjih volitvah ne razmišljam. Čas, ki mi ostaja, uspešno zapolnjujem z Julijami. To je druščina, ki ima realne projekte in jih tudi uresničuje. Če bomo uresničile to, kar smo zastavile na občnem zboru, bo to zelo v redu.

V prvih izjavah ste pa potrdile, da dopuščate možnost delovanja v politiki.

Ne bi govorila o mojih kolegicah. Darinka je na novinarski konferenci sicer izjavila, da se bo umaknila. Cirila v nadaljnjem političnem delu ne vidi nič slabega v tem. Sama bom definitivno aktivna, v kakšni obliki, pa še ne vem. Tukaj se počutim doma, mesto imam rada in obžalujem, da nismo bolje izkoristili časa, ko je gospodarstvo cvetelo.

Fotografije: Boštjan Pucelj

(se nadaljuje naslednjo sredo)