Gumijasti škornji

Želim si gumijaste škornje, veselim se jih, nestrpno jih čakam. Kakor džanki.

Človeške želje so različne. Jasno, saj smo tudi ljudje različni. Nekdo si želi veliko denarja, nekdo si želi ferarija, nekdo mercedeza ali poršeja, nekdo si želi, da bi bila njegova slika objavljena v Vašem mesečniku, nekdo spet nekaj povsem drugega. Ali tretjega. Ja, seveda, obstajajo ljudje, ki si želijo košček kruha, zagotovo, oni verjetno ne sanjajo o ferarijih, ker pa sam s prehrano na srečo nimam težav in ker si mercedezov, ferarijev ipd zaradi Ladkota niti ne smem želeti (da mi zaradi nespodobnih želja po prestižnejših konjičkih moja lada niva v najbolj ključnem trenutku v hosti, ko recimo bežim pred inšpektorji, ne bi zanalašč crknila!), so moje želje bolj skromne. Itak pa sem vsem znan kot skromen človek. Zato si želim gumijaste škornje. Gumijasti škornji so zakon. Res. In še nikoli jih nisem imel. No, mogoče, ko sem bil majhen, a se ne spomnim. Trikrat sem bil že v specializirani trgovini z zaščitno opremo, pomerjal sem jih, izbiral barvo, kakšno zaščito morajo imeti sem izdatno predebatiral s prodajalko, v skladu s ponujenimi možnosti seveda, in ker so bile moje želje specifične in kar zahtevne, so škornje zame naročili v Italiji. Res se jih veselim, vsako jutro najprej pogledam na mobilnik, ali so me že klicali iz trgovine …

Pravite, da to ni nič nenavadnega? Da človek hodi v trgovino, pomerja, se pusti informirati in podobno? No, mogoče res ne za večino ljudi, a jaz sem svoji soprogi že dvakrat moral kupiti rože, ker sem ji pobegnil iz trgovine, ko me je po dolgih in mučnih pregovarjanjih končno spravila v šoping. In sem bil nekaj časa kooperativen in sem sodeloval, pomerjal in vse, potem pa izgubil živce in zbežal. In tako seveda spravil svojo soprogo v neljubo situacijo (le kaj si bo pa prodajalka mislila?!) Kar koli moja preljuba soproga kupi zame, je vedno dražje za znesek, kolikor potem odštejem za rožo. Pravzaprav to niti ni tako poredko, ker je zadnjič celo Klemi nekaj omenjal, da mora svoji preljubi rože kupiti, pa Suki me je tudi enkrat kopiral, a to je že druga zgodba.

Želim si gumijaste škornje, veselim se jih, nestrpno jih čakam. Kakor džanki. To mi sploh ni podobno, soproga me sploh ne pozna več, le še z glavo odkimava. A jaz že vem, zakaj si jih želim!

Pred kratkim sem namreč končno postal jamar. No, ne še čisto tapravi jamar, sem pa že polnopravni član jamarskega društva Novo mesto (www.jknm.si) in me že vzamejo s sabo v luknje, tudi tagloboke. Torej lahko rečem, da sem jamar, čeprav čisto tapravi pa še nisem, se moram eno leto izobraževati. To pa rad počnem, še posebej, če izobraževanje pomeni spuščanje v podzemni svet. To je čisto drug svet, a to itak veste. Preden smo se pridružili jamarskemu klubu, smo Suki in Klemi in jaz marsikatero jamo pregledali, dokler nas seveda ni zalotil Tomaž Bukovec, ki je neodgovornemu početju napravil konec in nas vse nateral na tečaj. Neodgovorno početje se sedaj seveda nadaljuje, le da zdaj bolj uradno. Čeprav še nismo čisto tapravi jamarji, a to so že detajli. V luknje že lahko rinemo, to je pa tudi edino, kar šteje. Ni ga lepšega občutka kot zagozditi se sto metrov pod zemljo v kakšen rovček in se prav nehumano matrati, na koncu pa prilezeš v dvorano, v kateri se že milijone let tvorijo kapniške umetnine, ki jih prav veliko ljudi niti ne vidi …

Všeč mi je tudi, da smo vsi trije pod budnim nadzorom tapravih jamarjev, ker drugače bi si še kaj naredili, ker je eden boljši od drugega, vsi skupaj pa (vključno z mano) nadvse tekmovalni. Če gre Klemi v šivankino uho, grem seveda tudi jaz, ker drugače en mesec poslušam, kakšen car je on in kakšen softič sem jaz. In če Sukija ni poleg, se potem oba spraviva nanj, kar je še posebej zanimivo, samo tahitre teniske moraš imeti obute …

No, pa smo spet pri obutvi. Ponavadi grem v jamo v gojzarjih, a ker so jame blatne in mokre, so bolj primerna obutev gumijasti škornji. Ki sem jih pomeril, izbral barvo, zaščito, naročil … Pa jih še ni! A bodo prišli. Zato pa čakam, nestrpno. In ko jih dobim, se še z večjim veseljem zapodim v blato. Ja, pravi krti smo že postali! Soproga, ki moje jamarske cunje pere, se sicer ne strinja z mano, pravi, da sem bolj prasec, a kaj pa ona ve, ko ni jamarka?!

šeglobljeinšeboljnatesnoinšeboljblatnoŠini