Filmu o Angeli Vode na rob: Komunistični »damnatio memoriae«

Galus bo slaven na vzhodu in Galus slovit na zahodu, svet bo na veke slavil ljubo Likorido z njim. Najsi tek časa zdrobi kremenec in skrha naposled pluga trpežnega zob – pesem nesmrtna živi. Ovidij, Amores I/15

Njena zgodba nakazuje neko (po)tlačeno, »neprijetno« resnico: da namreč prednostni cilj komunističnega vrha ni bil protifašistični boj, temveč predvsem revolucija (podrejena direktivam Moskve) in totalni prevzem oblasti – če je treba, tudi za ceno življenj, za ceno sramotnih in nenačelnih paktiranj in grobih notranjih obračunov, namernega sejanja razdora in obilice krvi.

Razvpiti rimski »poeta lascivus« Ovidij v zgornjih distihih večne slave seveda ne napoveduje renesančnemu skladatelju Jakobu Galusu, temveč delom svojega pesniškega kolega in vzornika, velikopoteznega elegika Gaja Kornelija Galusa. Toda Ovidij – pozneje sta tudi njega zadela oblastniška nemilost in izgnanstvo – pri napovedovanju nesmrtnosti umetniškega dela še ne ve, da bo Galusa zaradi političnih megalomanij kmalu zatem doletela najhujša možna kazen, cesarska »damnatio memoriae«, prepoved spominjanja, tako rekoč izbris iz zgodovinskega spomina. Namesto da bi torej ime Galusa in njegove metrese Likoride, igralke dvomljivega slovesa, slovelo od vzhodne do zahodne meje rastočega rimskega imperija, je bilo prekleto, izničeno, izbrisano, kot da ni nikoli obstajalo. Od pesmi, ki bi po Ovidijevem mnenju morale zobu časa kljubovati neskončno dlje kot kremenec in ostrina pluga, je ostalo le nekaj osamljenih verzov – in še ti bolj po naključju.

Potlačitev spomina, izbrisi, retuširanje in reinterpretacija preteklosti, zavajanje in poneverbe, vse to so postopki, ki so jih različni oblastniki v človeški zgodovini razvijali do potankosti. To vsekakor velja za vse totalitarne sisteme 20. stoletja – tako v Evropi kot zunaj nje –, zlasti pa še za komunizem in njegovo skrajno stalinistično izpeljanko. Čeprav so totalitarne glave hitro osvojile prve lekcije manipuliranja, namreč da mora biti pravi »damnatio memoriae« impliciten, se pravi, da mora nezaželeni objekt imenovati ovinkoma, prek neke potlačitve, sicer prekletstvo izbrisa ne bo učinkovito, pa vendarle kaže, da resnica totalitarnih režimov nezadržno prenika na površje – in naposled torej zbuja zaupanje v vitalnost same »memoriae«.

Med prvovrstne slovenske potlačene zgodbe, ki dobivajo epilog v zadnjih letih, vsekakor sodi primer Angele Vode. Morda je njena zgodba, tako kot zgodba Edvarda Kocbeka – ki je v primerjavi z njo sicer še tragična, a neprimerno manj –, v nekem smislu bolj pomenljiva kot srhljive peripetije iz kočevskih brezen in drugih jaškov in rovov. Angela Vode (1892–1985) je namreč simptom podlega »notranjega« obračuna, obračuna, ki ne pokaže le pravega obraza vodilnih slovenskih komunističnih revolucionarjev, ampak odpira tudi veliko težje dileme, celo blasfemični razmislek o mikroskopsko natančnem seciranju desetletja zabetonirane interpretacije paketa upor / kolaboracija.

Zgodba Angele Vode je tako pomenljiva ravno zato, ker bi v etičnem smislu težko našli »čistejšo« žrtev, ki bi jo sploh bilo mogoče položiti na oltar revolucionarne Stvari. Oblikovana feministka, ki je ob izidu svoje temeljne knjige Spol in usoda (1938/39) nadaljevala boj na izpostavljeni avantgardistični ostrici družbene fronte, odprte v začetku stoletja z Misterijem žene Zofke Kveder, je namreč aktivna komunistka postala že v začetku dvajsetih let, torej še pred večino svojih bodočih sodnikov. S »tovarišijo« pa se je sprla ravno zaradi doslednega protifašizma, ko leta 1939 ni popustila v obsodbi Stalinovega paktiranja s Hitlerjem. Za razliko od tedanjih vodilnih partijcev je torej ohranila jasno glavo, etično doslednost in individualnost presoje; zato pa je bila že tedaj deležna partijskega izobčenja. Njeni teksti, pisma in spomini, njene geste neskončnega poguma (od pisma Mussoliniju med okupacijo do kritike nedemokratičnosti prvih povojnih volitev) pričajo o izjemni osebnosti, o prodorni, suvereni intelektualki in aktivistki, ki ima razčiščene poglede na družbo in premore sijajno sposobnost karakterne presoje (»spregledala« ni le komunistov, temveč tudi klerikalce), poleg tega pa je bila za razliko od Kocbeka – tega je dojemala kot preveč zaupljivega poštenjaka, ki ga komunisti izigravajo – neskončno daleč od vsakršne politične ali življenjske naivnosti. Celota njenega delovanja, mišljenja in pisanja z današnjega gledišča ne more zbujati česa drugega kot eno samo, nedeljeno in brezrezervno občudovanje, ali še raje, čudenje s primesjo nejasnega nelagodja, ki včasih spremlja poglede na akte heroizma in brezkompromisno etično doslednost.

Nadaljevanje zgodbe je klasično, v tem smislu torej dolgočasno predvidljivo, četudi zato ne manj srhljivo. Podtaknjen oziroma montiran politični proces (Nagodetov), sodba »v imenu ljudstva«, nečloveške razmere, pranje možganov, izsiljena priznanja, trpinčenje in ideološko nasilje v komunističnih zaporih. Zlom človeka in njegove človečnosti, prav gotovo. In po prihodu domov, status »persona non grata«, nezaželene osebe, ali še natančneje, ne-osebe. Životarjenje v skoraj popolni in natančno dozirani anatemi, kakršno je med letoma 1952 in 1962 doživljal tudi Kocbek, pisanje »skritih spominov« za predal, ki so uspeli priti v javnost šele pred kratkim. S svojim likom in delom ter s svojo zgodbo Angela Vode režimu, slovenskim in jugoslovanskim revolucionarjem nastavlja eno najbolj neizprosnih ogledal. Ne preseneča, da je bila trn v peti, kajti njena zgodba nakazuje neko (po)tlačeno, neprijetno resnico: da namreč prednostni cilj komunističnega vrha ni bil protifašistični boj, temveč predvsem revolucija (podrejena direktivam Moskve) in totalni prevzem oblasti – če je treba, tudi za ceno življenj, za ceno sramotnih in nenačelnih paktiranj in grobih notranjih obračunov, namernega sejanja razdora in obilice krvi.

Zdi se, da je Angela Vode, zagnana demokratka in humanistka, komuniste v tej točki spregledala. Gre seveda za nevralgično točko, na kateri se lomijo in se bodo očitno še morale lomiti interpretacije 20. stoletja. Zato ni čudno, da je morala biti Vodetova umaknjena, umolknjena, prekleta in izbrisana. Toda njena zgodba prihaja na dan. Govori nam predvsem o tem, da bomo morali še veliko raziskovati, misliti, brati in spet misliti, da bomo domislili vso zvijačnost režima, ki je uspeval dolga desetletja zadržati duhove desettisočev v jamah in s kopreno molka zagrniti zgodbe, kot je ta. V tem smislu je nedavno predvajani celovečerec o Vodetovi – četudi kot filmski izdelek težko vzdrži resno kritiko – več kot dobrodošel.