Imamo ogromno mladih ustvarjalcev, pa na drugi strani nimamo ljudi, ki bi te mlade in ambiciozne ljudi, ki aktivno delajo oz. delamo, podpirali. Blazno težko je že priti do prostora, kjer lahko skupina vadi.
Dejaven je pri mnogih projektih; sodeloval je v več gledaliških predstavah, bil je tehnični pomočnik in igralec, na seznamu ima produkcijo kar treh gledaliških predstav. Pri 17. letih je na oder postavil svojo prvo predstavo z naslovom Ali si človek in za njo prejel priznanje Goethejevega inštituta. Pravi, da je na to produkcijo še vedno izredno ponosen. David Petrović je morda le muha enodnevnica, ki želi sprostiti svoje mladostne umetniško naravnane ambicije, morda pa talent, ki ga bodo priznali šele takrat, ko tega priznanja več ne bo potreboval. Pravi, da mu skupina Schyzma, njeni člani ter produkcije pomenijo ogromno. A celoten zastavljen projekt so zaenkrat samo sanje, ki imajo globoke ambicije postati realnost, poznana širši javnosti. Na samo Schyzmo je močno navezan. Ali z njegovimi besedami: “Naj se sliši še tako sentimentalno – to je moj otrok, ki raste, se z leti razvija, nekoč pa bo postal samostojna in močna osebnost.” Žene ga njegov ustvarjalni entuziazem, zato je na vidiku že četrta gledališka predstava.
Kdaj in kakšna je bila tvoja prva izkušnja, konkretneje povezana z gledališčem?
Gledališče me je že od nekdaj privlačilo. Začelo se v osnovni šoli, s šolskimi krožki in ogledi najrazličnejših predstav. Prvih konkretnejših in bližjih izkušenj, povezanih z gledališčem, pa sem bil deležen na festivalu sodobnih odrskih umetnosti Exodus, ki se je leta 2006 že dvanajstič odvil v Ljubljani. S prijateljico sva se prijavila na oglas, v katerem so iskali prostovoljce za igranje v sodobni odrski predstavi. Bila sva izbrana in nastopila v igri z naslovom Don’t look back (Ne oziraj se), angleškega režiserja Tristana Sharpa in njegove organizacije DreamThinkSpeak. Festival je potekal na gradu Kodeljevo, predstavo pa smo ponovili večkrat dnevno. Sodelovanje pri tem projektu mi je verjetno pustilo odločilni pečat. Spoznal sem, da gledališče ni samo klasična igra, ki se odvija statično na odru, ampak še vse kaj drugega. V okviru festivala sem si ogledal tudi vse ostale gostujoče predstave.
Za kakšno uprizoritev je šlo?
Igralci prostovoljci smo bili razdeljeni v dve skupini; ženske so bile oblečene v bele poročne obleke, moški smo nosili črna oblačila pogrebcev. Naše vloge so bile sekvence, in svojo sekvenco je vsak igralec odigral tudi do petdesetkrat na dan. Predstava je bila pravzaprav svobodna aluzija na mit o Orfeju in Evridiki. Poanta igre je bila nenehno oziranje nazaj, kajti Orfej se, potem ko se z ženo Evridiko iz Hada vračata nazaj na svet, ozre in s tem dejanjem za vedno izgubi ljubljeno ženo. Celotna predstava je bila precej neobičajna, t.i. sodobna odrska predstava. Obiskovalci niso bili običajni gledalci, ki bi sedeli na sedežih in opazovali igro. Sprehajali so se po gradu, medtem pa spremljali igro. Tudi igralci nismo bili stacionirani na klasičnem odru, saj smo bili porazdeljeni po celotnem grajskem poslopju.
Kaj te torej privlači pri sodobnem gledališču?
Ta oblika gledališča mi nekako bolj leži. Ne vem, kako bi to razložil. Seveda mi tudi klasične predstave ugajajo, a sodobna umetnost dopušča neskončno število možnih interpretacij. Takšne predstave so mi bližje kot gledalcu, pa tudi sam kot ustvarjalec lažje napišem scenarij za sodobno igro. Gledalec si lahko izbere katerokoli oporno točko, ki je del predstave, in na tej preko asociacij gradi svoje lastno dojemanje.
Še isto leto si menda pripravil svojo prvo avtorsko predstavo. Kako si se vživel v vlogo scenarista, režiserja …?
Prišel sem na idejo, da bi kaj podobnega pripravili tudi v Novem mestu. Vedno me je fasciniralo, da bi imeli gledališko skupino, ki ustvarja v okviru nekih začrtanih sodobnih konceptov. Ta skupina naj bi se dotikala tem kot je človek-individualist v današnji družbi, to pa bi prikazali skozi prakse sodobne umetnosti. Na začetku sva bila dva, ki sva pripravila idejo. V predstavi pa sta nastopili še dve plesalki. Prva predstava z naslovom Ali si človek je bila uprizorjena 29. septembra 2006 v Sokolskem domu. To je bila moja prva predstava in za moje pojme izvrstna, glede na to, das mo bili vsi štirje čisti začetniki in brez omembe vrednih izkušenj. Vedeli smo, da želimo nekaj narediti, in smo to tudi storili. Predstavo smo odigrali kar dvakrat zaporedoma, in obakrat je bilo število udeležencev višje, kot smo si lahko sploh želeli. Naslednje leto pa je doživela kar tri ponovitve, ki smo jih v okviru izbirnih vsebin pripravili za dijake ekonomske šole.
Takrat ste izbrali tudi ime, ki je na uho prišlo že mnogim Novomeščanom. Schyzma v stari grščini pomeni razkol. Zakaj prav to ime?
Za to ime sem se odločil, ker mi je všeč že sam prizvok, po drugi strani pa tudi menim, da je današnja sodobna umetnost še vedno pravi razkol v primerjavi z bolj ali manj tradicionalno usmerjeno družbo.
Koliko časa je bilo potrebnega, da ste pripravili prvo predstavo?
Dober mesec, mesec in pol. Kar je relativno malo časa, vendar je bila tudi sama predstava zelo minimalistična in preprosta, trajala pa je le 35 minut.
Pohvalo za svoje delo oz. to prvo predstavo si prejel tudi od Goethejevega inštituta? bili ste najmlajši udeleženci na festivalu Theatron …
Predstavo Ali si človek sem prijavil na festival Theatron, ki ga je organiziral Goethejev inštitut. Gre za mednarodni projekt ter enotedenski festival, ki je potekal v Stari elektrarni v Ljubljani. In za že omenjeno predstavo ter sodelovanje na festivalu smo prejeli častno priznanje Goethejevega inštituta. Bili smo najmlajši udeleženci, rahlo zeleni, kar se je tudi videlo pri igri, vendar smo bili izjemno veseli, da smo sploh smeli sodelovati. Na priznanje inštituta in pohvalo organizatorjev pa smo še posebej ponosni. Za tako mlado in popolnoma amatersko gledališko skupino je bil to ogromen uspeh.
In le leto zatem je bila na odru produkcija že druge predstave …
V septembru 2007 smo naredili že drugo predstavo z naslovom Resonanca uspeha. Tu je nastopalo pet igralk oz. plesalk, pa tudi cel projekt je bil obsežnejši od prvega. Bolj dodelana je bila kostumografija, scenografija. Prvič smo se poslužili tudi videoprojekcije. Gre za izrazno sredstvo, s katerim smo skušali ustvariti poseben ambient. In po odzivu gledalcev nam je to očitno tudi uspelo. Moram pa omeniti, da je video posnetek v celoti pripravil Jan Marolt, najmlajši član ekipe, ki je takrat dopolnil komaj trinajst let.
Vsako predstavo pripravi skoraj povsem prenovljena ekipa. Kdo nastopa v tvojih predstavah?
Schyzmini igralci ter plesalci so mladi Novomeščani, ki jih gledališče zanima in privlači oz. se želijo izraziti skozi igro, ples, glasbo, fizični teater.
Za tretjo produkcijo ste pripravili avdicijo, saj si za uprizoritev potreboval večje število igralcev. Kakšen je bil odziv?
Najprej moram povedati, da sem si zamislih številčnejšo igralsko zasedbo. Potreboval sem ekipo trinajstih igralcev in plesalcev. Avdicija torej ni bila samo za igralce, ampak tudi za plesalce. In odziv je bil presenetljiv. Še posebej so navdušile plesalke, ki se s plesom že vrsto let ukvarjajo v plesni šoli Terpsihora.
Tri gledališke predstave, poleg tega pa tudi razstava, na kateri so si obiskovalci lahko ogledali fotografije obrazov igralk, ki so v predstavi resonanca uspeha nosile poseben make-up? Kako se ti je porodila ideja za razstavo?
Ideja ni moja, ampak je za to zaslužen g. Ivan Kuljaj. Povabili smo ga namreč na premierno predstavo Resonanca uspeha v KC Janeza Trdine. Nad našim delom je bil navdušen, še posebej pa so ga presenetili zanimivi make-upi na obrazih igralk, ki sta jih ustvarili Manca Prah in Slađana Majstorović. No, in g. Kuljaju se je porodila ideja, da bi razstavili fotografije z obrazi naših igralk, seveda z masko, ki so jo nosile na predstavi. Otvoritev te razstave je bila 4. aprila, v sklopu prireditev, ki so se odvile v počastitev praznika novomeške občine. Poanta je bila predstavitev delovanja skupine Schyzma. Ime razstave, ki je tudi zamisel g. Kuljaja, je bilo Obrazi Schyzme. Prav tako pa smo z njegovo pomočjo dobili možnost razstave v prekrasnem atriju, ki je bil do tistega dne zaprt za javnost in zanemarjen.
Med gosti je bilo nekaj občinskih uslužbencev, med njimi tudi novomeški župan. Kako ste si priborili njihovo pozornost?
Gotovo je k temu pripomoglo sodelovanje z g. Kuljajem, potrudila pa se je tudi sama ekipa, ki je pripravljala razstavo. Prav tako smo poslali ogromno vabil, zato je bil atrij tisti večer nabito poln. Uredili smo prijeten ambient, s svečami in glasbo, pripravili kratek izsek iz predstave Resonanca uspeha, na katero se je razstava navezovala. Res je, da sta nas počastila podžupana g. Križman in g. Kuljaj, prišel pa je tudi sam župan g. Muhič. Lepa gesta, ki nam veliko pomeni.
Vztrajno delate torej že dobra tri leta. zakaj ti projekti niso bolj odmevni?
Razlogov je verjetno več. Nekateri so upravičeni, drugi pač ne. Mi bomo pač delali naprej.
Si čisti amater oz. nimaš nikakršne strokovne podlage na področju gledališke produkcije. Razmišljaš kdaj o tem, da bi se tudi strokovno izobrazil?
Nekajkrat mi je prišlo na misel. A trenutno o tem ne razmišljam.
Jeseni se odpravljaš v tujino, pred tem pa boš pripravil že četrto predstavo. S čim nameravaš navdušiti gledalce?
Torej, septembra se odpravljam v Erfurt, v Nemčijo, kjer bom sodeloval z organizacijo, ki se obsežno ukvarja s projekti, povezani z gledališčem, plesom in fizičnim teatrom.
Še pred enoletno odsotnostjo pa si želim zaključiti z najnovejšim projektom. Trenutno smo v fazi igralskih vaj za četrto predstavo, in zaenkrat nam dobro kaže. Upam, da bo ta predstava na odru že konec junija oz. v začetku julija. Nosila bo naslov Ekstrapolacija št. 37. Je plod ideje, ki se mi je porodila ob branju romana Demian, avtorja Hermana Hesseja. Kdor je prebral to delo, bo zagotovo našel vzporednice, vendar to ni pogoj za razumevanje predstave. Sedem igralcev in plesalcev bo uprizorilo dokaj intimno predstavo, s katero bomo skušali gledalcem prikazati, da je čas samo čas in da smo ljudje najpomembnejši. To naj bo zaenkrat dovolj. Predstavo boste imeli možnost videti na lastne oči.
Si navdušen bralec raznovrstne literature. Ali črpaš ideje za predstave tud iz leposlovja? Katerimi avtorji te navdušujejo?
Res me zanima precej reči, zato enostavno odprem knjigo s tematiko, ki me zanima. Precej blizu mi je sodobna poezija. Če pa bi moral izbrati avtorja, bi bila to gotovo Edvard Kocbek in Herman Hesse.
S kakšnimi težavami vse se srečujete, preden nastane končni izdelek? Kako je s finančnimi sredstvi za predstavo, glede na to, da ste neformalna skupina? Na kakšen način se financirate?
Težav je ogromno. Od samih izvedb vaj do postavitve predstave, finančni problemi pa so poglavje zase. Kar se tiče slednjega, se kar nekako znajdemo, tako da vsak posameznik v skupini prispeva svoj delež. V bistvu še sami ne vemo, kako nam dejansko z minimalnimi sredstvi uspe realizirati celoten projekt. Potrebno je veliko improvizacije.
Omenil si, da je najtrši oreh dobiti oder za uprizoritev. Kako in s kom se dogovarjate?
Postavitev predstave mi dela sive lase. V Novem mestu imamo na voljo le dve dvorani zaprtega tipa, ki sta primerni za uprizoritve; to sta dvorana v KCJT ter Dvorana novomeške pomladi v APT. Že nekajkrat smo nastopili v KCJT, vendar smo za pomoč morali prositi občino, saj si, roko na srce, mlada gledališka skupina približno tisoč evrov najemnine za en sam večer uprizoritve žal ne more privoščiti.
Kaj pa druga možnost? Si kdaj poskusil stopiti v stik z Matjažem Bergerjem in ga povprašati glede možnosti uporabe dvorane v APT?
Med nastajanjem druge predstave, tj. Resonance uspeha sem stopil v stik tako z Matjažem Bergerjem kot tudi z Jasno Dokl Osolnik. Izrazil sem željo po sodelovanju ali bolje rečeno, prosil sem za možnost uporabe njihove dvorane za uprizoritev naše predstave, kar se zgodi vsako leto le enkrat ali dvakrat. Odgovor je bil negativen, zato smo za naslednjo uprizoritev za podporo poprosili kar pristojne na novomeški občini, ki so nam zagotovili uporabo dvorane v KCJT. In to je bila prva in zadnja prošnja, ki sem jo naslovil na APT, saj sem dobil občutek, da smo nezaželeni in da naša skupina tam nima kaj iskati.
Je dvorana novomeške pomladi v APT primernejša kot velika dvorana v KCJT?
APT je primernejši v več vidikih; dvorana je sodobnejša, tehnično mnogo bolje opremljena, pa tudi prostor za gledalce je manjši in ga je zato lažje zapolniti. Imeti sto gledalcev v KCJT je zelo malo, glede na to, da dvorana šteje okoli 350 sedežev. Dvorana v APT pa je narejena z namenom uprizarjanja gledaliških, plesnih predstav. Velika dvorana v KCJT pa je, kot je v intervjuju povedala tudi Dularjeva, bolj konferenčnega tipa in za gledališke predstave skoraj neprimerna. Vendar vsekakor bolje to kot nič. To je v Novem mestu edina možnost, kjer se lahko s svojo produkcijo predstavimo javnosti.
Kaj po tvojem mnenju tičijo razlogi za takšen odnos? Morda v nezadostni kvaliteti?
Definitivno nismo gledališka skupina komercialnega tipa in zaradi tega naše predstave ne prinašajo dobička, kar posledično prinaša tudi omejene možnosti za nastopanje in izvedbo. Poleg tega nas le malokdo jemlje resno.
Že nekaj let delate kot neformalna skupina. Zakaj se še niste združili v društvo?
Na začetku ni bilo potrebe po nekem združevanju, po treh letih pa ta neformalna oblika več ne zadošča. Smo v fazi priprave na ustanovitev društva, že nekaj časa imamo svoj logotip, na otvoritev je pripravljena tudi spletna stran. Lahko potrdim, da bo skupina v mesecu ali dveh tudi formalno združena v društvo.
Kaj pa potem, ko boste društvo? Vidite na obzorju svetlejše čase?
Mislim, da je formalna oblika ugodnost za samo skupino, zato ne pričakujem nič več pozornosti in ugodnosti s strani novomeške občine, samih kulturnih izvajalcev in navsezadnje javnosti. Morda bomo navzven bolj kot doslej delovali kot neka celota, dobra stran je, da bomo imeli možnost prijave na razne razpise za pridobitev finančnih sredstev.
Torej nisi ravno optimist?
Samo realist. Novo mesto je mesto ekstremov. Nikakor ne moremo zaživeti v neki simbiozi, in glede na to, da imamo ogromno mladih ustvarjalcev, pa na drugi strani nimamo ljudi, ki bi te mlade in ambiciozne ljudi, ki aktivno delajo oz. delamo, podpirali. Blazno težko je že priti do prostora, kjer lahko skupina vadi. Vsa tri leta za te namene uporabljamo Narodni dom, a je stavba povsem neprimerna za kakršnekoli dejavnosti. Ob upoštevanju dejstva, da se vztrajno podira, je potencialno zelo nevarna.
Kje kot mlad kulturnik vidiš jedro težav?
Novo mesto ima ogromno za ponuditi, a to nikoli ne pride do izraza. Res je, da imamo že utečene izvajalce in festivale. A poleg vsega tega imamo mnogo kvalitetnih posameznikov in skupin, ki pa ne pridejo na svoj račun ravno zaradi tega, ker za njimi ne stoji kakšna močnejša (beri bolj situirana) organizacija. Sramota je, da novomeška občina, ki ima zelo bogato kulturno zgodovino, ne premore niti zavoda za kulturo, ki bi podpiral tudi skupine kot je naša. Vsak torej dela nekaj po svoje.
Kje se vidiš čez deset let?
Pomirjen sam s sabo, in v skladu z vsemi svojimi prioritetami ter željami. Nekje na deželi.