20 let Rasti: Skupinski podvig, ki ne bi smel zastati

Dolenjska revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja Rast je z letošnjo prvo številko v februarju obeležila dvajseto obletnico izhajanja. Jubilej so brez hrupa označili le njen uvodnik in priložnostni zapis v Dolenjskem listu ter konec aprila predstavitev revije v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu.

Rast je naslednica več dolenjskih revijalnih poizkusov. Nasledila je Dolenjske razglede in trebanjsko Samorastniško besedo, leta 1990 pa je, kot je zapisal eden izmed njenih urednikov Milan Markelj, dolenjsko območje vpisala na slovenski revijalni zemljevid. Ponudila je izhodišče za prve predstavitve vrste tukajšnjih neuveljavljenih literatov in ostalih kulturno nabrušenih peres. Predstavila je niz dolenjskih kulturnic in kulturnikov, s prispevki so jo pogosto počastili tudi uveljavljeni avtorji, v dveh desetletjih Rasti pa je na njenih straneh prispevke objavilo prek 700 sodelavcev. V Rasti so bili in so objavljeni odmevi na regionalno kulturno snovanje, njeni uredniki, najprej Jože Škufca, za njim Milan Markelj in sedanja urednica Barica Smole, pa so poskrbeli, da je bila in je vpeta v trenutno dogajanje.

Rast izhaja v skromni nakladi 500 izvodov, za marsikaterega novomeškega in dolenjskega izobraženca pa je glede na omenjeno število še vedno neznanka. V obdobju slovenskega pogoltnega grabljenja kapitala je zanimanje zanjo upadlo, število naročnikov se je zmanjšalo, in čeprav bi jo glede na njeno kakovost ter pomen morali najti v vsaki dolenjski kulturni ali izobraževalni ustanovi, temu ni tako. Rast sicer kulturno raste in utripa s kulturnim razvojem območja, v resnici pa tudi vrsto let životari, med njenimi sodelavci pa se večkrat širijo govorice o njenem skorajšnjem koncu.

Razlog temu je njena neurejena denarna podpora, doslej pa je imela srečo, da je na zanesenjaški kulturni poti srečala ljudi, ki so jo ohranili pri življenju. Ali bo tudi v prihodnje živela, je vprašanje, ki ga ob njenem jubileju naslavljamo na novomeško občinsko vodstvo, na občinske svetnice in svetnike ter na vse dolenjsko-belokranjske občine, ki bi jo morale izdatneje in redno podpirati. Naslavljamo ga tudi na Ministrstvo za kulturo ter na vse regionalne razumnice in razumnike, teh naj bi bilo glede na zveneče akademske naslove na Novomeškem obilo, na predstavnice in predstavnike šolstva ter na ostale bralke in bralce. Brez podpore naštetih bo Rast uvenela in odmrla, dolenjsko-belokranjsko kulturno snovanje pa bo namesto na enem mestu ostajalo zapisano v drobcih in v vetru.

Revijo, ki izhaja šestkrat oziroma z dvojno številko petkrat na leto, je ustanovila in najprej izdajala Tiskarna Novo mesto. Ko se ji je odpovedala, je glavno skrb zanjo prevzela novomeška občina, kar na bi bila pretežna zasluga takratnega kulturno zavednega župana Francija Koncilije. Kot meni desetletni urednik Rasti Markelj, se je občina takrat zavedla regijskega poslanstva, k soustanoviteljstvu pa je pristopilo trinajst dolenjskih in belokranjskih občin. Teh je danes nekaj več, v zadnjem obdobju pa je med soizdajateljice stopila še novomeška Založba Goga.

Gre torej za skupinski podvig, ki ne bi smel zastati. Ljudje se ne zavedamo, a za nami poleg spominov in porumenelih fotografij, če bodo digitalne zdržale enako dolgo, ne vemo, ne ostane kaj dosti. Vse po nekaj desetletjih zbledi, po stoletju pa imena postanejo del preobširnega mozaika. Niha tudi stopnja obče kulturno-zgodovinske misli oziroma zavesti. Naša družba še meni, da je poznavanje zgodovine pomembno za človekov razvoj, a to se lahko, kot namiguje potrošniško dojemanje sveta, kmalu spremeni. Kljub vsemu ostane, pa še to ne za zmeraj, le to, kar je bil zapisano in odtisnjeno na papir. Skozi omenjeno lečje je revija Rast dragocen dokument, njeni zapisi pa kronika časa in presek kulturnega duha.

Rast je ravno tako spričevalo, njeni izvodi pa romajo na naslove uglednih slovenskih kulturnih in strokovnih ustanov. Zapis v reviji velja za verodostojen podatek in kot taka je pogosto citirana. Rast brska po začetkih človekovega delovanja na dolenjskem in belokranjskem območju, v njej večkrat beremo arheološke in zgodovinske prispevke, dotika se vseh vej družboslovja, objavlja prozo in poezijo, pogovore, eseje, študije, ocene knjig, razstav, plošč in kulturnih dogodkov. V zadnjih letih je med njenimi odmevi kot del sodobnega kulturnega okolja prisotna tudi pop kultura, dragocenost Rasti pa je še v kronističnem beleženju kulturnih iskric, vseh drobnih kulturnih prireditev, ki bi brez nje ostale v senci večjih in pozabljene, kot da jih ni bilo. Rast odlikuje tudi likovna podoba, kar je zasluga njenih likovnih urednikov, prejšnjega Lucijana Reščiča in sedanjega Janka Orača, njena likovna oprema pa skuša slediti kulturnemu utripu v dolenjsko-belokranjskem, včasih tudi širšem slovenskem prostoru.

Rast je pomemben sestavni del dolenjsko-belokranjske in z njo novomeške kulturne rasti, hkrati je eno redkih pričevanj novomeškega regionalnega prvenstva. Naj kljub negotovim časom in muhavosti različnih občinskih vodstev to tudi ostane!