Čisto kratka navodila za branje sodobne bosanske zgodbe

V ponedeljek bomo objavili kratko zgodbo Faruka Šehića iz knjige Antologija bosanske kratke proze, ki je izšla pri novomeški Založbi GOGA. Danes objavljamo spremno besedo Zilhada Ključanina.

Antologija bosanske kratke proze je bolj diahroničen presek (1990 – 2008) kot antologija. Odbrano obdobje ni naključno, saj je skoraj prelomno v bosansko-hercegovski književnosti. Leto 1990 je prelomno, do tedaj se je do konca izoblikovala neandričevska in neselimovičevska pripovedna poetika. Vrsto let je v Bosni in Hercegovini nastajala proza, ki se je napajala iz narativnih modelov Iva Andrića na eni, in Meše Selimovića na drugi strani. Seveda je bilo v tem obdobju nekaj izjem, (npr. Nedžad Ibrišimović), ki so iskali drugačne pristope k strukturi proznega besedila.
V osemdesetih letih je bil odklon do teh poetik še večji. Pisatelji so vzore iskali v svetovni književnosti, od modernističnih avtorjev (npr. Faulknerja) pa do postmodernistov (Borgesa, Eca in drugih). Takšni so bili Vitomir Lukić, Tvrtko Kulenović, Irfan Horozović, Dževad Karahasan, Dario Džamonja in drugi.
Do vojne v Bosni si je proza tako po tematiki kot vsebinsko pridobila določen prostor svobode. Paradoksalno je, da se je to območje svobode med vojno še povečalo. Med vojno in po njej je bilo napisanih več dobrih knjig vseh literarnih zvrsti, kot nekaj desetletij pred tem. Razlogov za to bosanska kritiška misel še ni odkrila. Eden gotovo tiči v izkušnji socrealizma po drugo svetovni vojni. Po njej je namreč v bosanski literaturi kar nekaj desetletij prevladovala tako imenovana teorija odseva, literarna glorifikacija zmagovalcev, ki je bosanski književnosti prinesla ogromno škode. O bosanski vojni pisatelji niso pisali panegrikov, literatura pa tudi ni služila nobeni obliki propagande. Pisali so – literarna dela. Ta seveda lahko vsebujejo patriotsko razsežnost ali pa tragiko, vendar se v bistvu ukvarjajo s človečnostjo, s tistim, kar preostane po vseh nesrečah. Zanimivo je, in to je treba poudariti, da je veliko proznih del bosanskih pisateljev, ki tematizirajo vojno skozi humorni profil, tipičen bosanski humor na račun samega sebe. Takšne zgodbe so tudi v tem izboru, na primer zgodbe Doruša Damira Uzunovića, Kondor Miljenka Jergovića, Muholovec Zilhada Ključanina …
Za povojno bosansko kratko zgodbo je značilno, da se ukvarja deloma z vojno tematiko (ali s temami, povezanimi z vojno), vse bolj pa je obrnjena k sodobni, brezčasni, človeški tematiki.

Po poetični nomenklaturi je bosanska proza zares raznovrstna, lahko bi rekli celo pisana. V Bosni nikoli ni bilo niti enega profiliranega literarnega gibanja, na koncu stoletja in na začetku tisočletja pa sploh ne. V Bosni so vsi individualisti. To seveda ne pomeni, da ni opaziti poetoloških vplivov na prozo, tako tradicionalno bosanskih kot svetovnih. V pričujočem izboru bo bralec lahko opazil vplive Danila Kiša (Kulenović, Ličina), Borgesa (Irfan Horozović), ameriške stvarne proze (Džamonja, Jergović), Carverja (Samardžič), Baricca (Ključanin), itd. Ampak poleg tega bo vsak tuj ali domači bralec v teh zgodbah takoj prepoznal bosansko občutenje. Kritiki v Bosni in Hercegovini so to poimenovali nova bosanska senzibilnost, s čimer so poimenovali novo blagovno znamko, ki jo poznajo tako v državah bivše Jugoslavije kot tudi po Evropi. Ali pa bo to tudi znamka izvozne kakovosti, bomo šele videli.

Na koncu še neka čisto antologijska zadeva: Ta izbor je – kot vsak drug – edenod avtorskih poskusov sestavljavcev te antologije. Kot je videti, ni generacijski. Tudi ni prikazana določna poetološka smer v bosanskem pripovedništvu. Po drugi strani ga letnici 1990 – 2008 omejujeta na avtorje, ki so v tem času napisali svoje zgodbe. Zato v antologiji ni odločnih bosanskih pisateljev, ki so svoj pripovedni opus končali pred tem časom (na primer Ćamil Sirajić, Vitomir Lukić, Nenad Ešpek) niti pripovednikov, ki v tem obdobju niso napisali relevantne knjige kratke proze, ki pa sicer spadajo v sam vrh te zvrsti (Nedžad Ibrišimović, Dževad Karahasan in drugi). Nazadnje velja omeniti, da izbor (kot naravno omejen na določeno število zgodb) ni zajel še mnogih drugih avtorjev, ki so napisali dobre knjige kratke proze, kot so na primer: Nenad Radanović, Hazim Akmadžić, Isnam Taljić, Nenad Veličković in drugi.

Vse te opombe so namenjene temu, da bi slovenskemu bralcu odkrili podobo bosanske kratke proze.

Pod sliko: Antologija bosanske kratke proze Konec stoletja, začetek tisočletja je pred kratkim izšla pri Založbi GOGA. Gre za zbirko kratkih zgodb dvajsetih sodobnih bosanskih avtorjev, ki jih je v slovenski jezik prevedla Barica Smole. Objavljamo kratko zgodbo Faruka Šehića in navodila za branje izpod peresa Zilhada Ključanina. Avtor naslovnice je Jure Šuln.

Antologija bosanske kratke proze Konec stoletja, začetek tisočletja je pred kratkim izšla pri Založbi GOGA. Gre za zbirko kratkih zgodb dvajsetih sodobnih bosanskih avtorjev, ki jih je v slovenski jezik prevedla Barica Smole. Objavljamo kratko zgodbo Faruka Šehića in navodila za branje izpod peresa Zilhada Ključanina. Avtor naslovnice je Jure Šuln.

Objavljeno v Zgodbe