Rasto Božič, Neznanka (odlomek iz knjige Mesto situl)

Zgodbe -
petek, 8. maj 2009, 6:00 -
Napiši mnenje
- avtor: Revija Park

Objavljamo odlomek iz knjige Mesto situl, ki jo je pri Založbi GOGA izdal naš dolgoletni sodelavec Rasto Božič. Mesto situl je arheološko-zgodovinska-domišljijska pripoved, ki jo lahko beremo kot roman o času in prostoru ali kot povezane kratke zgodbe. Pripoved skozi dvajset poglavij obravnava sledove najstarejše človekove prisotnosti na novomeškem in dolenjskem območju ter jih vpenja v širši slovenski in evropski prostor. Avtor izhaja iz arheološko dokazanih domnev, poglavja se navezujejo na določene arheološke najdbe, predmete in druge vire, upoštevajo zgodovinska dejstva, strokovna dognanja pa poljudno dopolnjujejo, jih tolmačijo in domišljijsko nadgrajujejo. Bralka in bralec se na nevsiljiv način sprehodita skozi vsa arheološka obdobja, od starejše kamene dobe do zgodnjega srednjega veka oziroma do ustanovitve srednjeveškega Novega mesta.

Namen knjige je dopolniti pogosto suhoparne strokovne razlage, arheologijo kot pestro in široko vedo o nas samih približati bralkam in bralcem ter na nov in pri nas neuporabljen način predstaviti izredno bogato novomeško, dolenjsko in slovensko arheološko dediščino. Knjiga je opremljena z opombami, navedbami strokovne literature in virov ter umetniško črno-belo fotografijo novomeškega mojstra fotografije Boštjana Puclja.
Rasto Božič, v Novem mestu rojen leta 1959, je samostojno delujoči novinar in ljubiteljski arheolog. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je študiral arheologijo, med študijem veliko časa preživel na terenu in opravil štiri letnike, nato pa pristal v medijih. Sedemnajst let je prebil kot urednik regionalne radijske postaje, pred petimi leti pa svobodno zadihal in vnovič našel čas za arheologijo, ki ga vznemirja od osnovnošolskih dni. Ministrstvo za kulturo mu je priznalo status svobodnega novinarja, piše in poroča za več uredništev, od leta 1982 je član Slovenskega arheološkega društva.

Neznanka

Z deželo prednikov so nove naseljence povezovali stare navade, verovanja, ornamenti ter simboli, ki so jih vtiskali v mehko glino, nakit, izdelan iz bronaste žice, neštete drobne reči in predvsem način pokopavanja umrlih. Mlade družine so se novemu okolju prilagodile. Naučile so se dotlej neznanih reči. Na nova ognjišča jih je med drugim pripeljal sloves steklenih biserov, katerih izdelave so se novi naraščaji hitro priučili. Od redkih prvotnih prebivalcev, staroselcev, je znanje prešlo na prišleke. Kmalu so se iz kremenovega peska naučili taliti stekleno pasto, iz nje oblikovati steklene bisere, jagode različnih velikosti in barv ter jih nizati na vrvice. Sprva so bile preprostih oblik in le modrikaste, sčasoma so prazgodovinski mojstri z dodatki raznih oksidov uspeli steklo različno obarvati in spretni prsti so poskusili z novimi oblikami. Popotni trgovci so vse pogosteje povpraševali po steklenem nakitu. Steklene jagode so postale dragocenost in svojevrstno plačilno sredstvo. Najprej skromno sramežljivi, zatem vse bogatejši nizi ogrlic na ženskem telesu niso govorili le o okusu, poznavanju mode ter nečimrnosti, temveč predvsem o premožnosti in stanu ženske, ki jih je nosila. Kasneje so za ogrlice uporabili še jantar, ki je po tako imenovani jantarni poti prihajal z obrežij daljnega Baltika.
Naseljenci so izkoriščali tudi glinaste nanose, prostoročno so oblikovali in zatem žgali keramično posodje. Med njihovo zapuščino najdemo velike trebušaste lonce, vrče, latvice, kuhinjsko posodje in za odtenek bolj izbrano glajeno jedilno posodje. Iz gline so izdelovali celo posodice za hranjenje otrok, prazgodovinske cuclje, čaše, obtežilnike za statve, preslice – vretenca in vijčke. Celo smrt je bila povezana z lončarstvom. V velike keramične posode so vsuli pepel pokojnih in žare polagali v preproste grobne jame. Včasih so pod posodo, drugič tudi nanjo, položili ploščat kamen in jo zasuli.

Pozna jesen je bila, pod nogami je šumelo odpadlo listje. Drevesa so v nemi slutnji smrti in skorajšnje zime proti nebu dvigovala prazne krošnje. Sonce je bilo skozi gosto oblačno kopreno videti le kot bleda rumena krogla. Iz goste megle je drobno pršilo, vlaga je ljudi zapirala v koče. Še dim se je nemarno plazil po strehah, lezel v notranjost bivališč ter ljudem pekoče silil v oči. Drugače neutrudni veter ni hotel sodelovati pri tej smrtni igri, le mraz je lezel v kosti. Pes se je zavlekel v temen kot pod slamnati napušč staje in ravnodušno čakal ugodnejše vreme. Zlovešča tišina je prevevala naselje, ki je ob sončnih dnevih odmevalo od vrveža in vrišča. Le nekje v notranjosti koče je bilo slišati zadušene zvoke.
Prostor je razsvetljeval migotav sajast plamen maščobne svetilke, nekaj svetlobe je dodajalo ognjišče. Sredi izbe, na okorni postelji iz klanih plohov, na platneni slamarici, so ležala nosila, na njih pa mrtva ženska v najlepših letih. S predniki se je sešla na drugem svetu. Njen obraz je bil spokojen. Dolgi temni lasje so bili počesani na prečo, prosto položeni na ramo. Segali so ji vse do prsi. Truplo je pokrivala svetla volnena tunika, prepasana le z debelejšo usnjeno prepleteno vrvico. Na njenem koncu se je v bledi luči zamolklo svetlikal velik moder steklen biser, skozi luknjo vdet kot jagoda. Bila je bosa. Okoli mrtvega telesa sta se vrteli starki, vmes pa mrmrali nerazločne besede. Iz izbe v ozadju, od prednjega prostora ločene z govejo kožo, obešeno na podboj, je bilo slišati otroški jok, vmes pa tolažilne besede odraslih.
Na klopi ob steni je sedel mož umrle in s praznim pogledom strmel v nemirni plamen. Ko sta se ženski razmaknili, je vstal. V pesti je stiskal malo bronasto sponko, fibulo v obliki dveh povezanih kolesc. Položil jo je ženi na prsi, skozi robova tunike vdel iglo sponke in ju spel. Ena od stark ji je medtem okoli vratu položila ogrlico iz več sto malih ter srednje velikih modrih jagod. V spodnjem delu je imela nanizanih nekaj večjih steklenih biserov, tu in tam se je vmes zasvetilo rumeno očesce. Ogrlica je bila pokojničina največja dragocenost, moževo darilo ob rojstvu naslednika. Nato je druga starka mrtvi spela spodnji rob tunike z dragoceno, drobno železno iglo. Ko ji je vdovec podal lasni obroček iz spiralno zvite bronaste žice, ga je vdela v čop, ki ga je nežno položila k ostalim pramenom gospodaričinih las. Roki rajnice sta bili iztegnjeni ob telesu. Z moževo pomočjo sta ji ženski zapestji okrasili z železnima zapestnicama, manšetama, znamenjem resničnega dostojanstva. Nato ji je ena od stark v hladno razprto dlan položila konopljeno vrvico, na koncu preprosto zavozlano in obteženo s petimi glinastimi obtežilniki za statve, vijčki. V zadnjem dejanju tega mrliškega plesa je k truplu pristopil mož. Komaj je zadrževal solze. V znak slovesa in znamenje ugleda je mrtvi ženi ob pas položil bronast nož z valujočim rezilom, ki je imel v ročajni tulec vsajen lesen držaj. Ženino truplo je bilo nared. Skozi špalir sovaščanov so jo sorodniki na nosilih odnesli proti grobišču, kjer je v travni ruši zevala vkopana jama. Na dno kroglaste jame je bila položena kamnita neobdelana plošča.
Žalni sprevod se je ob zadušenem joku pomikal dalje. Za nosili je šel mož, v naročju je stiskal prazno lončeno posodo. Spremljal ga je najstarejši sin, v rokah pestujoč črno keramično latvico, za njima so stopali ostali otroci. Najmlajša, očetu najljubša deklica, je glasno hlipala in si z ročico brisala solze, z drugo roko se je oprijemala sestrine. Za njimi so turobno koračili ostali svojci, na koncu so se jim pridružili vaščani. Pot jih je vodila do roba grobišča, do grmade iz suhega bukovega lesa. Pred pršenjem z neba so jo zaščitili s praprotjo, sedaj so jo razkrili in nanjo položili nosila s pokojnico.
Pogrebno spremstvo se je razmaknilo, najprej je stopil mož. Počepnil je, v mošnji na pasu poiskal železno kresilo in s par veščimi udarci ob kremen osmodil kresilno gobo. Sklonil se je, tlečo gobo s pihanjem razžarel in jo brž porinil v suho gnezdo smrekovega dračja. Skozi suho vejevje se je že sukljal skoraj neopazen dim, za njim so se pognali prvi zublji, ognjeni jeziki so obliznili truplo in ga zavili v gost dim. Potem se je ogenj nenadoma razplamtel. Glasno je zaprasketal, pršec mu ni mogel do živega. Vročina je naraščala, pogrebci so se umikali in ples plamenov spremljali od daleč.
Ob mraku so ženske najmlajše odvedle nazaj v vas, ponoči so se jeli osipavati še moški. Le vdovec je s peščico najbližjih ob ognju čul skozi vso noč. Med spomini na rajnico in starimi zgodbami je grmada dogorevala, žerjavica je bledela. Vaška duhovnica je v meglo izrekala zadnje uroke. Pogrebci so bili premočeni in premraženi. Ogenj, ki je vzel telo, ni več grel. Počasi je zamiral. Nato so iz toplega pepela izgrebli posmrtne ostanke. Mož jih je vsul v trebušasto keramično posodo. Na vrh pepela je položil od ognja zvit bronast nož in ustje posode pokril z narobe poveznjeno latvico. V ostenju je imela z udarcem izbito luknjo, duši ljubljene žene je omogočala prehod. Od pepela ogreto posodo je mož stisnil v naročje. Spomnila ga je na toplo ženino telo. Žaro je molče, le v spremstvu otrok, odnesel do jame. Položil jo je v grob in na vrh poveznjeno latvico obtežil s prodnikom.
Tik pred sončnim vzhodom je pršenje ponehalo. Pogrebci so zasipavali jamo. Potegnil je veter in z okoliških polj razgnal koprenaste meglice. Kot duhovi prednikov so se sukale med suhimi ostanki poljskega cvetja. Nato se je skozi trgajočo se kopreno pokazalo jutranje sonce. Družini je zastal dih, bled sončni žarek se je dotaknil pred kratkim zasutega groba. Možu je v kotičkih ustnic zaigral komaj opazen nasmeh, pokojničina duša je na sončnem vozu srečno prešla na oni svet. Pozdravlja jih. Sporoča, da jih bo na drugi strani potrpežljivo čakala.