Kulturna strategija: Še en občinski papirček

Občinski svet je sprejel kulturno strategijo za leta 2009 – 2013. No, ni je še sprejel, pred tem jo bo še javno razgrnil. Dokončno naj bi jo potrdil v začetku septembra. Potem pa naj bi sprejeli ključni dokument mestne občine, namreč težko pričakovano strategijo razvoja Mestne občine. Malce smešno je sicer, da se razvojni dokumenti sprejema občinski svet tako rekoč v zadnjem letu svojega mandata. Kaj če nova zasedba, ki bo nastopila naslednje leto s temi strategijami ne bo zadovoljna? Bomo dobili nove?

Pa pustimo ob strani to. Najprej v oči zbodejo letnice. Dokument bi se moral pravzaprav imenovati »strategija kulture 2007 – 2013. Prva številka se nanaša na to, da so prvi del strategije (pravzaprav je šlo bolj za nekakšen zgodovinski pregled dogajanja) sprejeli že leta 2006. In kar tri leta je občinsko kolesje gonilo samo sebe, da smo končno prišli (skoraj) do konca.

In tukaj nas zbode v oči druga številka. 2013 je seveda letnica, ki je malce, no, ja, precej povlečena za lase. Leta 2013 se kaj dosti bistvenega v kulturni infrastrukturi, ki predstavlja bistveni del te strategije ne bo zgodilo. Kot je priznal sam predsednik komisije Zdenko Piclej, je veliko bolj realno, da bi se v strategiji navedeni projekti končevali tam v letu 2020.

Zato tudi govorjenje o tem, da je to strategija, ki je pravzaprav nekakšno delo v nastajanju. Nekaj kar bo treba dopolnjevati, prilagajati in spreminjati. Komisija, ki je pripravlja strategijo, kaj več seveda tudi ni mogla spremeniti. Občinsko vodstvo jim namreč kakšnih resnih vstopnih podatkov ni dalo.

Pripravljalci strategije tako niso vedeli, kolikšen proračun sploh imajo na voljo. In proračun za kulturo se prav drastično znižujejo. Delež v proračunu, namenjen kulturnim projektom, se je v štirih letih praktično prepolovil. Kot opozarja Picelj je delež kulture v strukturi proračuna na zgodovinsko najnižji ravni v zadnjih desetih letih.

Kakšno vrednost ima torej kulturna strategija? Prav gotovo gre za lepo pripravljen dokument, ki popisuje stanje in želje kulturnih producentov. Nekoliko manj je v njem govora o neposrednih »proizvajalcih« umetnosti, na primer samih pisateljev, slikarjev, kiparjev in drugih. Nikakor pa to ni dokument, ki bi si zaslužil naziv strategija. Strategija namreč določi temeljne cilje in prioritete. In določi realen časovni okvir. In predvidi, na kakšen način se bo spremljalo njeno izvajanje.

Ob sprejetju tega dokumenta, pa je glavno sporočilo kulturi to, da njene želje pač še dolgo ne bodo uresničene.

Objavljeno v Komentar