Je vredno truda?

V času razstave Plastenja Janka Orača v galeriji Dolenjskega muzeja sva se z avtorjem pogovarjala, kakšen je sploh učinek takšne razstave in koliko se avtorju splača stopiti v tak izredno drag podvig. Janko ni bil prvi, ki mi je kaj takega omenil, podobnega mnenja je bil fotograf Bojan Radovič pa še kdo. Ves napor, vložen v umetniško snovanje in golo izdelavo, konec koncev denar, vložen v barve, čopiče, platna, okvirje, papir, tisk, fotoaparate, različno opremo in še bi se dalo naštevati, se redko kateremu umetniku povrne. Še posebej na od kulturnih tokov odmaknjenem dolenjskem območju. Toda kaj bi se zgodilo, če bi zapadli malodušju in podlegli dejanskemu stanju kulturnega duha? Lahko bi zaprli galerije, muzeje, gledališča, ustanove, ki nas kulturno določajo. Tega bi bil verjetno kdo vesel, občini pa bi odleglo, ampak to je že ugibanje.
Kar je ob začetku delovanja Galerije Simulaker ugotovil njen vodja Iztok Hotko, namreč, da Dolenjska, Bela krajina in Posavje skupaj ne premorejo trga, ki bi bil zmožen takšno število umetniških duš, kot jih deluje na omenjenem območju, preživljati, še vedno drži. Poglejmo primer Simulakra, ki je konec leta, da bi slabo delujoči trg umetnin vsaj nekoliko spodbudil, priredil javno dražbo umetniški del pretežno dolenjskih likovnih ustvarjalcev z izredno nizkimi začetnimi cenami. Skupaj je bilo na prodaj 36 likovnih del, od teh jih je bilo 11 prodanih po skupni ceni 1384 evrov. Če vsoto delimo s številom prodanih slik in ostalih umetniških stvaritev, je na predmet v povprečju prišlo piškavih 125 evrov in še nekaj drobiža ali z drugimi besedami – od enajstih avtorjev bi vsak v povprečju iztržil 125 evrov. Tako se lahko v nadaljevanju našega razmišljanja vprašamo, koliko slik po tej ali nekoliko višji ceni, kaj dosti višji pa ne, saj bi se potem v Novem mestu težko prodala, kot je bilo zaznati tudi na dražbi, bi morala avtorica ali avtor prodati. Koliko bi morala zaslužiti, da bi lahko preživela mesec in si poleg tega zagotavljala skromne življenje potrebe, brez tega, da bi morala plačevati račune, šolati otroke, kupovati umetniške potrebščine in vlagati tisoče evrov v nove razstave. Odgovora preprosto ni! V pogojih, kot vladajo pri nas, ne!

Resda večini umetnikov zdravstveno zavarovanje in pokojninske prispevke plačuje država, v prejšnjem mesecu je znesek zanje znašal 225 evrov, ta pa pokriva le znesek, vezan na najnižjo osnovo, kar pomeni, da se bo tako preskrbljenim ustvarjalcem to krepko poznalo pri pokojnini. Z drugimi besedami velja, da bodo morali delati, praktično dokler se ne zvrnejo v grob. Seveda vmes ne bodo smeli zboleti, si odpreti bolniškega dopusta, dobiti dodatka za leta službe, malico, rekreacijo, regres ali pomisliti na dopust. V banki tudi ne bodo mogli najeti posojila. Ves čas bodo lahko le delali in državi plačevali davke.

Ljudje navado mislijo, da se svobodni umetniki in ostali samozaposleni ustvarjalci veljajo v denarju, pa se krepko motijo. Na slabšem kot ustvarjalci, ki jih podpira država, pa so oni, ki si morajo še teh 225 evrov mesečno plačevati sami. Poglejmo recimo v Sloveniji povprečen knjižni honorar, ki razen pri razvpitih in oblasti všečnih avtorjih komaj dosega povprečno plačo. Tak zanesenjak je več mesecev najmanj po osem ur na dan pisal knjigo, prevajal ali pesnil, da bi dobil, recimo tako na okroglo, 1000 evrov. Tudi če bi mu omenjena vsota zadostovala za vse skromne mesečne potrebe, bi moral na leto izdati ducat knjig, kar je v vseh pogledih nemogoče.

Torej, zakaj, za koga in čemu ustvarjati? Marsikdo v tem ne bi videl smisla. A na srečo tega potrošniškega ljudstva na pragu kulturnega izumrtja umetniška duša razmišlja drugače. Ustvarjanje je njeno življenje, kultura je njena zaveza, zato bo ustvarjala, ker to pač mora početi in ker drugega brez trpljenja ne zmore. Naprej bo šla tudi za ceno lastnega odrekanja in posmeha. Ker bojda živimo v demokraciji in 21. stoletju, bi se veljajo še dodatno vprašati, kako demokratična je naša kultura. Odgovor je preprost. Glede na množične medije ter možnost dostopanja prek njih do kulturnih dobrin se glasi, da ni demokratična! Kultura v množičnih glasilih velja za nepotrebno, odvečno, nadležno. Poročila o kulturnih dogodkih so navadno stlačena nekam v ozadje večine časopisov, na državni televiziji pa kulture skoraj ni. Če že je, jo kakšni samovšečni in aristokratsko v kulturo posvečeni voditelji ali voditeljice, kakor se sami ocenjujejo, visokostno tolmačijo v nekakšnih od ostalih poročil ločenih televizijskih rezervatih, v poznih večernih urah. Jasno, da se pri takem pristopu zanjo ogrevajo le najbolj zagreti.

Če obrnemo, ker živimo v 21. stoletju in obdobju, ko bi morala biti kultura dostopna vsem, bi upravičeno od naših množičnih medijev terjali njeno večjo prisotnost, pristopnost in z njo demokratičnost. Dokler bomo na kulturo gledali iz stolpov vzvišenega jaza, bo vladalo stanje, kot ga imamo, umetniki pa se bodo spraševali, kako skrpati mesec z mesecem.

Objavljeno v Aktualno, Komentar