Faruk Šehić Avtomatska puška

1. Sedel je v zemljanki št. 6 levo od vodovodnega rezervoarja.
a) To je bilo na kraju, ki nosi ledinsko ime Padež.
b) December je prinesel suho zimo.
c) Zmrznjeno listje je hrustalo pod podplati.
2. Z levico je držal leseno oblogo cevi na avtomatski puški.
3. Zložljivo kopito je naslonil na trebuh.
4. S prsti desne roke je napel petelin zaklepa.
5. Zaklep je potegnil naboj iz okvirja.
6. Videl je medeninast tulec in broneno zrno pred ustjem cevi.
7. Spustil je petelina in naboj je legel v cev.
a) Dobil je asociacijo na seks.
b) Bal se je smrti.
c) Ta občutek je hitro minil.
8. Odšel je v strelski jarek, ki je bil zmrznjen in nepripraven za hojo.
9. Na hitro je pogledal čez prsobran.
10. Spodaj je bila njihova fronta, zakrita z gostim drevjem.
11. Regulator strelov je naravnal na rafal.
12. Malo se je pripognil in dvignil puško nad glavo.
13. Naslonil je cev na deblo v prsobranu.
a) V bukovo skorjo je bilo vrezano: Čapljo jebe jež, joka se ko dež.
b) Grb Vojske BiH.
c) Dva gola kurca, prekrižana kot meča, nad njima pa mrtvaška glava.
14. Glava mu je bila strahotno prazna.
a) Drl se je: sveti Sava je peder! Poščijem se vam na križ!
b) Pri tem se je tresel od jeze in strahu.
c) Ustnice so mu drhtele.
d) Kot pred prvim poljubom.
15. Streljal je s kratkimi rafali.
16. V dvajsetih sekundah je izstrelil cel nabojnik.
a) Imel je suha usta in grlo.
b) Ko papirus.
17. Cev puške je bila žareča in sijoča od olja za čiščenje.
18. Prižgal je cigareto iz napol praznega zavojčka, ki ga je dobil zjutraj kot dnevni odmerek.
19. V nosnicah je čutil vonj smodnika in tobaka.
20. To je bil vsakodnevni ritual.
21. Videti je bilo, da so se oni spodaj zjezili in so začeli streljati.
22. Čepel je v strelskem jarku in strmel na dno menažke.
a) Razmišljal je: ……… košček sira Feta, narezan paradižnik in ščep soli ………… in žganje iz steklenega samovarja ……………… kako diši pizdin sok na prstih ………… sto dvajset nabojev, dve ročni bombi, pa naj napadejo ………… če umreeeeeeeem, mi ne bo žal ………………… v kavbojskih filmih se po pretepu vsi spravijo ……… žabji kraki so okusni ………… še štiri dni do konca izmene ………… nisem si porezal nohtov …………… mrzlo je …………
23. Padali so trombloni.
24. Naboji, ki so škropili naokrog, so povzročali paranoičen občutek, da je sovražnik čisto blizu.
25. Odšel je v zemljanko.
26. Bila je slabo pokrita.
27. Skozi polivinil UNHCR-ja so tu in tam prodirali sončni žarki, v katerih so plesali drobci prahu.
28. Neki njegov soborec je iz lesa izrezljal kalašnikov za otroka.
29. Drugi je spal na kamnu, ki ga niso mogli izpuliti.
a) Telo spečega je imelo obliko zarodka. Iz ust se mu je cedila slina.
b) Prvič je bil z njimi na fronti.
30. Kamen so prekrili s slamo in z odejami iz humanitarne pomoči.
31. Trombloni so zadevali veje in se raztreščili v zraku.
a) Zanimiv prizor za vojnega fotoreporterja.
32. Postopoma je ogenj z obeh strani ponehaval.
33. Vrnil se je v strelski jarek.
34. Bilo je okrog pol petih popoldne.
35. Ob tej uri so navadno lažni napadi ponehali.
a) To je bil vsakodneven ritual.
36. Potil se je, čeprav je bilo mrzlo.
37. Snel je čelado in jo odložil na prsobran.
38. Prijalo mu je kroženje ledenega zraka okrog prepotene glave.
a) Lase je imel zlepljene.
39. Mislil je, kaj bo za kosilo.
a) Fižol.
b) Riž.
40. Bilo mu je vseeno.
41. Če bo v hrani kaj mesa, potem bodo šli na akcijo.
a) To je bil občasni ritual.
42. Vzel je razsuto strelivo iz desnega hlačnega žepa.
43. Potrpežljivo je polnil prazen okvir avtomatske puške.
44. Od prekinitve ognja je minilo petnajst minut.
a) Ptice so bile tiho.
b) Tišina je bila popolna in melodična.
45. Spuščal se je mrak, ko brokatna zavesa.
a) Črni strdki, podaniki noči, so zavzemali bele razpoke med gostimi drevesi.
46. Nebo ob zahodu, ki ga je opazoval skozi temne veje, je bilo rdeče.
47. Daleč dol, za sovražnimi linijami je bila Una mirna in strahotno modra.
48. Zvezde so se prikazale iz svojih zatočišč.
49. To je bil vsakodnevni obred.
50. Vladavina zobatega sonca je bila končana.
51. V njegovi zemljanki so kurili ogenj.
a) Nazobčano kolesce plastičnega vžigalnika je drgnilo ob kremenasto paličico.
b) Iskra, potem modro-zeleni plamen.
52. Slišal je, kako se pogovarjajo, ali bo izmena.
53. V rovu sosednje zemljanke je nekdo kadil cigareto.
a) Spremljal je pot iskrice, ki je plesala po zraku.
b) Nekaj temnih krogcev mu je brizgnilo pred očmi.
c) Okrog njegove glave se je naredila črnina.
54. Bilo mu je slabo.
55. V ustih se mu je nabirala slina.
56. Bruhnil je rumenkasto tekočino in pri tem poškropil škornje.
a) Njegova glava je bila kot boben.
b) Škornji so mu smrdeli po klorovodikovi kislini.
57. Nekajkrat je hrknil in iz ust ter grla izpljunil vsebino želodca z redkimi koščki neprebavljene hrane.
58. Obrisal si je ustnice in lica z rokavom zamaščene vetrovke.
59. Prižgal si je cigareto.
a) Kot Clint Eastwood.
b) Ali kot Lee Marvin.
Dodatek. Zvezdni datum št. 2562. Iz dnevnika kap. Picarda.
60. S pepelom si je natrl obraz in lase.
a) Črno volneno kapo si je potegnil do oči.
61. Pretihotapil se je skozi sovražnikove položaje, tak, podoben noči.
62. Z nožem med zobmi je preplaval reko.
a) Reka je dišala po vodni travi.
b) Plaval je po žensko, da ga niso slišali.
63. Prehodil je minsko polje, varen kot Jezus, ko je hodil po vodi.
64. Prišel je do tankovskega položaja.
65. Tank je bil odlično vkopan.
66. Prek prsobrana iz vreč s peskom je kukala njegova dolga cev.
67. Posadka tanka je spala v betonskem vkopanem bunkerju.
a) Naokrog so ležale razmetane grške konzerve mleka in zarjaveli tankovski tulci.
b) Zaledeneli kupčki govna so bili prekriti z listi iz knjig.
68. Splezal je na prsobran.
69. Z obema rokama je objel tankovsko cev.
70. Zvil jo je proti tlom.
71. Cev je postala rilec.
72. Tank se je spremenil v cirkuškega slona.
a) Silno je zarjul in se vzpel na noge.
73. Zares je napravil čudež in pokoro.
74. Aleluja, aleluja, so v zboru peli vrabci v krošnjah.
75. Mislim, da se je vse odvilo čisto tako.
Osman, ki so ga klicali Japonec, je padel v rovu zemljanke št. 5 na Padežu 17. 11. 1994. To je bil žrtveni rov. Pred vojno je bil študent književnosti v Zagrebu. Bofors mu je odtrgal obe nogi nad kolenom. Dimnik na strehi zemunice je zadel izstrelek. Ko smo Japonca nosili proti zemljanki poveljstva, smo poskušali zaustaviti krvavitev. Izdihnil je v trenutku, ko smo se spuščali navzdol h zemljanki poveljstva in drseli po plasti trohnečega listja. V tisti gneči mi je nekdo dal njegov nahrbtnik. Kakšno uro kasneje sem iz radovednosti pregledal, kaj je v njem. Našel sem tole zgodbo, napisano s svinčnikom na belih servietah. Nekatere besede sem komaj razvozlal, ker je sčasoma grafit na papirju obledel. Častnik, zadolžen za moralo v četi, je njegovim staršem vrnil nahrbtnik z njegovimi stvarmi. Zgodbo pa sem zadržal, upajoč, da bo nekoč objavljena.
Naslonil sem nos na okno. Že tretji dan smo bili v kasarni in čakali, da mine pripravljenost. Zunaj je medlo sneg z neba in s tal. Snežinke so bile tako velike kot mačje glave. Korakal sem po lesenem podu kasarne. Deske so se upogibale in škripale pod mojimi zloščenimi škornji. Cela baraka je smrdela po gnilih iverkah. Zgodbo sem bral naglas. Po tem proznem recitalu sem si prižgal cigareto. Redog je z iverkami hranil pločevinasto peč v kotu barake. Preostali del našega voda je bil na kosilu, nekateri so pobegnili v vas Pištaline. Tam je bilo po štiriindvajset ur na dan odprtih štiri ali pet gostiln.
»Prijatelj, kakšna se ti zdi zgodba,« sem vprašal Redoga.
»Dobra, čeprav nisem vsega razumel …«
»Kar v redu je, ne?«
»Samo tisto ni dobro, ko se tank spremeni v slona. Jebiga, to je fantastika. Saj veš, da kaj takega ni mogoče. Če bi bila bolj resnična, bi bila boljša. Ampak domišljijo pa ima, to je treba priznati. Priznati je treba, da se je odrezal.«
»Japonec je bil dober borec,« je rekel dežurni.
»Škoda, da je padel, imel je dar, lahko bi postal dober pisatelj,« sem odvrnil.
»Ni se dovolj pazil. Te dni kar umirajo. Škoda. Se spomniš tistega stavka, ki ga je stalno ponavljal, takole nekako se je glasil: To je vsakodnevni obred. Smrt, jebenti ji mater, je vsakodnevni obred.«
»To je bil vsakodnevni obred, natanko tako se glasi,« izbrskam Japončev stavek iz spomina.
»Saj ni pomembno, sporočilo je enako.«
Dežurni je segel pod pulover in iz srajčnega žepa potegnil škatlo galesa. Gledal je zarošeno okno, skozi katerega je bilo videti snežene kosme.
»Boš prižgal?«
Prižgala sva cigareto kot v Japončevi zgodbi.
»Jebenti in Clint Eastwood!«

***

Faruk Šehić (1970, Bihač) je pesnik, pisatelj in novinar. Je kolumnist časopisa Start v Sarajevu. Napisal je štiri knjige, kratka zgodba Avtomatska puška je iz knjige kratke proze Pod pritiskom (Sarajevo – Zagreb 2004).

Objavljeno v Zgodbe