Če bi jaz bil župan Novega mesta …

Tokratno dogodivščino bi povsem z lahkoto začel tudi takole: Ne prezgodaj zjutraj, ko je bilo sonce pravzaprav že kar visoko, čeprav je bil moj organizem še v napol zaspanem modu, sem naletel na težavo. Ne sicer na prvo težavo na poti, vsekakor pa na prvo resno težavo. Kar nekaj časa sem že hodil in utrujenost se mi je počasi že začela zajedati v ude. Če bi bil povsem spočit, težava morda niti ne bi bila tako velika, kaj pa vem. Ali pa če bi bil malo mlajši, tudi ne bi škodilo, sem prepričan, pa kakšna kila manj na trebuhu bi tudi lahko umanjkala. A kar je, pač je, ko si soočen s težavo, nima smisla tarnati, ko bi vsaj bil bolj spočit, mlad, suh in fit! Jebiga, s težavo se moraš soočiti takšen, kakršen si. Že nekje na pol poti sem imel slab občutek, da se bo kje zalomilo, pot namreč ni bila najbolj optimalna, poznalo se ji je, da zanjo bolj slabo skrbijo in da po njej topota preveč nog. Začelo se je s kratkim vzponom, ki ni bil pretežak, še posebej zato, ker mu je sledila razmeroma dolga pot po ravnici, ki je bila, če zanemarim zanemarjenost in ponekod že močno načetost zaradi zoba časa in uporabe, pravzaprav kar prijetna. Moja obutev ni bila najbolj optimalna za takšno pot, to moram priznati, doma imam celo boljše čevlje, bolj primerne in trpežne, a dopoldne, ko sem se odpravljal na pot, sem se pač odločil, kakor sem se. Malo lažja obutev se mi je zdela kar pravšnja, a tedaj seveda še nisem vedel, da bom prav pred ciljem, ko ga bom pravzaprav od daleč že videl, naletel na težavo. Prišel sem do točke, kjer bi se moral vsak normalen človek navezati. Izkušeni alpinisti bi si nadeli čelade, se opasali s klini, cepini in kladivi, roke bi si popudrali s kredo, zategnili bi si vezalke in si za srečo segli v roke. Najbolj izkušeni bi pred prečkanjem težave celo odložili balast iz črevesa, a vse to vedenje mi tedaj ni nič pomagalo, ker me je težava pričakala kakor najbolj bednega amaterja. Nič od varnostne opreme nisem imel s sabo. Jezil sem se sam nase in na ves svet, da sem se pustil tako presenetiti, a kaj dosti to pomagalo seveda ni.

Težava je bila kar zahtevna, še posebej zame, nič ne tajim. Pa tudi nevarno je bilo, takole afnati se brez zaščite nad prepadom, in kar nekajkrat sem resno razmišljal o tem, ali naj odneham, se vrnem domov, poberem opremo in poskusim znova, varneje, a me je hudič gnal dalje, ne glede na to, da sem ves čas pravzaprav nosil glavo v torbi. In ker imam samo eno (ok, teoretično imam dve, a tista z luknjo v njej v tej prispodobi pač ne šteje!), moje početje res ni bilo najbolj pametno. Nekje na sredini sem postal, da si oddahnem in malce pomirim prestrašene živce. Cilj sem imel jasno pred sabo, a prav tako opozorilno tablo, ki je opozarjala, da se igram z življenjem. Jebiga, skoraj čez polovico sem, nazaj iti bi bilo prav tako nevarno kakor naprej … Nehote sem se spomnil, kako mi je Luka iz knjižnice razlagal, kako je bilo v El Capitanu, kjer si v povsem navpični steni nekaj dni zapored sam in poslušal sem ga odprtih ust z velikim zanimanjem. Še sreča, ker človek se uči tudi iz izkušenj drugih in potem te njihove izkušnje lahko uporabi tudi takrat, ko je sam v podobnih težavah …

Nič, potegnil sem še en dim, zadnji, in ogorek odvrgel v globino. Sledil sem mu s pogledom, ko je kar padal in padal in je ogorek zaradi vetra postajal vse bolj žareč, zaradi globine pa tudi vse manjši in manjši, dokler na koncu ni padel v spodaj deročo reko. Skoraj slišal sem lahko, kako je ugasnil ob stiku z vodo in se stresel od strahu. Da mi le ne spodrsne in mu ne bom sledil …
Kako je minila naslednja polovica težave, pravzaprav niti ne vem najbolje. Bil sem v nekakšnem zunajtelesnem stanju, ki mi je pomagalo prebroditi skozi vse preostale nevarnosti in težave, ki sem jih premagoval največ z improvizacijo, moram pa tudi priznati, da sem bil nekajkrat zaradi obupa na robu joka! Nekajkrat sem bil tako na koncu, da ko bi morda moral jokati, sem se samo še smejal. Ker mi je bilo popolnoma jasno, da sem sam to želel.
A nenadoma sem težavo premagal. In bil sem živ. Na relativno varnem mestu. Potreboval sem kar nekaj debelih minut, da sem prišel k sebi, potem pa se je pojavilo tisto, kar opisuje Nejc Zaplotnik v svoji knjigi, ko premagaš kakšen res velik problem.

A za zmagoslavje ni bilo časa, cilj je bil prav pred mano, zato sem stisnil zobe in naredil še tistih nekaj sto metrov do knjigarne Goga v središču mesta, kjer so me čakali zaslužena bela kava in občudujoči pogledi sodelavcev, prečkanje Kandijskega mostu pa je bilo le še oddaljen spomin na preživeto grozo. Saj ni več nič važno, živ sem in lahko spijem kavo in potem začnem delati …

Ja, tudi tako bi lahko začel svojo zgodbo prihoda na vsakodnevno tlako v center Novega mesta, a je ne bom, ker vse skupaj niti smešno več ni! Novo mesto je povsem izgubilo svojo dinamiko razvoja in se ne more primerjati niti s Spodnjim Duplekom, če mene vprašate. Pustimo vse drugo ob strani, kriza je, svetovna kriza, krivi so drugi in tretji pa malo tudi četrti, a stanja, v kakršnem je več ko stoletni Kandijski most, pa pri najboljši volji ne razumem. Evo, res ne! Pred sto leti so naredili lep most s pločnikom za pešce. Pred STO leti. Vmes so potem Američani poslali na Luno človeka, Rusi pa opico okoli Zemlje. Še malo kasneje smo dobili satelite, s pomočjo katerih se ne moreš več izgubiti, če imaš mobilni telefon. Pa, tristo kosmatih medvedov nazaj in še sunce kalajsano, kakor bi rekel Miha Mazzini, v telefon naložiš Googlove mape in ti pokaže, kje si. Evo, teh stvari ne razumem popolnoma, a so mi vsaj približno jasne, da pa danes ne znamo zaflikati enega usranega pločnika na mostu, mi pa ni niti jasno niti zadeve ne razumem. Saj to ne more biti kakšna posebna raketna znanost, res ne. Ne bom preveč poenostavljal zadeve, ker morda ni tako enostavno zacementirati luknje na mostu, kaj pa vem, tega nisem še nikoli počel, a tako zajebano pa spet ne more biti, da se DANES ne bi moglo popraviti. Če bi bil jaz župan Novega mesta, bi me spoznali po tem, da bi mi na špagci okoli vratu bingljala privezana jajca. Pa ne kurja, da ne bo pomote. Temveč od človeka, ki bi zadevo popravil in ko bi se čez dva dni spet pokvarila in bi jo spet popravil in bi se spet pokvarila in bi jo spet popravil in ves čas izdajal seveda tudi račun za svoje storitve, bi enkrat vmes zagotovo znorel in mu odtrgal tisto bingljajočo vrečko!

extreme

šesrečadajaznisemžupankerbijihogromnovisokopiskaloŠini

Objavljeno v Aktualno, Zgodbe