Bog živi vas prelepe, žlahtne rožice

Še dobro, da je bil France Prešeren štorast ljubimec - naredil je kar osem nezakonskih otrok, za katere pa je bore malo poskrbel - in ne tako kot dandanašnji, ko šoclji bolj ali manj uspešno izmikajo tekočino, ki oplaja ženske.

“V življenju nam je zajamčena zgolj ena ljubezen – tista od matere,” pravi star slovenski pregovor. Zato namenjam naslednji zapis moji povsem anonimni sedaj že 16 let pokojni mami, ki me je gradila in tudi najmočneje zaznamovala.

Najbolj od vsega pogrešam svoje otroštvo z njo, ko sva se vračali v njeno 30 kilometrov oddaljeno odročno rojstno vasico in ni minilo 15 minut, pa se je že zbrala cela vas s samoprispevki hrane in pijače v hiši moje stare mame. Bilo je vse temno in zamegljeno od kajenja pip in cigaret v njeni veliki kuhinji. Manjkala ni niti frajtonarica in že se je vsepovsod razlegala večglasna domača ljudska pesem. Že kot petletna deklica sem nekoč objela mamo in ji zagotovila, da “ko bom velika, bom zdravnica, da ne boš nikoli umrčkala”. Resno sem o tem razmišljala v četrtem letniku gimnazije, saj me je fascinirala preciznost kirurgov, nakar sem našla specifično zadovoljstvo v seciranju in iskanju primernih besed in izrazov za misli in občutenja prek študija jezikov in humanistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Od kod jemljem pisunstvo ter ljubezen do rodne grude, kar precej časa nisem vedela. Sem pa nedavno tega izvedela od svoje tete, da se po meni pretaka tudi delec Prešernove krvi. Ena od prababic mojega žal tudi že pokojnega očeta je bila namreč ena od njegovih številnih priležnic. Še dobro, da je bil France Prešeren štorast ljubimec – naredil je kar osem nezakonskih otrok, za katere pa je bore malo poskrbel – in ne tako kot dandanašnji, ko šoclji bolj ali manj uspešno izmikajo tekočino, ki ženske oplaja. Morda zato tako skoraj podzavestno, a načelno preziram gostilne, ki so prerano pokopale že preveč mojih moških prednikov-vzornikov.

Moja mama je bila nekaj posebnega, kot da ni bila s tega planeta, in prav nerodno (kot tudi v ponos) mi je, ko mi sorodniki včasih rečejo, da sem ji karakterno vedno bolj podobna. Že kot otrok me je učila, da je biti Resn’ca (njen dekliški priimek je bil namreč Resnik) koncept: resnicoljubna borka za pravičnost z neumorno ljubeznijo do življenja. Zadnje ji ni zatrla niti usodna bolezen. Vendar z leti, ki minevajo, ugotavljam, da ljudi po večini ne zanimata resnica in iskrenost, udobneje je živeti v iluziji in laži. Od tod tudi izvira večina mojih težav in problemov. Nenazadnje – vsaj spanec nimam traten, ker vem, da ostajam zvesta sama sebi in svoji resnici, kar pa ne bi mogla trditi za ljudi, ki me neposredno obdajajo in so žrtve novodobnega pohlepa po denarju in potrate.

Denar in številke na banènem raèunu govorijo same po sebi, ne glede na to, od kod izvirajo. Mama mi je veèkrat pravila, kako je bila njena družina vedno revna, a laèni dobre hrane niso bili nikoli. Resn’ce so bile in so še vedno znane dobre kuharice, zato me je postavila pred štedilnik že pri desetih letih. Njeni napotki so bili preprosti: “V kuhinji sta najpomembnejša higiena in èas.” Ostalo so zgolj izkušnje, obèutek in pa iznajdljivost, bi še dodala jaz.

Bila je dobesedno otrok druge svetovne vojne, saj je bila spočeta v nemškem delovnem taborišču, kamor so deportirali celotno njihovo vas, in se je rodila 14 dni zatem, ko so se po dvomesečnem potovanju v živinskih vagonih iz Nemčije vrnili v domovino. Zdi se mi, da tedaj po koncu vojne leta 1945 ni bilo srečnejše družine na svetu, ki je romala domov, ker so preživeli prav vsi njeni člani, čeprav niso vedeli, v kakšnem stanju bo njihova domačija in kako se bodo preživljali. Dedek, ki jo je porodil (vsem svojim otrokom je bil namreč babica in jim prerezal popkovnice), je zajokal, ko je bila ta brhka dojenčica tako nemogoče podobna njemu. Bal se je namreč, da je babico onegavil kak SS-ovec, ki jih je kar mrgolelo v taborišču. (op. Morda kdaj drugič o njihovem življenju v lagerju, saj sta moja teta in pa stric, ki je prebegel čez jugoslovansko mejo brez denarja, a s harmoniko na rami, in se ustalil nekje v Ameriki, še vedno živa in gojita živ spomin na tista tri leta internacije.)

Zanimivo je, da je ob mojem rojstvu – torej že druge hčere – zajokala moja mama, saj se ji je dozdevalo, da dekleta in ženske na splošno teže živimo na tem svetu kot fantje. Baje je bila moja refleksna gesta, ko sem prišla na svet, ta, da sem jo brcnila v bedro. Kaj so počeli zdravniki med mojim rojstvom, pa ne vem, glede na to, da sem imela izpahnjene kolke in so me takoj zvezali za nekaj tednov med deske. Pustimo pri strani tudi zlorabe s hrano ljudi, ki so me kot otroka čuvali in na ta način razcepili. Nemo sem gledala svoje varuške naravnost v oči in si prisegala, da “ko bom velika, bom drugačna.” Hecno, da me dandanašnji domala vsi imajo za “drugačno”. Morda pa, ker sem dvojčica po horoskopu, se v meni zelo izrazito prepletata moški in ženski princip, čeprav je tudi pri tem vpliv vzgoje pokojnih staršev neizmeren.

Oče me je tako učil, da imam zgolj eno pamet in vest, ki ji ne moreš uiti, ter kar dvoje rok, in je na tebi, kaj boš počel z njimi. Vse ostalo so le priveski telesa, ki pa vendarle služijo svojemu namenu. Bil je zidar-samouk in bolj za okras oziroma družbo kot kaj drugega me je vodil po gradbiščih. Tako se danes navkljub prestižni izobrazbi ne bojim oziroma sramujem nikakršnega dela, ki ga, če posameznik to želi, nikoli ne zmanjka. Odkar je šel tudi on “rakom žvižgat”, sem že tudi betonirala kar lastnoročno ali pač z električnim vrtalnikom vrtala luknje v steno.

Kar je treba postoriti, je pač treba, a se ne fizično ne psihično nimam za kakšno možačo. Minulo stoletje je od sufražetk dalje, od demonstrativnega kajenja cigaret v javnosti, do striženja dolgih las in šivanja čarlston mini krilc v 30-ih, in seveda potem še val feministične teorije v 60-ih, pripeljalo do prakse novega stoletja, v kateri ni opaznega razlikovanja med moškim in ženskim delom. Nekateri moški denimo znajo celo bolje kuhati kot ženske. Kot da ob prelomu stoletja pišem o na glavo obrnjenem svetu in nisem čisto prepričana ali smo lahko ženske 21. stoletja hvaležne feminističnim predhodnicam za našo papirnato enakopravnost, saj kavalirji njim navkljub izumirajo. V Angliji je v 90-ih krožila šala v tem smislu: ko je moški neki ženski pridržal vrata, ga je ta zadirčno ošvrknila z besedami: “Ali misliš, da sama ne zmorem odpreti vrat?!” No, pa smo tam, kjer smo! Sedaj mora sodobna ženska vse postoriti kar lepo samcato sama. Poraja se tudi vprašanje otrok samohranilk. Prav trendovsko se je samohranilstvo začelo v 70-ih minulega stoletja v Veliki Britaniji. In to so danes odrasli ljudje, pri katerih lahko vedno znova začutiš prisotnost primanjkljaja očeta, ki “je, pa ga ni” – povsem Antigonin sindrom, ki vodi v krizo identitete oziroma porekla in lastnih korenin.

Morda je to pisanje, cenjeni bralec oziroma bralka, ki se je kar samo zapisalo, “zahajo” in sem se rodila sto let prepozno, kot me včasih ošvrkne moj dragi. Dvorezen meč je tudi javno razgaljanje zasebnosti, kar je sicer bolj za šalo kot zares stalna praksa na računalniških blogih. Beseda ni konj in prenese domala vse. Moj zapis je nastal zato, da bi današnjim generacijam demonstrirala, da je bilo v preteklosti še mnogo huje, kot se obeta nam, in da za dežjem vedno posije sonce. Sicer pa – sonce je itak vedno nekje tam gori nad zemljo, a ga zgolj zaradi prisotnosti oblakov ali pa megle pogosto ne opazimo.