Mobing nad delavci – invalidi: Zgodba o žalostni Želvi

Ljudje hodijo domov prestrašeni, tudi naša hči. Doma jokajo in si ne upajo v službo. Takšne osebe nujno potrebujejo mirno delovno okolje, namesto tega pa morajo prenašati tudi hude psihične pritiske. (foto Boštjan Pucelj)

Ljudje hodijo domov prestrašeni, tudi naša hči. Doma jokajo in si ne upajo v službo. Takšne osebe nujno potrebujejo mirno delovno okolje, namesto tega pa morajo prenašati tudi hude psihične pritiske. (foto Boštjan Pucelj)

Podjetje Želva, d. o. o., Podjetje za usposabljanje in zaposlovanje invalidov, je že dobra tri leta tudi na Dolenjskem oz. v Novem mestu. Direktor Želve Dominik Presen pravi, da so socialno podjetje, ki želi tako tudi delovati. Glede na pričevanja nekaterih delavcev, ki so bili ali pa so še vedno vključeni v to podjetje, pa je ta socialna nota predvsem celofan, v katerega se zavija vodstvo, da bi prikrilo svojo močno tržno usmerjenost in s tem povezane pritiske, ki se izvajajo nad delavci.

V naši zgodbi gre za pričevanja ljudi, ki imajo priznano določeno stopnjo prizadetosti. Prav to botruje tudi odločitvi, da imen delavcev ne bomo navajali. Z našo preiskavo delovanja in medosebnih odnosov v omenjenem podjetju smo dregnili v osje gnezdo, posledično pa naleteli na številne grožnje s tožbami. Te pa niso doletele le naše uredništvo, ampak tudi delavce, saj je inštruktorica oz. mentorica zaposlitvenega centra tistemu, ki je razkril težave ter jih posredoval naši reviji, obljubila maščevanje.

Kako se je vse skupaj začelo: visoki ideali

Podjetje Želva, d. o. o., je leta 1991 na predlog Zavoda RS za zaposlovanje ustanovila Zveza Sožitje – Zveza društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju. Njihovo osnovno poslanstvo je, kot imajo zapisano tudi na spletni strani, usposabljanje in zaposlovanje oseb s posebnimi potrebami (predvsem z motnjami v duševnem razvoju) in drugih, teže zaposljivih oseb ter iskanje novih zaposlitvenih priložnosti zanje. V Želvi pravijo, da že 17 let uspešno usposabljajo in zaposlujejo invalide. Danes imajo tudi razvejano organizacijsko strukturo, saj delujejo na več vsebinsko različnih področjih, v katere se lahko vključujejo invalidne osebe. V omenjena področja spadata zaposlitvena in poklicna rehabilitacija, varstveno delovni centri, oddelki bivalnih enot, mizarske delavnice, komunalno vrtnarske storitve, upravljanje in vzdrževanje stavb, čistilni servisi itd.

Dejavnosti se izvajajo na več kot desetih lokacijah po vsej Sloveniji. V nekatere se lahko vključujejo tudi invalidi z območja Dolenjske in Bele krajine. V Novem mestu delujeta dve Želvini enoti, to sta Poslovna enota podjetja Želva in Zavod Nova Želva. Podjetje izvaja gospodarske programe in zaposluje osebe z invalidnostjo, v zavodu pa skrbijo za zaščitno zaposlovanje invalidov. Na že omenjeni lokaciji se izvaja program zaposlitvene rehabilitacije, invalidi pa se lahko vključijo v opravljanje čistilnih del (čiščenje stavb, poslovnih in zasebnih objektov), na voljo imajo še hišniška opravila, upravljanje stavb pa tudi šivanje ter razna druga ročna ali strojna opravila. V omenjene dejavnosti vključujejo tudi člane rehabilitacije, saj jim je v letu 2006 ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve dodelilo koncesijo za izvajanje zaposlitvene rehabilitacije na območju Dolenjske in Bele krajine.

Gre torej za dva ločena in samostojna pravna subjekta. Naj najprej razmejimo bistvene razlike med podjetjem in zavodom. V invalidsko podjetje se lahko vključijo invalidne osebe, katerih preostala delovna zmožnost ni manjša od 70 odstotkov. V podjetju imajo možnost zaposlitve tudi neinvalidne osebe. Medtem pa zavod oz. zaposlitveni center zaposluje invalide, ki zaradi svoje invalidnosti dosegajo od 30 do 70 odstotkov pričakovanih delovnih rezultatov, oziroma tiste, ki niso zaposljivi na običajnih delovnih mestih in imajo o tem Odločbo Zavoda republike Slovenije za zaposlovanje. Osnovno poslanstvo zaposlitvenega centra je torej socialna in zaposlitvena integracija invalidov na zaščitenih delovnih mestih.

Kaj pravzaprav je zaposlitvena rehabilitacija in kdo je do nje upravičen? Gre za proces, ki se izvaja zato, da se invalidna oseba usposobi za ustrezno delo, da se zaposli, zaposlitev zadrži in v njej napreduje. Poudarek je na samostojnosti pri delu, večji motivaciji za delo, osvajanju in utrjevanju delovnih navad, uvidu potrebnosti dela, razvijanju novih spretnosti, delovnih veščin in krepitvi samozavesti. V storitve zaposlitvene rehabilitacije napotujejo Zavod RS za zaposlovanje in posamezni delodajalci.

In v Novem mestu?

Po naših podatkih je bilo v novomeški enoti podjetja v mesecu februarju skupno zaposlenih osem ljudi; šest invalidnih oseb, ena oseba brez zdravstvenih omejitev in vodja enote. V zavodu pa so štirje invalidi in inštruktor. Direktor je pojasnil, da je v zaposlitveno rehabilitacijo trenutno vključenih osem oseb, a se število ves čas spreminja.
Vsaka enota pa ima tudi svojo vodjo. Podjetje Želva, Poslovna enota Novo mesto, vodi Vesna Fabina, za delovanje zavoda pa je odgovoren Branko Adam, strokovni sodelavec, ki pa ima sedež v Ljubljani in v Novo mesto prihaja le občasno oz. po potrebi. Glede na njegovo odsotnost nad “zavodskimi” delavci vsakodnevno bdi Irena Gazvoda, mentorica oz. zavodska inštruktorica. Čeprav sta podjetje in zavod pravno formalno ločena, pa so delavci obeh enot z različno stopnjo invalidnosti, vključno z rehabilitanti, hočeš nočeš združeni, saj so prisiljeni delovati na isti lokaciji in celo v istem delovnem prostoru. Na papirju torej zavod in podjetje delujeta ločeno, v praksi pa so stvari videti precej drugače.

Druga plat Želvine zgodbe

Naslednja zgodba je le ena izmed mnogih, ki pričajo, da za invalide ni najbolje poskrbljeno. Ena izmed delavk nam opiše svoje delo v Želvi, kamor je na priporočilo Zavoda za zaposlovanje prišla pred tremi leti: “V Želvo sem prišla, ker imam priznano 3. stopnjo invalidnosti. Najprej sem se zaposlila v podjetju, pred kratkim pa so me vključili v zavod, kjer sem zaposlena še danes. Opravljam lažja ročna dela, zato mi delo ni pretežko,” pove sogovornica. A kljub temu ni zadovoljna. Pravi, da se na delovnem mestu zaradi pritiskov ne počuti dobro, zaradi česar se večkrat zgodi, da je depresivna in razdražena. Razočarana je tudi nad mentorico, ki delavce, namesto, da bi jih spodbujala, demotivira: “Irena je agresivna oseba, saj nad nami kriči, veliko tudi preklinja.” Ni ji všeč tudi poniževanje, češ da so neumni in nesposobni.

Podobno zgodbo navede tudi delavka, ki so ji na delovnem mestu pred časom dejali, da ima “šlampasto pamet”. Izročila nam je pismo, v katerem je zapisala, kaj vse se ji dogaja na delovnem mestu, a se ga zaradi strahu pred izgubo službe odgovornim nikoli ni upala odposlati. Med drugim je v njem zapisala, s kakšnimi težavami se soočajo delavci novomeške Želve: “Vodja (Irena Gazvoda) se do nas obnaša nečloveško. Zmerja, kriči in izvaja psihični pritisk.” Zapiše tudi, da se takšne stvari pred njenim prihodom niso dogajale.

Ravno nasprotno pa trdi mentorica: “V podjetju jim skušamo dati občutek, da so nekaj vredni.” Sicer pa je bil odziv mentorice, ko smo jo prosili za komentar obtožb in domnevno slabih odnosih z delavci, precej buren: “Mislim, da čisto lepo funkcioniramo in da se problemi rešujejo. Ne bom dovolila takšnih očitanj!”

A največ nezadovoljstva je bilo usmerjenega ravno proti njej. Na seznamu je vse od prostaškega preklinjanja na delovnem mestu, kar je menda že kar stalnica in so se delavci na to morali privaditi, pa vse do zmerjanja, poniževanja in vmešavanja v osebne zadeve. Delavke so zaupale, da se vtika v vse mogoče: “Prepovedala nam je, da bi se sodelavke po končanem delovnem času dobivale ali pogovarjale prek telefona.” Menda ne dovoli niti tega, da bi si priskočile na pomoč, tako da bi na primer tisti, ki ima svoj prevoz, peljal domov še koga drugega. Zato delajo to naskrivaj. Zanima jo tudi, kaj vse počnejo delavci doma. Ena izmed delavk potoži: “Ko sem ji povedala, kaj vse delam doma, v svojem prostem času, jo je zanimalo, kdo mi je torej priznal skrajšan delavnik. Da ona tega ne bi nikoli dovolila.” Menda je šla celo tako daleč, da je tej osebi želela spodbijati skrajšani delovni čas, češ da je povsem sposobna delati tudi običajni 8-urni delavnik.

Za mnenje o sodelavki smo prosili tudi nekdanjega mentorja zavoda Kruna Boštnjaka, še pred slabim letom zaposlenega v Zavodu Nova Želva v Novem mestu: “Sedanja mentorica je daleč od tega, da bi bila primerna za delo z ljudmi, ki imajo neko stopnjo prizadetosti. Nima izkušenj, še manj pa primernega odnosa.” Doda, da je njen odnos »šefovski«. »Obnaša se kot veliki šef, od invalidnih ljudi pa zahteva, da delajo stoodstotno.«

Vodstvo ne priznava težav

Seveda smo se obrnili še na vodstvo. Ko smo poizvedovali, kakšna je njena funkcija v podjetju, smo dobili pojasnilo, da so zavezani k varovanju osebnih podatkov: »Brez privolitve imenovanih vam žal zahtevanih podatkov ne moremo posredovati,« so odgovorili. A kasneje nam je direktor le pojasnil, da je gospa v zavodu zaposlena kot mentor oz. inštruktor zaposlitvenega centra. Na vprašanje o primernosti izobrazbe za to delovno mesto smo dobili odgovor, da je po poklicu sicer trgovinski poslovodja, vendar pa ima za to delovno mesto vse zakonsko določene kvalifikacije. Na sestanku je Irena Gazvoda v svoj zagovor dodala, da ima zaradi invalidnega brata s takšnimi osebami zadostne izkušnje. In kaj pravi direktor, ko mu povemo, da ji delavci očitajo neprimerno vedenje na delovnem mestu in neizkušenost pri delu z invalidnimi ljudmi? »Če mentor ni kos svoji nalogi, ni več pri nas.«

A starši invalidnih ljudi pravijo, da so stvari precej resne. Mama, ki je za svojo hči čedalje bolj v skrbeh, nam je zaupala: »Ljudje hodijo domov prestrašeni, tudi naša hči. Doma jokajo in si ne upajo v službo. Takšne osebe nujno potrebujejo mirno delovno okolje, namesto tega pa morajo prenašati tudi hude psihične pritiske.« In kako se je na njihove mnoge klice in prošnje odziva direktor? »Direktor samo kima in obljublja, ko je treba kaj tudi storiti, pa ni iz tega nič,« ogorčeno doda nekdo izmed staršev. O mnogih težavah spregovori tudi Boštnjak: »Sam sem želel direktorju predstaviti situacijo, pa ga ni zanimalo. Moram reči, da so odnosi v tej firmi katastrofalni.«

Nekaj nezadovoljstva je bilo s strani invalidov izrečenega tudi glede delovnega časa. Največkrat je dela za vse premalo, dogaja pa se, tako trdijo delavci, da delajo tudi dlje, kot bi smeli. Vodstvo podjetja Želva priznava, da smejo, kot določa zakon o delovnih razmerjih, tako invalidne kot tudi neinvalidne osebe delati največ 8 ur na dan. Za osebe, ki imajo status delovnega invalida in odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pa seveda skladno s to odločbo (skrajšan delovni čas). Zakaj prihaja do tega? Tudi tu zadeve niso čisto takšne, kot bi morale biti. To potrjuje tudi nekdanji mentor zavoda, ki je priznal, da je delo trajalo tudi po 10 ur in več. V uradno evidenco je zapisoval le tolikšno število ur, kolikor je bilo posameznemu delavcu glede na odločbo dovoljeno. »Ostanek se je zapisoval drugam, te dodatne ure pa so lahko koristili kot proste ure,« še doda. Direktor takšnim trditvam nasprotuje: “Podatek ne drži. Evidenca ur se vodi s podpisi delavcev in njihovim vnosom prihoda in odhoda. Nobena invalidna oseba ne dela čez zakonskih 40 ur na teden.« O tem povprašamo še Vesno Fabina: »Zgodi se, da kakšen dan res delajo dlje kot običajno, a vzrok temu največkrat ni večja količina dela, ampak predvsem ostale okoliščine, ki jim v podjetju nismo kos.« Pojasni, da imajo delavci težave s prevozi, saj mora marsikdo, ki je odvisen od javnega prevoza, od doma mnogo prej, kot bi bilo treba. »Nekateri tako prihajajo na delovno mesto po več ur prezgodaj, nato pa so primorani čakati, da se začne njihov delavnik.«

Težav je torej več in prav zato je nadvse zanimiv komentar direktorja, ko smo želeli izvedeti, kako vodstvo ukrepa glede številnih težav, o katerih pričajo zaposleni, in ki se nanašajo na mnoge segmenta delovanja: »Za reševanje dnevnih problemov oseb, ki se vključujejo v delo, zaposlitev ali rehabilitacijo, vzpostavljamo redne stike s t. i. naravno socialno mrežo, torej starši, sorodstvom, skrbniki. Pri tem usklajevanju in načrtovanju ne moremo govoriti o nepravilnostih in težavah, temveč o usklajevanju potreb posameznikov s ciljem kompetentnejšega vstopa posameznika v delovni proces in zaposlitev,« pojasni direktor. Lahko povzamemo, da vodstvo ne vidi kakršnih koli resnejših težav.

Nerazumevanje okolja in občine, pritiski trga

A tako kot vsako drugo podjetje je tudi Želva postavljena na trg dela. Direktor prizna, da je PE Želva v Novem mestu v rdečih številkah: »Dela je manj, kot bi ga potrebovali za vse zaposlene delavce.« Prednost poslovne plati izpostavi tudi nekdanji mentor zavoda: »Največji problem Želve je, da jih zanimajo le številke. Podjetje pač mora živeti. Ljudje so zato na drugem mestu.«

Ne le slabi odnosi, ki so med delavci že kar nekaj časa vir nezadovoljstva, tudi stiska s prostorom, pomanjkanje dela, med drugim tudi slaba vpetost v okolje in še kaj bi lahko dodali kot vzrok, da so tako zaposleni kot tudi rehabilitanti ter zavodski delavci nezadovoljni. Vodja novomeške enote Vesna Fabina je zaskrbljena predvsem zaradi slabega posluha okolja, v katerem deluje enota: »V Novem mestu smo bili slabo sprejeti. Težko si pridobimo zaupanje podjetij, za katera bi bili naši delavci primerni. Dandanes, ko je tu tudi recesija, pa je to še toliko teže.« Vodja enote izpostavi še slabo sodelovanje z MO Novo mesto: »Novomeška občina nam pri integraciji ni bila pripravljena pomagati, niti ko smo zaprosili za pomoč pri iskanju primerne lokacije. V drugih občinah, kjer delujejo Želvine enote, je posluh za pomoč invalidnim osebam precej večji.«

Zakaj se zdi, da vodstvo o omenjenih težavah ne želi slišati ničesar? Se jih ne zaveda ali pa jih želi pomesti pod preprogo, kjer se bodo morda rešile kar same od sebe? Prikriti jih nikakor niso uspeli, saj so se delavci, ki v takšnih razmerah nočejo in ne zmorejo več delati, končno opogumili in se odločili spregovoriti tudi širši javnosti.

Videti je, da za invalidne osebe pri nas ni najbolje poskrbljeno. So za takšen odnos krivi podjetje Želva in njeno vodstvo, morda družba, ki z invalidi ne ravna enakovredno, saj so na trgu dela mnogokrat zapostavljeni? Morda lahko krivimo kar državo in njeno zakonodajo. Kljub vsemu upamo, da se bodo zadeve le premaknile. V dobrobit vseh invalidov, ki po podatkih Statističnega urada Slovenije predstavljajo kar osmino slovenske populacije.

Objavljeno v Aktualno, Zgodbe Oznake: , , ,