Vsi se spominjamo nekdanjega, za naše območje pomembnega tekstilnega obrata, v katerem so še pred desetletjem tkali, predli, skratka, izdelovali blago za nadaljnjo predelavo. Novoteks je bil ustanovljen še v času Jugoslavije leta 1947.

Žal tega poslopja oz. vsega, kar je od njega ostalo, danes ne moremo spregledati. Nekdaj ponos tekstilnih delavcev in Novega mesta je že lepo dobo sramota, ki bode v oči. Res, da je bolj skrita, a nihče, ki se sprehodi po Župančičevem sprehajališču in po tej poti ob Krki nadaljuje proti Bršljinu, ne more mimo razpadajoče stavbe.

Bolje rečeno kar mimo ogromnega kompleksa nekdanjih tekstilnih obratov, zasidranega na območje, ki je zaraščeno in prepredeno s trnjem, čeprav mimo njega vodi urejena sprehajalna pot. Mimoidoči ima občutek, da je tu čas obstal. Znamenita tovarniška streha spominja na čase socializma, le da je takrat iz gromozanskih dimnikov puhal gost dim. Razbita okenska stekla, rjasti in uničeni stroji, ki so nekoč poganjali proizvodnjo ...

Vse to tik ob sprehajalni poti. In kar ni uspel uničiti čas, so nadoknadili objestni in brezobzirni posamezniki, ki so med drugim za sabo pustili tudi kupe iztrebkov. Nič manj klavrna pa ni podoba bližnje okolice tovarne, ki mnogo bolj kot na del nekega mesta ali regije, ki se ima za slovensko gospodarsko velesilo, spominja na zanemarjen in zapuščen geto. Skrajni čas bi že bil, da se lastniki, občina in vsi odgovorni ob tem katastrofalnem stanju vsaj malo zamislijo, v prihodnje pa v tej smeri tudi kaj postorijo.