Bridki konec novomeških pešpoti

Sedanja občinska oblast v tem mandatu ne samo da ni sposobna občine razvijati, ampak ni sposobna ohranjati niti pridobitev, ki so jih vzpostavile oblasti pred njo. Tiste oblasti, ki so bojda krive za današnje porazno stanje občine, poleg vlade Janeza Janše, svetovne finančno-gospodarske krize, delitvene bilance med občinami in tako v neskončnost. Foto: Boštjan Pucelj

Sedanja občinska oblast v tem mandatu ne samo da ni sposobna občine razvijati, ampak ni sposobna ohranjati niti pridobitev, ki so jih vzpostavile oblasti pred njo. Tiste oblasti, ki so bojda krive za današnje porazno stanje občine, poleg vlade Janeza Janše, svetovne finančno-gospodarske krize, delitvene bilance med občinami in tako v neskončnost. Foto: Boštjan Pucelj

Občina je v proračunu za leto 2009 ukinila postavko za urejanje novomeških pešpoti. To je dejstvo, ki morda ne pride do izraza ob obsežnem »paketu občinskega varčevanja«, ki s seboj prinaša zastoj na videz veliko bolj pomembnih investicij in projektov pa tudi odrekanje sredstvom na področjih, za katera se zdi, da normalna občina ne bi smela niti pomisliti na to, da se jim odreče: na področju infrastrukture, izobraževanja, mladinskih projektov, sofinanciranja študentske organizacije, kulture, športa, športnikov, planinskih in taborniških društev in tako naprej. Pa vendar. Novomeške pešpoti skozi celo leto uporablja množica občanov vseh starostnih skupin (od zarodkov dalje) ne glede na barvo kože ali dlake svojih štirinožnih prijateljev, politična prepričanja in rekreativna nagnjenja. Je pa res, da na njih ni videti večino vidnejših novomeških političnih predstavnikov. Očitno je temu primeren njihov odnos do urbanih površin v mestu.
Kot je pred dobrim letom dni v eni od številk Parka pisal Mitja Simič, je bil oktobra 2004 sprejet Ureditveni načrt za pešpoti in kolesarske poti Novega mesta. S tem so te poti dobile svoje mesto v pravno-veljavni prostorski dokumentaciji Novega mesta kot enakovreden člen urejanja prostora, kar je skladno z izhodišči Urbanistične zasnove Novega mesta iz leta 2002. Velik del pešpoti, ki jih ta ureditveni načrt obravnava, je bil (tudi) po zaslugi tedanjega svetovalca za urbanizem narejen skorajda sočasno z njegovim sprejetjem. Po Simiču, ki je že takrat izrazil zaskrbljenost, da sedanja občinska oblast vseh pomenov pešpoti (še) ni uvidela kot dovolj pomembne, lahko ta dokument skupaj z dejanskim začetkom gradnje mestnih pešpoti štejemo za enega večjih kvalitativnih premikov na področju urejanja prostora v Novem mestu nasploh. Kot je zapisal Simič, ker so pešpoti pomemben sestavni del t. i. zelenega sistema mesta, v katerem se smiselno povezujejo delčki narave znotraj urbane strukture v neko zaključeno celoto in pogosto predstavljajo tudi nekakšne naravne bližnjice pri gibanju ljudi z enega konca mesta na drugega ter s tem razbremenjujejo motorizirane prometnice. Omogočajo spoznavanje nekaterih bolj skritih kotičkov mesta, v ekološkem smislu pa lahko izgradnja pešpoti poleg razbremenjevanja prometnic prispeva tudi k temu, da se nekateri deli mesta trajno namenijo urejenim zelenim površinam, namesto da se nesmotrno pozidajo ali uporabljajo kot divja odlagališča odpadkov. S tem se ohranjajo sonaravni življenjski prostori, ki prispevajo k večji biološki in krajinski pestrosti prostora. Obstaja pa še vrsta drugih pozitivnih družbeno-socialnih vplivov, ki so morda sami po sebi še pomembnejši. So prostor za srečevanje in druženja ljudi, kar pozitivno vpliva na družbeno klimo v mestu. Pešpoti nam tudi dajejo možnost, da se sprehajamo ali nas sprehajajo štirinožni prijatelji, da počivamo, tečemo, meditiramo, beremo, se ljubimo, gledamo televizijo na mobilcu ali se kako drugače rekreiramo v naravnem prostoru praktično sredi mesta in s tem pozitivno vplivamo na naše zdravje.

Dejansko pa se pešpoti – tako kot že samo ime pove – največkrat uporabljajo za pešačenje oziroma hojo. Sama hoja pa ima neverjetno pozitivne učinke na naše zdravje. Kot sem uspel prebrati na portalu zadovoljna.si, je hoja človeku najbolj lastno in najnaravnejše gibanje. Je varna rekreacija za vsakogar ne glede na starost in spol. Zanjo ne potrebujemo veliko denarja in drage opreme. Edino, kar si moramo zares privoščiti, da bi hodili, je čas. Pri hoji ni negativnih stranskih učinkov, medtem ko ugodno vpliva na prekrvavitev telesa in krepi srce ter na ta način zmanjšuje nevarnost srčnožilnih obolenj, spodbuja presnovo in delovanje črevesja, prispeva k vzdrževanju telesne teže, pomaga k pravilnemu delovanju pljuč in tako izboljšuje dihanje, spodbuja pravilno razporeditev kalcija v kosteh in tako pomaga pri preprečevanju osteoporoze. Poleg tega deluje protistresno in pomirjujoče, saj po tridesetih minutah hoje telo začne izločati hormone sreče: serotonin in posledično endorfine. Zaradi sproščanja napetosti tako hoja ugodno vpliva tudi na spanec, poleg tega povečuje proizvodnjo spolnega hormona testosterona in s tem lahko prispeva k izboljšanju spolnega življenja.

Sedanji občinski oblasti je očitno malo mar za vse zgoraj našteto. Sedanja občinska oblast bo v času, ko je gospodarska kriza prizadela večino občanov, ki si bodo čedalje teže privoščili počitnice in izlete izven mesta, tem odvzela še tisto malo, kar si bodo lahko privoščili. Da ne omenjam, kakšen ogromen turistični potencial bi lahko imele urejene novomeške pešpoti. Če bi se denimo uredila pot »od mlina do mlina«, bog ne daj, kar do Plave lagune. Če bi se uredili piknik prostori in parki ob teh poteh. Če bi se dejansko uredile brežine reke Krke. Ljudje bi drli v Novo mesto. Iz okoliških zdravilišč, iz Evrope, če hočete. Ob vsem tem se sprašujem: kaj že počne Zavod za turizem Novo mesto? Ah, seveda, pripravlja Teden cvička, teden pijančevanja in onesnaženja okolja s hrupom, z bruhanjem in s scalino.

Sedanja občinska oblast v tem mandatu ne samo da ni sposobna občine razvijati, ampak ni sposobna ohranjati niti pridobitev, ki so jih vzpostavile oblasti pred njo. Tiste oblasti, ki se bojda krive za današnje porazno stanje občine, poleg vlade Janeza Janše, svetovne finančno-gospodarske krize, delitvene bilance med občinami in tako v neskončnost. Neverjetna je ignoranca sedanjih šerifov, »neumnih belih mož« (kot bi rekel M. Moore) na Rotovžu in župana Muhiča, ki si upa v Novomeškem glasniku – temu izvrstnem dokumentu neke velike napake našega časa – celo zapisati: »Moji kritiki so prav smešni, ko udarjajo z vsemi topovi po oslovi senci.« Na kaj so že ves čas opozarjali kritiki? Neverjetna je toleranca Novomeščanov, ki to mirno prenašajo.

Retorično vprašanje je, kaj se bo zgodilo prej. Bo prej dokončno propadla občina ali bo prej trava prerasla novomeške pešpoti ali bo prej oslova senca osel postala?

Objavljeno v Aktualno, Komentar Oznake: