Alojzij Muhič, župan Mestne občine Novo mesto: »Šele sedaj lahko začnem uresničevati, kar sem si zamislil«

Dvakrat so zavrnili našo prošnjo za intervju, tretjič je šlo brez zapletov. Pred dobrima dvema letoma je Alojzij Muhič na županskih volitvah s prepričljivo večino premagal Janeza Pezlja, kandidata iz vrste svoje nekdanje stranke LDS. Takrat se je zdelo, da je vse mogoče. Pod sabo ni imel le ljudstva, ampak tudi prepričljivo podporo v občinskem svetu. Vendar se stvari v prvi polovici njegovega mandata niso odvijale tako, kot je pričakoval. Številne težave pestijo Mestno občino Novo mesto, od notranjih trenj znotraj oblasti, nelikvidnosti občinskih financ do relativno slabega ugleda v javnosti. Župan je prišel na oblast s sloganom dobrega gospodarja. Vendar pa se vse od prevzema oblasti zdi, da mu manjka resnične odločnosti in da predvsem ugotavlja, da so zunanje okoliščine vedno močnejše od njega. Sedaj pravi, da ima končno razvezane roke. Videli bomo, kako jih bo znal uporabiti.

Župan, začeli bi kar z najbolj aktualno zadevo. Slišali smo, da razmišljate o upokojitvi. Gre za zlonamerne govorice? Je stvar resna ali želite zgolj malce uspavati svoje nasprotnike oziroma pretendente na županski prestol?

(smeh) Pogoje za upokojitev sem izpolnil že s 1. septembrom lanskega leta. Človek po 40 letih delovne dobe pride do tega, da razmisli, kako naprej. Ne izključujem možnosti, da bi se upokojil. Nenazadnje bom s tem tudi razbremenil občinski proračun, v vsakem primeru pa bom dokončal mandat.

Ali to pomeni, da bi delo župana opravljali nepoklicno?

Delo bi opravljal nepoklicno, prejemal pa plačo, ki pripada neprofesionalnim županom, kot to določa zakonodaja.

Pred vami sta torej še dve leti trdega županskega dela, ne glede na to, ali boste formalno upokojenec ali ne. Kako po polovici mandata vidite stanje v Mestni občini Novo mesto?

Ti dve leti nista bili najbolj rožnati. Imeli smo številne probleme. Najbolj nas je prizadela delitvena bilanca. Bili smo blokirani pri zadolževanju in prodaji ter razpolaganju s premoženjem občine. To pa sta poglavitna vira proračuna, ki sta nam bila kar dve leti v celoti odvzeta. Sicer smo na neki način varčevali (saj je občinsko premoženje ostalo nedotaknjeno, občini nismo naprtili novih dolgov), vendar je po drugi strani prišlo do tega, da nismo več uspevali poravnavati obveznosti do naših upnikov in zavodov. Zaradi tega je ob koncu lanskega leta nastala proračunska luknja v višini devet milijonov evrov. Vendar je ta luknja nastala tudi zaradi drugih razlogov – še posebej boleče je bilo to, da je prišlo do spremembe zakonodaje. Leta 2006 je tedanja vlada uvedla glavarino kot podlago za financiranje občin, prej pa je bila osnova dohodnina. Novo mesto je v treh letih – po natančnih izračunih Skupnosti občin Slovenije – izgubilo več kot 10 milijonov evrov.

Pred kratkim ste še napovedovali, da bo občina ta denar vsaj delno dobila nazaj. Kako je s tem?

O tem teče razprava. Državi smo poslali zahtevke, vendar si velikih obetov glede tega ne delam več. Zadnji razgovori z ministrom za finance kažejo na to, da na to ne smemo računati. Tudi Ljubljana, ki je celo vložila tožbo, najverjetneje tega denarja ne bo dobila nazaj. To vem, ker sem bil slučajno z županom Jankovićem skupaj na sestanku. Dobra novica pa je vendarle ta, da je država na neki način spregledala, da je (bil) sistem krivičen in je dvignila povprečnino (tj. osnovo za določitev sredstev, ki pripadajo občinam). To nam bo vsaj letos prineslo 1,6 milijona evrov in vsaj delno popravilo stanje v proračunu.

Prav gotovo sta to dve objektivni okoliščini, ki sta vplivali na stanje občine. Pa vendar me zanima, kako ocenjujete svojo vlogo in vlogo preostalega vodstva občine? Ste se na vse te okoliščine ustrezno odzivali?

Dejstvo je, da sem skušal vse te stvari pospešiti, tudi delitveno bilanco. Pogovarjali smo se dve leti, nazadnje pa smo prišli na tisto različico dogovora, ki sem jo ponudil že v izhodiščnih pogajanjih. Osebno se ne čutim odgovornega, ker sem dejansko storil vse, da bi se pogajanja čim prej zaključila. Trdim pa naslednje: zakonodajalec bi moral natančneje določiti, kako je s premoženjem, ki ga ni moč razdeliti po teritorialnem načelu, kot so skupni zavodi, knjižnice, gledališče, podjetja. Mestna občina Novo mesto bo sedaj morala plačati za to, da bo še naprej nosila celotno breme! Prek Združenja občin Slovenije in prek Skupnosti občin Slovenije smo dali pobudo, da se zakonodaja dopolni, saj bodo v primeru nadaljnjega cepljenja občin spet nastopili enaki problemi.

Ne glede na vse, kar nekaj močnih predvolilnih obljub ne bo uresničenih. Kako gledate na to?

Na katere obljube konkretno mislite?

Na primer, obljubili ste, da boste obnovili vse vrtce.

Vemo, da je vrtec Ciciban obnovljen in da potekajo obnovitvena dela v vrtcu Ostržek. Tudi na drugih vrtcih bomo, upam, še kaj naredili. Upam, da mi bo uspelo tudi to, da bomo del sredstev za obnovo vrtcev pridobili s pomočjo velikih investitorjev v naši občini. O tem vodim povsem konkretne pogovore, na primer z investitorjem v poslovni coni v Mačkovcu. Mislim, da bo ta obljuba uresničena vsaj osemdesetodstotno. Vsi vrtci pa vendarle ne potrebujejo obnove.

No, obljuba o obnovi vseh vrtcev, ki jih je dvanajst, ne bo uresničena osemdeset odstotno?

Ni potrebe, da bi bili vsi vrtci obnovljeni, saj so bili nekateri, denimo na Dolžu in pri OŠ Stopiče, obnovljeni že prej. Dva vrtca, na Šegovi ulici in Drski, sta potrebna temeljite prenove, delno tudi vrtec na Smrečnikovi. Obnove je potreben vrtec na Ljubljanski ulici, na Lešnici pa potrebujemo drugačno rešitev, kjer lahko izkoristimo OŠ Otočec. Poleg tega pa se pojavljajo vloge za podelitev koncesije za otroško varstvo, tako da bomo – to je najbolj pomembno – prostorsko in po številu otrok izpolnili vse zahteve. Vrtci bodo primerno urejeni in vsi otroci bodo imeli zagotovljeno otroško varstvo.

Vendarle, ko občan prebere predvolilni oglas – objavili ste ga pred volitvami v vašem mesečniku -, v katerem piše »obnovljeni bodo vsi vrtci«, dobi občutek, da bodo vsi vrtci obnovljeni. Tudi analiza, ki jo je naredila občinska uprava, kaže na to, da so skorajda vsi vrtci potrebni obnove.

Prav gotovo, da so obnove potrebne in da proces z mojim odhodom ne bo v celoti končan. In tudi v naslednjem mandatu ne bo končan, ker se bodo takrat pojavile že nove potrebe. Mislim, da je bila storjena velika napaka – vendar ne v tem mandatu -, da se je predolgo čakalo z obnovo vrtcev in ureditvijo te problematike. Če pa bomo nadaljevali na tak način, tako kakovostno, kot smo obnovili Ciciban, potem si bomo v naslednjih mandatih vendarle lahko privoščili tudi krajši »premor« pri investicijah v vrtce, vendar nikoli več takega kot do sedaj, ko se je čakalo trideset in več let.

No, naslednja neuresničena obljuba je gradnja telovadnice Stopiče, ki prav gotovo ne bo končana do konca vašega mandata.

Priprava projekta poteka. V začetku naslednjega šolskega leta bomo postavili temeljni kamen. Kako hitro se bo razvijala nadaljnja izgradnja, pa je tudi stvar izvajalca.

Je realno, da boste začeli že letos?

To je realno.

Toda tega ni v sprejetem proračunu, v katerem se za letos omenja samo izdelavo projektne dokumentacije.

Sprejeli bomo rebalans, poleg tega pa bomo poskusili gradnjo financirati tudi iz drugih virov. Proračun bo zagotavljal tisti nujni, standardni del, za tisto, kar pa bo pri telovadnici nadstandardno, moramo iskati druge vire.

Menite, da bo pomagala država?

Država bo prispevala le en del. Drugi del pa je tudi zasebna iniciativa. Pogovarjamo se z eno izmed bank, pogovarjamo se z gasilci, pogovarjamo se s krajevno skupnostjo, ki se sicer tudi financira iz proračuna, skušali pa bomo najti tudi druge zasebne investitorje.

Če torej pogledamo v celoti, potem menite, da boste svoje obljube vendarle uresničili?

Tiste obljube, ki so realne, bom uresničil. Del obljub pa vendarle ni odvisen samo od mene in mojega vpliva. Nekatere obljube pa so vendarle že uresničene …

S čim ste torej najbolj zadovoljni? Kaj ste že dosegli?

Moja najpomembnejša obljuba bo uresničena v kratkem, in to je občinski prostorski načrt. Občinski prostorski načrt je tudi osnova za nadaljnji razvoj občine. Začela se je gradnja Šmihelske ceste, kot sem obljubil. Z naše strani smo zaključili tudi Šmarješko cesto; če bi država pohitela, bi jo imeli zaključeno v celoti. Pri Ljubljanski cesti imamo probleme z lastništvom …

Kdaj pa bo sprejet občinski prostorski načrt?

Če bosta ministrstvo za okolje in prostor ter ministrstvo za kmetijstvo upoštevalo zakonite roke – v 75 dneh moramo po zakonodaji uskladiti vse zadeve -, bi moral biti OPN sprejet na majski seji.

Kako poteka usklajevanje? Kje so odprte točke?

Največ pripomb je bilo pri razdrobljenih nepremičninah, kjer sredi polja z vsemi dovoljenji stoji hiša. Kako zdaj to zgodbo vključiti v zakonske omejitve? Je pa tudi nekaj takih objektov, ki nimajo dovoljenj. Največ problemov imamo skratka na kmetijskih območjih.

Kako je pa s Trško goro, kjer je veliko spornih gradenj?

Tudi to bomo reševali. Mi smo predlagali, da se dodeli stavbna pravica in da bi imel vsakdo možnost objekte legalizirati.

Toda nekateri izmed teh objektov so se precej razširili?

Ja, to so že postali stanovanjski objekti. Iz orto-foto posnetkov je vse razvidno. Žal je bila v tem času direktorica direktorata za prostor Černelčeva razrešena s svoje funkcije in trenutno nimamo sogovornika. Upam, da bo zadeve vendarle sprejeta na majski seji. OPN pa je vsekakor osnova za vse nadaljnje delo občine.

Malo prej ste omenili ceste – ne bom pozabil, kako optimistično ste začeli mandat. Takrat ste dejali, da bodo »vse ceste prekopane«. Zdi se mi, da ste bili na začetku zelo optimistični, potem pa se je pojavila cela kopica problemov, za katere niste vedeli.

Res nisem pričakoval, da se bodo pri tolikih stvareh pojavile take težave. Povedal bom primer. Kandijska cesta je potrebna temeljite prenove, od mostička čez Težko vodo do križišča v Žabji vasi. Računali smo, da bo to že potekalo, kakor tudi da bo potekala obnova Smrečnikove ulice. Toda žal se dogajajo stvari, na katere nimamo vpliva. Lani novembra smo dobili odločbo o odobritvi sredstev iz evropskega kohezijskega sklada in odobritev državnega deleža sredstev. Vendar že od takrat čakamo potrditev pogojev za razpis za izvajalca. Ministrstvo za okolje in prostor nam mora potrditi razpis; novembra smo dobili odločbo, takoj smo jim poslali že prej pripravljeni razpis, vendar čakamo vse do danes. Kljub številnim pozivom; poznam človeka, ki dela na tem primeru. Vsak dan sem v navezi z njim. Obljublja mi rešitev iz tedna v teden, vendar se ne zgodi nič.

To morate vendar povedati medijem!

Saj sem že povedal. V tem je velik problem: če se že pri nas, na občini, nekaj naredi, potem se izjemno zavleče pri državi. Ko sem prišel na občino, sem si kot gospodarstvenik dejal, da je treba zamenjati časovno enoto. Z let moramo priti na mesece, z mesecev na tedne, s tednov na dneve in z dni na ure. Moj največji »greh« je, da mi to ne bo uspelo. Toda to ni krivda naših delavcev. Vsaka zadeva je vezana na kak državni organ, državni organi pa ne servisirajo občinskih služb, tako kot bi bilo treba. Morda je na cestnem programu nekoliko bolje, drugače pa je stvar dokaj neverjetna in tudi jaz se velikokrat čudim, da je tako.

Ali po lanskoletni zamenjavi vlade opažate kakršne koli spremembe?

Ne, enako je, kot je bilo prej. Državni aparat se ne odziva na naše potrebe. Občina je konec koncev nekakšen tampon med ljudstvom in državo. No, in ravno na področju komunalnega gospodarstva nimamo pravih sogovornikov, stvari se odvijajo prepočasi.

Če se obrnemo na prihodnji dve leti – kakšna so torej vaša pričakovanja za leti 2009 in 2010?

Šele sedaj imam možnosti, da se stvari začnejo odvijati tako, kot sem si zamislil. Do sedaj sem imel žal zvezane roke. Vse postopke bomo pospešili. V tem trenutku čakamo na to, da nam minister za finance odobri zadolževanje. Upam, da bo to nemudoma storil. Naši upniki pritiskajo na nas. Upravičeno pričakujejo, da bomo hitro odreagirali. Že smo objavili razpis za prodaje občinskega premoženja. Imel sem razgovore v zvezi s komunalnim prispevkom v Mačkovcu, kjer bo investitor zaprosil za gradbeno dovoljenje in pričakujemo plačilo komunalnega prispevka. Pričakujem šest milijonov evrov za poravnavo obveznosti, ki jih imamo. Morali bomo delati izjemno aktivno.

Omenili ste neplačane obveznosti. Vprašal bi vas, ali v tem trenutku že nastajajo nove obveznosti?

Ne. V tem trenutku se nalagajo zgolj obveznosti proračunskih porabnikov. Plačujemo predvsem obveznosti za lansko leto, mislim pa, da bomo do konca marca prišli na zeleno vejo. Bo pa kmalu treba poravnati prve račune pri investiciji v Ostržku. Upam, da bomo do takrat imeli odobrene kredite.

Kako ste sploh zašli v situacijo, da je občina v lanskem letu porabila kar deset milijonov evrov več, kot je imela prihodkov? Ste šli zavestno v vse te investicije? Ste računali na to, da boste stanje popravili letos?

Veliko obveznosti je bilo vezanih na pogodbe, sklenjene v preteklosti, ki za občino pomenijo velike in dolgoročne finančne obveze.

Toda to bi občinska uprava morala vedeti?

Seveda bi. Po drugi strani pa smo vendarle pričakovali večje prilive. Tudi jaz sem podpisal pogodbo za adaptacijo Cicibana, vendar je bil končni znesek zaradi dodatnih nepredvidenih del višji od predvidenega. V proračunu smo imeli vse zapisano, toda dejanskih prilivov pa potem ni bilo …

Na to so vas vendarle opozarjali iz opozicije – da so prihodki načrtovani nerealno? Ste bili preveč ambiciozni?

Vedno je bilo iz LDS tudi govora o »neambiciozno zastavljenih ciljih«, »nerazvojni naravnanosti občine«. Pripravljenih smo imeli veliko projektov. Z njimi smo kandidirali na državnih in evropskih razpisih. Vendar smo velikokrat iz teh razpisov izpadli. Na romskem področju smo sicer dobili veliko denarja. Na komunalnem področju pa smo dobili »zunanja« sredstva samo pri vodovodu Grčevje. Imeli smo torej optimistično načrtovanje, začeli smo s projekti, denar pa ni prihajal v takšnem obsegu, kot smo pričakovali. Toda s projekti, ki smo jih začeli, smo morali nadaljevati. Druga možnost bi bila zgolj to, da dela ustavimo. Dober primer je na primer objekt ob teniških igriščih. Dobili smo določeno vsoto denarja. V proračunu so bila sredstva opredeljena, a začele so se vrstiti želje po spremembah, zato je objekt postal predrag. To se ne bo več zgodilo. Vsaj dokler bom jaz tukaj. Še vedno me obiskujejo z željami, na primer pri vrtcu Ostržek. Sedaj jih vprašam samo še: »Koliko bo projekt zaradi tega cenejši? Če se bo pocenilo, potem v redu, če ne, pa lahko greste.«

Ena izmed rešitev, s katero ste želeli reševati likvidnostne težave občine, je bila tudi prodaja Zarje. Kasneje ste od prodaje odstopili. Toda vprašati želim nekaj drugega. Odkril sem, da ste tudi vi med lastniki Zarje, da so lastniki postali nekateri zaposleni, vsi sicer v dokaj minimalnih deležih. Kako je prišlo do tega?

Jaz imam le tri delnice. V letu 2007 je ustvarjen dobiček. Člani uprave so dobili po pet delnic, člani nadzornega sveta po tri. To je tudi vse. Zaposleni pa so delnice kupovali, ker je imelo podjetje lastni fond delnic in je vsak izmed zaposlenih dobil možnost, da to kupuje, tako kot je to v vseh podjetjih.

Zakaj pa je sploh prišlo do razmišljanj o prodaji Zarje? Govorilo se je spet o nekakšni skrivni privatizaciji na račun davkoplačevalcev.

Tukaj ni bilo nobenih špekulacij. Šlo je zgolj za to, kako napolniti proračunsko blagajno. Vendar bi morali ta denar nameniti v stanovanjski fond, ne pa za to, za kar bi ga v resnici potrebovali. Proračun bomo zato zapirali na druge načine. Jaz nimam nobenih ambicij po kakšni privatizaciji. Če bi želel kaj takega, so bile priložnosti veliko večje, kot je ta. Ne pade mi na kraj pameti, da bi se na koncu svoje kariere ukvarjal s tovrstnimi zadevami.

Če se vrneva k prihodnjima dvema letoma; kateri bodo torej največji projekti do konca mandata?

Zaključen bo prvi del Šmihelske ceste (do kandijskih zapornic). Upam, da bo naslednje leto obnovljena Smrečnikova ulica, in s tem bomo odprli možnost, da začnemo prenovo kanalizacijskega sistema od križišča Žabja vas do Kandije. Tako bi se ta cesta lahko gradila med letoma 2010-11. Do takrat bosta nared tudi Centralna čistilna naprava in projekt hidravličnih izboljšav kanalizacijskega sistema v porečju reke Krke. Zaključena bo, mislim, tudi Ljubljanska cesta. Dogovarjamo se tudi z direkcijo za ceste glede začetka gradnje vzhodne obvoznice, kjer ima občina že pripravljene projekte od križišča pri avtocesti do Šmarješke ceste. Država bi lahko začela projektirati most in obvoznico. Upam, da bo končana cesta Brusnice-Ratež. Končan bo vodovod Grčevje. S tem projektom bo kar 98 odstotkov občine pokrite z vodovodnim sistemom. Pripravljamo pa tudi regionalne vodovodne projekte – gre za hidravlične izboljšave vodovodnih sistemov Dolenjske. Vložili smo zahteve za pridobitev evropskih sredstev za CeROD II. Poudarjam, da so omenjeni projekti vezani tudi na državni proračun.

Zdi se mi, da pri vaših željah in načrtih nekoliko zanemarjate mestno jedro. Iz proračuna so letos denimo izpadle pešpoti, Kandijski most je poln lukenj, Narodni dom ostaja izven dnevnega reda.

Ne bi rekel, da je mestno jedro pozabljeno. Res je, da imamo dva vpijoča problema. Kandijski most bo obnovljen, ko bodo vremenske razmere dopuščale …

Kaj mislite s tem, da bo obnovljen? Že pred nekaj leti so »vrgli« neko plast čez pločnik, ki pa je prav hitro propadla.

Ne, to se mora sedaj popraviti tako, kot je treba.

Zakaj pa občina ne zahteva poroštev?

Pločnik na mostu je bil popravljen pred približno petimi leti, garancija pa je bila samo za dve leti, tako da te možnosti ni. Glede obnove sem celo predlagal – čeprav se bo to komu zdelo bogokletno, vendar take primere vidimo v tujini -, naj razmislijo o kakšni drugi podlagi. Ne vem, če mora nujno biti beton, lahko je kakšna druga podlaga, morda les. O tem naj odloči stroka – toda zahteval bom, da naj naredijo tako, da bo držalo za dlje časa. Ne moremo obnavljati vsakih pet let.

In drugi vpijoči problem v mestnem jedru?

Prav gotovo je to Narodni dom. Dejansko se ni nič naredilo na njem. ZVKDS je izdelal konservatorski program. Narodni dom je bila tema današnjega kolegija  …

To je velik projekt. Kje vidite pot k njegovi uresničitvi?

Projekta se je vsekakor treba resno lotiti. Na način, kot smo se ga do sedaj lotevali – ne le v tem mandatu, ampak tudi prej -, prav gotovo ne bomo daleč prišli. Najprej si moramo razjasniti, kaj bi radi. Potem moramo najti investitorja, ki bi to uresničil. Obstaja sicer pobuda, da bi Narodni dom postal kulturni spomenik državnega pomena. Vendar vsi vemo, da se država takih spomenikov otepa. V kratkem bom imel pogovor z ministrico za kulturo, da bi uspel vsaj kakšno novomeško kulturno ustanovo regijskega pomena prenesti na državno raven (od knjižnice, APT, grmskega gradu itd.) …

Če se vrnemo k Narodnemu domu …

Te komisije, odbori pa tudi ta ustanova, ki je bila postavljena pred leti (Ustanova za oživitev Narodnega doma, ki jo je vodil nekdanji predsednik Društva Novo mesto, op. a.), niso bile učinkovite. Še vedno imajo tri milijone nekdanjih tolarjev na svojem tekočem računu, ki niso porabljeni. Anton Škerlj, Mitja Simič in Igor Vidmar so iz tega odbora odstopili, zato sem zadolžil podžupana Križmana, ki je že opravil prve razgovore.

In središče mesta?

Mislim, da se stvari urejajo tudi v središču mesta. Veliko je zasebne iniciative. Začeli smo delati na velikem projektu, ureditvi tržnice.

Položaj na področju kulture prav gotovo ni rožnat, sredstva se drastično zmanjšujejo, še posebej na razpisnem področju, ki je bilo že do sedaj precej podhranjeno, letos pa bodo morali vsi še bolj potrpeti. Omenili ste, da imate pogovore z ministrstvom za kulturo. Kaj pričakujete od njih?

Če nam uspe na ministrstvo prenesti vsaj nekaj od prej omenjenega, bom vesel. Vemo, da so kulturniki zelo skromni in ne zahtevajo veliko – razen seveda javnih ustanov, ki potrebujejo višja sredstva. Zelo mi je žal, da manjšim društvom in zasebnim iniciativam na področju kulture ne moremo dosti pomagati, saj so ravno oni tisti, ki prinašajo življenje v mesto. Da ne bo pomote, nisem za to, da bi ukinjali APT, knjižnice in druge zavode. Vendar so to regijske ustanove, ki potrebujejo ogromna sredstva.

Tudi v vašem mandatu ste ustanovili en občinski zavod, namreč zavod za turizem. Svetniki so na zadnji seji potrdili program za letošnje leto. Toda želel bi vas vprašati nekaj drugega. Gospod Kuljaj, v. d. direktorja Zavoda za turizem, velikokrat razburka novomeško sceno. Vajin odnos je precej tesen, sodeloval je pri volilni kampanji in skozi ves mandat.

Kuljaj ima izjemno veliko idej. Velikokrat ga moram pri tem tudi brzdati. V zavodu dela na način, kot si je zamislil. Ugotavljam, da dela dobro, toda kljub temu moramo izvesti postopek imenovanja direktorja in v kratkem bo objavljen razpis, vendar Kuljaj tam ne bo kandidiral. Naložil sem mu drugo nalogo, ki se je je zavzeto lotil, to je tržnica.

Kako pa vidite njegove spore z LDS?

Jaz nisem ravno pristaš javnih sporov te vrste. Stvari bi se dalo reševati drugače … toda tudi LDS včasih igra tako vlogo, kot da ne bi nikoli skupaj delali. Saj smo bili konec koncev pred leti vsi ldsovci!

Vendarle pa ste si nekako uspeli odpreti še eno fronto – če to ni premočan izraz -, in sicer z ravnatelji novomeških šol. Od njih pričakujete varčevanje, oni so odgovorili, da za varčevanje nimajo več prostora, vi pa ste jim kar ostro odgovorili, da boste sedaj razmislili, ali bodo še imeli vaše soglasje, ko bodo želeli kandidirati za nov mandat.

Pri vsaki stvari se da varčevati – pa ne mislim na to, da si sami plačujejo kave. Dober dokaz za to je novi v. d. ravnatelja v vrtcu Pedenjped. On je začel varčevati pri radiatorjih, zamenjal je nekaj ventilov, zapirajo okna ipd. Gre predvsem za to, da pokažejo voljo. Nisem pričakoval, da bomo s takim varčevanjem napolnili proračun. Dobil pa sem odgovor na svoje vprašanje. Ravnatelji niso pripravljeni sodelovati. Če je nekdo na mestu ravnatelja, pričakujem, da je glavni pobudnik takšnih varčevalnih aktivnostih in da se pridruži takemu pozivu, ne pa da a priori trdi, da se ne da nič storiti. To je tipičen primer starega delavca v neki ustanovi. Ko si deset let ali več na nekem stolčku, ne vidiš več jasne slike. Ravnatelji so mi v bistvu odgovorili: »Jaz sem človek, ki je neomajen in v moje delo se ne bo nihče vtikal, najmanj pa župan, ki ga ne spoštujem.« Morajo se zavedati, da živijo v tem okolju in da upravljajo s premoženjem mestne občine. Šole so občinske. Povedal sem jim, da jih potem pa nihče ne bo nič vprašal. V OŠ Bršljin so imeli poplavo, za katero so bili sami krivi. Ko je bil največji mraz, so zaprli ventile in jim je počila cev. Na drugi strani pa je župan kriv, ko pušča streha. V tem pogledu so me torej vsi po vrsti razočarali.

Toda ravnatelji trdijo, da že tako ali tako del programskih sredstev, ki jih dobivajo s strani ministrstva, namenjajo za materialne stroške. Prav tako je treba priznati, da so lani dobili samo 60 odstotkov sredstev, ki bi jih morali dobiti.

Samo eno stvar bi rad še povedal. Ravnatelji in učitelji gredo na številna izobraževanja. Podpiram izobraževanje, vendar je tudi pri tem treba včasih narediti selekcijo in tudi tako kaj privarčevati. Na občini se za izobraževanja občinskih uslužbencev odločamo preudarno in racionalno.

Najavili ste varčevanje. Sredstva za kulturo drastično padajo, razpisov je manj, zavodi varčujejo, občina varčuje. Po drugi strani pa se mi zdi, da ostajajo področja, ki si jih ne upate dotakniti. Tak primer je, na primer, mestni potniški promet. V poročilu občinska uprava piše, da se število potnikov povečuje, vendar pri tem ne poudarja, da so se obenem podaljšale linije, tako da je v zadnjih letih dejansko število potnikov na prevožen kilometer drastično padlo. Če se ne motim, je na prevožen kilometer avtobusa zgolj 0,55 potnika, kar vidi vsakdo, saj so avtobusi še vedno skoraj praviloma prazni. Tukaj pa imamo občutek, da nimate odločnosti, da resnično nekaj privarčujte, Pol milijona evrov boste morali letos plačati za potniški promet!

Morda je mestni potniški promet res nekakšna luknja, ki se iz različnih razlogov ne razrešuje. Moram pa povedati – pa ne da bi se izgovarjal -, da je pogodba, ki je bila podpisana leta 2006 (podpisal jo je Boštjan Kovačič, tedanji župan, op. a.) zelo obvezujoča do mestne občine. Druga stvar pa je v tem, da novi lastniki (Veolia) pogojujejo prevoz učencev v osnovne in srednje šole s tem, da moramo ohranjati celoten avtobusni promet. Tega ne jemljejo kot dva ločena segmenta.

Jih ne morete pritisniti, da stroške zmanjšajo?

Bili so tukaj in dogovorjeni smo, da jim do 10. marca predlagamo racionalizacijo dejavnosti. Seveda imajo oni svoje razloge, češ da so kupili vozila in tako naprej. Toda pojasnil sem jim, da tukaj ni več manevrskega prostora. Kar so konec koncev občutili tudi sami, ko jim lani nismo uspeli plačati primanjkljaja od prevoženih kilometrov. Pripravlja se racionalizacija, načrtujemo zmanjševanje števila avtobusov. Določene proge je treba ukiniti in pregledati tudi ostale. Nekaj občanov bo sicer prizadetih, toda drugače ne gre.

Pa ima sploh kdo kaj od teh avtobusov razen učencev? Kolikor lahko jaz opazujem, so avtobusi vedno prazni.

Mislim, da žal (skoraj) nihče nima nič od tega. Ali pa kriza še ni dovolj velika, da bi ljudje začeli razmišljati bolj racionalno. Sedem evrov, kolikor stane mesečna vozovnica na kateri koli relaciji, je res poceni. Ampak žal se ljudje še vedno ne vozijo z avtobusi.

Zadnjič ste imeli sestanek z vodstvom KS Bučna vas. Se vam zdi realno, da bi Rome iz Žabjaka preselili na Brezje?

Sklep, ki je bil sprejet na občinskem svetu (o tem, da na področju Žabjaka nastane obrtna cona), bom sicer spoštoval. Toda ta rešitev se mi ne zdi realna. V Brezju je 15 parcel, ki bodo kmalu zapolnjene. Drugi problem je v tem, da je to področje odlagališča odpadkov in je vprašanje, kaj se dogaja pod temi objekti. Trdim, da je to ekološka bomba. Ukinitev Žabjaka je zato možna samo s pomočjo države, ki bo določila novo lokacijo, izven občine. V naši občini nimamo primernega prostora. Jaz pa pripravljam program, ki sem ga že predstavil uradu za narodnosti in službi za lokalno samoupravo. Moj predlog je, da mlade družine, ki se želijo asimilirati, premestimo izven romskih naselij, pri čemer bi v enem bloku lahko bila največ ena romska družina. Takoj ko imamo višjo koncentracijo romskih družin v objektu, nastanejo veliki problemi.

Govori se o tem, da želite zamenjati direktorja občinske uprave. Pogovarjali ste se že z Gregorjem Macedonijem, nekdanjim direktorjem Založbe GOGA. Je ta zadeva padla v vodo?

Ne, res sem se med drugimi pogovarjal tudi z njim. Dokončno se še nisem odločil.

Pa drži, da je ta zahteva po zamenjavi prišla iz vaše stranke Zveze za Dolenjsko?

O tem smo se na stranki res pogovarjali, prav tako sem o morebitni zamenjavi govoril z direktorjem in s sodelavci.

Niso zadovoljni z njim?

Tako je, niso vsi zadovoljni z njegovim vodenjem.

Pa vi?

Tudi jaz nisem povsem zadovoljen z njegovim delom.

Pa ga ne morete premestiti na drugo delovno mesto?

Neko rešitev bomo zagotovo našli.

Kakšni so vaši načrti za naprej? Razmišljate o prihodnjih volitvah, ki bodo že naslednje leto?

Prav gotovo je to razmišljanje prisotno. Na vsakem koraku me to sprašujejo. Osebno razmišljam takole: vse je odvisno od rezultatov v tem letu in pol. Če bo vodstvo stranke presodilo, da naj ostanem, je možno podaljšanje še za en mandat …

Zdi se mi, da so vas v vodstvu stranke nekako pustili samega. Vse kritike, vsi medijski napadi se koncentrirajo na vas. Stranka pa je velika …

Ne bom kandidiral pod vsakim pogojem . Potrebno bo kar nekaj korektur. Stranka ima 400 članov, vse pa se osredotoča na župana. Želim si tudi mlajših ljudi, ne le v stranki, tudi v občinskih organih.

V reviji Park smo objavili veliko kritik na vaš račun. Kakšno sporočilo imate za uredništvo? Verjetno niste ravno navdušeni nad nami?

Nekdo mora pisati tudi kritično, to me ne moti. Bi pa od vas pričakoval malce več objektivnega poročanja in profesionalnega odnosa.