Štorije historije: Podbevšek in Šali – zgodba o nekem prepadu

Anton Podbevšek okrog leta 1933

Anton Podbevšek okrog leta 1933

Pesnik Anton Podbevšek (1898-1981), rojen v Novem mestu, po pravici velja za najslavnejšega, a hkrati tudi najbolj kontroverznega predstavnika slovenske zgodovinske avantgarde. Burna dvajseta leta minulega stoletja je zaznamoval z dvojnim, brezprimerno radikalnim prelomom. Medtem ko so njegove pesmi nasladno razbijale utečene pesniške konvencije, so njegove kontroverzne provokacije pometale z ustaljenimi načini obnašanja v literarnem polju: v slovenski prostor so prvič vpeljale model pisatelja-avantgardista.

Njegov mlajši pesniški rojak Severin Šali (1911-1992), ravno tako Novomeščan, je ubiral drugačna pota: v poeziji je nadaljeval izročilo nove romantike, medtem ko se je na kulturnem prizorišču udejstvoval v skladu z ustaljenimi predstavami o slovenskem umetniku in njegovem kulturnem in nacionalnem poslanstvu. Sredi velike vihre druge svetovne vojne sta se sodobnika, med seboj oddaljena svetlobna leta, zapletla v svojevrsten in mestoma nadvse zabaven konflikt. Ker so se raziskovalci doslej osredotočali na Podbevškovo pesnjenje, ki pa se je končalo že pred letom 1920, in kvečjemu še na njegovo delovanje v avantgardistični fazi, torej do srede dvajsetih let, ta epizoda doslej še ni bila opažena.

Poleg Jakca, Jarca, Vidmarja in Kogoja velja Podbevšek za enega najvidnejših predstavnikov umetniške generacije, ki je po prvi svetovni vojni poskusila korenito prenoviti slovensko umetnost. Skladatelj Kogoj in Podbevšek sta bila nesporno najradikalnejša protagonista formacije, ki je jeseni leta 1920 zakuhala »novomeško pomlad«, v Ljubljani zasnovala Klub mladih in pozneje ustanovila revijo Trije labodje.

Podbevšek, energični in samozavestni »titan«, je v začetku dvajsetih kot meteor zasvetil na slovenskem kulturnem obnebju in sprožal ostre, polarizirane odzive javnosti: vplival je na mlade pesnike in umetnike, ki so posnemali njegovo pesnjenje in avtoritarni slog nastopanja; po drugi strani pa zbujal zgražanje in pošiljanje v sanatorij. Tako imenovani »človek z bombami« je bil glavna ljubljanska atrakcija, nekakšen slovenski »primerek« norih evropskih avantgardistov in vir neštetih anekdot – zaradi varnosti naj bi hodil okrog z revolverjem, pred njim pa naj bi se ustavljal celo ljubljanski tramvaj.

Podbevškova zvezda je kmalu začela ugašati, od njega so se postopoma odvrnili praktično vsi nekdanji zavezniki, ki so ga obtoževali avtoritarnosti, nadutosti, zaletavosti ali neetičnosti. Tako se je po zadnjih incidentih v letu 1927 Podbevšek iz javne sfere bolj ali manj umaknil z avantgardističnih okopov v zasebnost družinskega življenja.

V tridesetih letih ga tudi na časnikarskem prizorišču ne zasledimo več, kajti lotil se je pisanja monografij o Groharju in Jakopiču ter urejanja različnih zbornikov. Namenil se je namreč izkoristiti nove možnosti na področju knjigotrštva in je začel delovati kot samostojni urednik in pozneje založnik, pri čemer se je oprl na vključevanje oglaševanja.

V nasprotju z vsesplošnim odporom do povezav umetnostnih dejavnosti z zaslužkom v tedanji kulturni javnosti si je Podbevšek, ki je dotlej trpko izkušal tegobe življenja brez finančnega zaledja, založništvo zamislil kot posel, ki bi združil tradicionalno kulturniško delovanje in oglaševalska sredstva hitro rastoče industrije in trgovine.

V tem smislu je bil njegov koncept izrazito pred časom; o njem pričajo predvsem različni zborniki iz tridesetih let, na primer Dolenjska metropola Novo mesto, ki je izšla leta 1930 pri Progresu, »Zavodu za pospeševanje mednarodnih trgovskih zvez v Novem mestu«, in jo je Podbevšek zasnoval skupaj s podjetnikom Mahorčičem. Gre za zgodnje primere druženja turistično-promocijskih in poljudnih domoznanskih vsebin z intenzivnim trženjem oglasnega prostora.

Naslovnica Podbevškove antologije Slovenska lirika (1944)

Naslovnica Podbevškove antologije Slovenska lirika (1944)

Hkrati je Podbevšek gojil tudi načrte za bibliofilsko založništvo, ki se je v prvi polovici 20. stoletja uveljavljalo na majhnem slovenskem trgu. Pri lastni založbi Ivan Grohar je leta 1937 izdal monografijo o Groharju, zatem pa je z Jakopičem ustanovil založbo Sejalec, v kateri sta izšli monografija o Jakopiču in antologija Slovenska lirika. Da mu ni šlo ravno slabo, je potrdila Podbevškova hči, do neke mere pa to potrjuje že bogata oprema knjig. A tudi Podbevškova bibliofilska založniška dejavnost ni minila povsem brez incidentov. Že ob monografiji Ivan Grohar: tragedija slovenskega umetnika (1937) je Mirko Javornik v Slovencu napisal nenavadno ostro kritiko:

»Zadnja tragedija slovenskih umetnikov je, da so njihove tragedije začeli izkoriščati ljudje, kakor je Anton Podbevšek. /…/ V tej svoji zasilni prozi je pokazal toliko ustvarjalne in oblikovalne in stilistične revščine, da mu ne bi bilo mogoče prisoditi niti nekdanjih pesmi o mavričnih kačah in električnih žogah. /…/ Podbevšek pri Groharju metode ni imel. Literarne zato ne, ker ni umetnik, znanstvene pa, ker ni znanstvenik. /…/ Nesorazmerje med tistim splošnim okvirjem iz kulturne, politične in družabne zgodovine, ki bi bil za razumevanje Groharjeve žalostne poti potreben, in med neznatnostjo Groharjeve snovi v knjigi je porazno« (27. 6. 1937).

Edini spodobno napisan odlomek v celi knjigi se Javorniku zdi Jakopičev, medtem ko Podbevšek »ni niti dober reporter, kaj šele pisatelj«. Na koncu namigne, da je draga prodaja takšne knjige prevara, s katero se hoče Podbevšek predvsem finančno okoristiti.

Tik pred koncem druge svetovne vojne pa je Podbevšek zakuhal še eno, mnogo hujšo polemiko, ob kateri je spet izbruhnil latentni in še ne pozabljeni gnev slovenskih kulturnikov v zvezi z nekdanjim »bombašem«. V založbi Sejalec je leta 1944 – z dovoljenjem OF, saj bi sicer prekršila zapovedani kulturni molk – izšla antologija Slovenska lirika: najlepše pesmi od Prešerna do najnovejšega časa z uvodnim Podbevškovim esejem Nekaj o darovalcih čistega veselja.

Antologija, o kateri je Josip Vidmar pozneje izjavil, da je »informativna« kvečjemu za Podbevškov okus, v veliki meri odstopa od tedaj že veljavne norme; povedano drugače, izbor avtorjev in del v njej ni v skladu s tedaj že splošno sprejetimi predstavami o tem, kateri pesniki in katera njihova dela sodijo med najvišje dosežke slovenske poezije.

Podbevškova antologija sicer ni povsem samovoljna, je pa vsekakor zelo individualna. Nenavadno veliko prostora je v njej odmerjenega Franu Levstiku in Alojzu Gradniku pa tudi danes skoraj neznanima Franu Ellerju in Radivoju Peterlinu-Petruški, medtem ko na primer Jenka, Gregorčiča pa tudi Cankarja ni. Od Podbevškovih sodobnikov so zastopani Alojzij Remec, Vojeslav Molè, Anton Debeljak, Ivan Zorman, Janko Glaser, Radivoj Rehar, Srečko Kosovel, Jože Dular, s pesmijo Japonski motiv pa tudi Severin Šali.

Prvi je Podbevška napadel Vaclav Držaj in v Jutru 4. maja 1944 ostro kritiziral antologijo – zaradi izbora, metode in uvodnega eseja. Podbevšek mu je v istem časniku 14. maja lakonično odgovoril, da sicer o članku »nekega Držaja« v »normalnem času« ne bi »zgubljal besed«, nato pa ga je zavrnil, vendar brez prave utemeljitve. Držaj se ni dal kar tako in je 2. julija nadaljeval čustveno, toda dobro argumentirano polemiko. Podbevška je poleg vsega obtožil še sleparije v zvezi s številčenjem bibliofilskih izvodov antologije – napovedanih je bilo 350 numeriranih izvodov, na trg pa naj bi jih prišlo precej več.

Šalijeva kritika Podbevškove antologije

Šalijeva kritika Podbevškove antologije

Polemiki z Držajem je sledil še ostrejši napad, tokrat izpod peresa Severina Šalija, ki se je novomeškega rojaka najprej lotil v Knjižnem razgledniku založbe ljudske knjigarne za leto 1944. Šali se v eseju ukvarja z vprašanjem socialne odgovornosti sestavljavca antologij in v tem smislu zelo ostro obsodi Podbevškov diletantizem: »Kajti prireditelju in presojevalcu Podbevšku manjkajo za tako delo – knjiga priča o tem! – trije osnovni pogoji: kritični duh, estetski okus in objektivno gledanje. In napisati tak šablonski uvod, pripraviti tak nekritični izbor danes /…/ je za nas kulturni škandal« (Knjižni razglednik založbe ljudske knjigarne, str. 13-14).

Iz Šalijevega spisa preseva stara stritarjevska ideologija, v kateri se antologija lirike lahko pokaže kot nekakšen vrhovni odraz narodne duše, s tem pa sestavljavcu in založniku na pleča nalaga »odgovornost« pred narodom in prihodnostjo. Izrazi, kot so sramota, škandal, »mrcvarjenje in samovoljno obdelovanje slovenske lirike«, so seveda odlične iztočnice za premislek o postopkih sprejemanja slovenskih umetnikov med »posvečene« in ideologij, ki so njihova podlaga. Šali in Podbevšek stojita na povsem nasprotnih bregovih, izhajata iz diametralno nasprotnih kulturnih izhodišč in spor med njima poudarja vso zapletenost in večplastnost možnih kulturnih položajev v tem času.

Oglejmo si torej nadaljevanje te mestoma prav duhovite medijske bitke. Časopisni spopad med Podbevškom in Držajem je medtem prerasel v pravo tiskovno pravdo, ki ji je zatem sledila še Držajeva zasebna tožba. Podbevšek kot običajno ni ostal dolžan in je vložil protitožbo. Medtem je v dnevniku Jutro 21. 10. 1944 uredništvo priobčilo nekaj besed o omenjeni Šalijevi ostri kritiki. Podbevšek je nemudoma reagiral in poslal časopisu »popravek«, sklicujoč se pri zahtevi za objavo na paragrafe §26-29 tiskovnega zakona. Spodaj navajamo vseh pet točk Podbevškove »argumentacije«:
1. Ni res, da je izšla v pravkar izišli številki Književnega razglednika založbe »odločna in jasna ocena« iz peresa pesnika Severina Šalija.
2. Ni res, da »sestavljalcu manjkajo za tako delo trije osnovni pogoji: kritični duh, estetski okus in objektivno gledanje.«
3. Ni res, da je Severin Šali naslovil na Podbevška »več utemeljenih vprašanj«.
4. Ni res, da je »kritik dobro postavil vprašanje kulturne in socialne odgovornosti« sestavljalca pesniške antologije.
5. Ni res, da je opozoril na »neizpodbitne pomanjkljivosti« Podbevškove izbire.«

Uredništvo Jutra si je svojega nekdanjega urednika Podbevška privoščilo na humoren način. Njegov popravek je 27. oktobra sicer izšel, toda pospremljen je bil s sledečim komentarjem: »Čeprav popravek ni povsem v skladu z zakonom, ga priobčujemo kot človeško in kulturno zanimiv dokument.« Hkrati je uredništvo zraven ponatisnilo Šalijevo kritiko, tokrat v celoti. Podbevška se je zatem lotil še Mirko Javornik, avtor že omenjene kritike o Groharjevi monografiji, ki je tedaj urejal katoliški dnevnik Slovenski dom, ter ponatisnil njegov popravek in dodal še notico o domnevni bibliofilski prevari.

***

Podbevškov »argumentativni slog« torej tudi v tej epizodi ostaja stopnjevano avtoritaren; ostaja tak, kot smo ga vajeni že iz njegovih predhodnih programskih manifestov in škandaloznih izjav. Nadutost in privzeta pozicija moči nadomeščata popolno odsotnost racionalne argumentacije – in le merico cinizma bi dodali, pa bi Popravek lahko motrili kot avantgardističen umetniški artefakt, kot avantgardistično gesto, ki redefinira tip vpisovanja v kulturno polje in revolucionira veljavni model slovenskega pisatelja kot skromnega in marljivega »kulturnega delavca«.

Takšna interpretacija bi šla gotovo veliko predaleč. Odsotnost resne argumentacije lahko povežemo tudi z dejstvom, da Podbevšku – za razliko od nesporno atraktivne in mestoma naravnost odlične poezije – v resnici nikdar ni uspelo napisati res dobrega esejističnega, novinarskega ali strokovnega teksta. Če si prikličemo pred oči njegove mladostne prozne in esejistične poskuse, ki so jih zavrnili vsi uredniki, njegove članke v Rdečem pilotu, njegove izjave in končno tudi manj znane članke, ki jih je v drugi polovici tridesetih let objavljal v Modri ptici, vsa njegova besedila družijo nekatere temeljne skupne poteze. Zaznamuje jih nekoherentna zgradba, prekomerna raba dolgih citatov, odsotnost jasnih miselnih sklepov, naslanjanje na en sam vir, nekritično navdušenje nad izbranimi kulturnimi ali političnimi zamislimi ter velika mera politične in celo življenjske naivnosti – skratka natanko tista »difuznost misli«, ki je morda povzročila generacijske odklone od Podbevška, kot je ugibal že znani slovenski komparativist Janko Kos. Če k temu dodamo nepripravljenost na dialog in slabo argumentirane napade s pozicije moči, ki so posebej značilni za Podbevškove kratke izjave in demantije, se iz vsega skupaj izlušči resnično zanimiv profil kulturnega in političnega delovanja, ki ga zgornji popravek zelo jasno demonstrira.

Tožbe, protitožbe, sklicevanje na paragrafe medijskega zakona in uveljavljanje pravice do popravka … se vam zdi ta zgodba znana? Sklenemo lahko le s staro modrostjo: »Nihil sub sole novum«, nič ni novega pod soncem (Pridigar 1, 9).

Rdeči pilot, Podbevškov avantgardni časopis (1922)

Rdeči pilot, Podbevškov avantgardni časopis (1922)


http://indi….ricaid.com

Objavljeno v Aktualno, Zgodbe Oznake: , ,