Kadar nimaš nič, veš, kaj imaš

Potrpeti človeško muhavost in izginevanje večne tekme med spoloma "kdo bo koga"; zavzemam se raje za "daj - dam" sistem. Da ne omenjam prihranka celo pri kurjavi, če se dva, ki se imata rada, več stiskata in crkljata. (foto Boštjan Pucelj)

Kot ponavadi v pričujoči kolumni nimam v mislih konkretno nikogar, pač pa igram na strune kolektivne zavesti, ki ima praviloma širši domet kot zgolj dnevne novice. Moj namen bo več kot dosežen, če bi ali bo moj tokratni zapis količkaj prispeval k ohrabritvi in potencialnemu življenjskemu ali poslovnemu izzivu občestva ob svetovni gospodarski katastrofi, ki je tudi nas že ošvrknila. (Ne kaže tudi pozabiti, da je ob veselodecembrskem razsipavanju denarja januar posledično nekoliko bolj “suh”.)

Namreč, v svoji ujetosti v tehnološko utopijo na obzorju kakšna futurologija ne more videti tega, kar ji je pred nosom. Rešena zgodovinske perspektive nima načinov, da bi prepoznala prihodnost, ko se ta pojavi tu in sedaj. Tisti, ki se ponašajo, ker brez strahu gledajo “šok prihodnosti”, so vznemirjeni ob misli, ki izziva največji strah: da družbena stagnacija ni samo hipotetična možnost, temveč resničnost, ki nas že zajema.

In vendar se mi poraja optimistično vprašanje: ali bo morda svetovna gospodarska kriza vendarle vnovič omogočila, da bosta skromnost in iznajdljivost pretehtala množična zavajanja oziroma manipulacije? Nenazadnje, siromak je siromak in se prebija iz dneva v dan, kakor ve in zna, medtem ko se bo svetovna finančna elita morda pa vendarle streznila ob izgubi umetno pridobljenega, da ne rečem ukradenega denarja.

Morda je spet nastopil čas za sodelovanje in druženje kar med stenami naših domov: prijetna in nepozabna aroma, ki se širi ob domačem, z osebno noto kuhanju kave ali čaja, lahko postane spet družabni dogodek in ne brezosebna kava kje v kavarni kar tako, v naglici. Prijatelji si bodo prinesli sestavine in si pripravili večerjo, ki bo kolektiven dogodek, hrana tudi z in za dušo. Tudi slogan “sam svoj mojster” oziroma “naredi si sam” se mi je utrnil. Krize partnerskih odnosov in posledične tako množične ločitve nastajajo morda ravno zato, ker manjka skupnih projektov – projektov, ki presegajo zgolj skupno gledanje televizije, potem ko otroci odrastejo. Naši starši so vsaj skupaj gradili hiše. (Lepo vas prosim, kdo pa dandanašnji sploh še gradi hišo?) In tako (pozabimo za trenutek, da nam manjka tudi potrpežljivosti), ko nekomu v partnerskem odnosu nekaj ne paše, se enostavno odseli oziroma mrkne. Ženske bi se morale spet naučiti kuhati in morda se bo kakšen moški več naučil zamenjati žarnico ali vodovodno pipo, da ne bo partnerka za vsako ceno morala poklicati vodovodnega inštalaterja. Sodelovanje torej in skupni projekti so vsekakor v prid dobrih partnerskih odnosov: potrpeti človeško muhavost kot tudi izginotje večne tekme med spoloma “kdo bo koga”; zavzemam se raje za “daj – dam” sistem. Da ne omenjam prihranka celo pri kurjavi, če se dva, ki se imata rada, več stiskata in crkljata.

Poraja pa se mi vendarle tudi vprašanje, mar nismo mogoče na splošno celo pretirano razvajeni. Lastna, domača proizvodnja biohrane in zelenjave z lastnega vrta je v zatonu, ker baje ni računice. Toda kako je šele priročno, enostavno in brez žuljev od pridelave na njivi skočiti v trgovino. Čas prihranjamo na nezdrav način kar s hitro hrano. Otroci tako jedo sendviče, pice in hamburgerje domala vsak dan, saj je spet tako priročno. Namesto da bi si lahko pripravili paket z malico, kot je stalna praksa – ki jo lahko kredibilno zapišem – celo poslovnežev v britanskih parkih med njihovim enournim delovnim odmorom za kosilo.

Priznam, da sem otrok socializma, tudi v smislu “nič nas ne sme presenetiti”. Rezerve so potrebne, saj revnejšega posameznika brez vsaj prehrambene in davkoplačevalske osnove zlahka privede v negotovost in skrb za prihodnost. Od stabilizacijskih ukrepov v 80. pomnim, da smo meso jedli ne iz dneva v dan, marveč zgolj dvakrat na teden. Pa še takrat so morali starši čakati v dolgih vrstah pred mesnico. Manjše uživanje mesa (v kitajski kulinariki denimo se meso uporablja zgolj kot začimbo) je tudi bolj zdravo in lahko posledično zmanjša število sodobnih civilizacijskih bolezni, kot so denimo debelost, sladkorna in visok pritisk. Izrek “kakovost pred količino” tudi ni kar tako iz trte izvit. Isto velja, torej zmernost v vsem in vse v zmernosti, pri alkoholu, nikotinski odvisnosti, zasvojenosti z nakupovanjem. V mislih seveda nimam zgolj denarnega vidika, marveč tudi in predvsem skrb za zdravje.

Ko takole nehote omenjam svoj skromen način življenja, že odkar pomnim, naj omenim, da so bodisi okoliščine, moji delodajalci bodisi štipendijski kadrovniki vedno poskrbeli, da sem od nekdaj revna kot cerkvena miš. Morda je sedaj napočil tudi čas za dobrodelnost in nesebičnost in dobrohotnost. Za časa mojega triletnega študija in življenja v Londonu sta mi samoiniciativno priskočila na pomoč, ko mi je bilo denarno najhuje, slovenska zdravnica – nuna in prebegli slovenski župnik, za kar se jima nikoli nisem uspela javno zahvaliti. Kolegi v Ljubljani so mi celo predlagali, naj napišem, kako sem preživela z državnimi štipendijami, ki so bile ravno tolikšne, da sem vztrajala kar 3 študijska leta v študentskem domu z mednarodno zasedbo v Londonu. A je bilo tisto moje življenjsko obdobje na dokaj kakovostni ravni, vsekakor pa človeka vredno življenje. Ker je London eno najdražjih mest na svetu, so menili, da bi bila knjigovodska knjiga, v kateri sem beležila svoje prejemke in izdatke v revni, a akademsko bogati črnski četrti, “zagotovo knjižna uspešnica”. Žal nimam ne časa ne potrpljenja za pisanje daljše proze, saj sem poleg vsega še tudi precej nestrpna bralka. Da ne bo pomote, menim vendarle, da je knjiga vredna branja tudi zgolj zaradi enega samcatega stavka, ki ga bralec potencialno najde zase.

Morda gre v teh časih tudi za prelomnico v umetnosti, morda je resnično nastopil čas za nove paradigme, saj pomnim težo odgovornosti umetniških ustvarjalcev na londonski akademiji v drugi polovici 90. let. Bolj blag izraz bi bil “umetniški nemir” svetovnih ustvarjalcev ob iztekajočem sto- oziroma tisočletju, ki smo ga dojemali kot pomembno prelomnico; in se vprašam – prelomnica na slabše ali na boljše. Zdi se, da so kriza, omejitve in bolečine (in ne poln vamp) od pamtiveka botrovale velikim mojstrovinam – živ dokaz je nenazadnje školjka, ki iz muke in bolečine ob fizičnem vsiljivcu ustvari prekrasno bisernato perlo. Spomnimo se tudi na Prešernov romantični naboj ob neizpolnjeni ljubezni pa na domoljubne pesmi upanja naših domovinskih človekoljubov za časa tuje nadvlade, ob katerih me še danes oblije kurja polt.

Čas želja je, in želela bi si, da bi resnično nepretenciozna oziroma nenamišljena skromnost in srčnost privreli na dan in postali legitimni in najvišji vrednoti. Da bi bil sosed spet sosedu sosed in ne mejaš, solidarnost in sodelovanje ter iznajdljivost naj se spet pritihotapijo med nas kot najbolj cenjene vrednote. Ponujam tudi nekaj nakupovalnih nasvetov. Prav vse, kar že imamo, bi se dalo kar reciklirati s posodobitvami. Po svoje se mi smilijo žrtve mode, ki skorajda morajo vsake pol leta trendovsko zamenjati oblačila v svojih garderobnih omarah. Osebno prisegam na dolgoročnejši modni okus, “tek na dolge proge” z domišljenimi kombinacijami in dodatki.

Seveda kot v vsakršnih obdobjih vzponov in padcev bo še najbolj cvetel črni trg. Zato se mi poraja tudi vprašanje toleriranja kriminala iz revščine in bede ob pomanjkanju hrane in denarja za položnice: ali je milo rečeno takšna kraja moralno oporečna? Ne govorim o organiziranem kriminalu, kraje prestižnih elktronskih naprav, CD-jev, zlatnine zaradi bogatinskega adrenalinskega navdiha (tudi takšni so med nami, ups), marveč kraje štruce kruha, ki se tudi dogajajo.Črni trg s študentskimi boni že od pamtiveka je in bo funkcioniral, čeprav mene osebno in banalno odbija že sama misel na 2-krat dnevno stokrat pogreto nezdravo hrano iz restavracij in gostiln.

Boli me, ko spremljam zgodbe revnejšega sloja, saj po večini niso revni zato, ker bi nekritično trošili, marveč ker denarja zanje enostavno ni. Ali je sploh še kdaj možna uravnilovka ali pa se bo razkol med bliščem kapitalizma in bedo proletariata na drugi strani kar še naprej poglabljal?

Sicer pa – vsaj ena dobra novica pa vendarle je: vse mine in vse se spreminja – življenje s svojimi vzponi in padci valovi kot morje, kjer se vse začne in tudi konča. Nikoli še ni bilo tako, da ni nekako ne bilo. Ali kot me je opogumila moja dobra prijateljica, ko sem kolebala o londonskem projektu ob moji finančni negotovosti tik pred odhodom, ko sem se na glas vprašala: “Kdo ve, kaj bo čez en teden?” Flegmatično je odvrnila: “Nekaj bo … Nekaj je vedno.” Do prihodnjič torej – imejte se … nekako!