Vinjetni ksenofobi

Prav dobro še pomnimo, kako je v času pred lansko turistično sezono prejšnja politična garnitura v velikem slogu rušila dotedanji »nepravični sistem plačevanja cestnin« – tako nekako so ga tedaj klicali, kar dokazuje, da povsem brez smisla za humor vendarle niso bili – in uvajala vinjete. Ko je prišlo na dan, da bodo vinjete le dveh vrst, polletne in letne in da bodo pravzaprav smešno poceni, je bilo marsikomu v trenutku jasno, da zgodba še niti približno ni zaključena in da bo sledil epilog. Kdor se veliko vozi po avtocestah, na primer v službo, je hitro izračunal svoje zasebne izračune in se zadovoljno muzal ob velikih letnih prihrankih; vsakdo pa je moral hitro tudi ugotoviti, da bo razliko, ta očitno enormen izpad prihodkov nekdo vendarle moral pokriti. Ni treba biti Gaspari ali Lahovnik, da dojameš, kdo je tu tarča: nikakor ne le tisti redki lokalci, ki se premalo vozijo, da bi pokurili bonus. Kot krava molznica tega »socialnega transferja« so mišljeni tujci, tranzitni potniki čez »prstan Evropini«, čez to sloveče »stičišče« slovanskih, romanskih in germanskih kultur, ki se mu marsikdo pač ne more izogniti na poteh svojih migracij.

V vinjetnem ukrepu se kažejo globoka zaplankanost, omejenost, popolno pomanjkanje mere in občutka za urejanje skupnih zadev in življenja v »širši domovini«. Birokratska prevalitev cestninskega bremena na pleča tujcev ni ponosen ukrep samozavestne mlade države ali dokaz sproščene in suveren drže, temveč je njeno popolno nasprotje (foto Boštjan Pucelj).

Notranjepolitične dimenzije vinjetne burke so bile v naših medijih ves čas solidno osvetljene. Vsekakor je ta imela jasno izražene predvolilne ambicije; kot vemo, ukrep ni zadoščal, da bi rešil garnituro pred volilnim porazom. Vsekakor so vinjete slovenski politiki nakopale strumno vzdignjen pedagoški kazalec Bruslja, in prej ali slej se bo zgodilo, kar se zgoditi mora in kar s(m)o na tihem dobro vedeli vsi, vključno s politiki vseh barv: uvedene bodo bolj realne »tranzitne« vinjete, obenem pa se bodo spremenila tudi ugodna cenovna razmerja – in plačevali bomo več. Neposrednih »profiterjev« bo torej manj, mnogo več pa bo nenadoma tistih, ki bodo – v smislu »večje pravičnosti« plačevanja cestnin – solidarno sofinancirali najpogostejše uporabnike. (Da ne bi bilo špekulacij o motivu tega pisanja, tu le dodam opombo, da bom jaz zanesljivo ostal med zadnjimi.) Vse to prejšnje vlade seveda tik pred volitvami ni pretirano motilo, kajti kot pravi znani balkanski rek, o tom po tom, oziroma kot priporoča stara svetopisemska modrost, dovolj je dnevu lastna teža.

Toda bodi dovolj vsem znanih domačih peripetij. Osvetliti želim še neki drug, manj ozaveščen vidik vinjetne groteske, ki se mu laže približamo, če se osvobodimo nacionalnih zadržkov in skušamo nepristransko pogledati, kakšna sporočila s takimi potezami Slovenija kot vzor uspešne tranzicijske države, celo kot predsedujoča Evropski uniji v prvi polovici lanskega leta, oddaja v svojo okolico. Za hip se postavimo v kožo slovenskih sosedov, pravzaprav v kožo vsakogar, ki se ustavi – in zdaj se pač mora ustaviti – na meji s Slovenijo. Postavimo se v kožo, denimo nekega Françoisa, študenta iz Dijona, ki v avgustovski vročini na Fernetičih za 37 € kupuje polletno vinjeto, da se bo čez uro in pol v Bregani za vekomaj poslovil od alpskega raja. Kar se da nazorno in empatično se vživimo v kožo švedskega kleparja Svena s štiričlansko družino, ki bo za nekaj deset kilometrov prečenja na Šentilju nabavljal 37 € vredno nalepko, da bi jo potem v paškem kampu pol ure preklinjajoč strgal z vetrobranskega stekla. Še drugače: spomnimo se na naše drage severne sosede, ki so jih vodili na las podobni impulzi. (Mimogrede, njihovi politiki so jih kmalu dobili po palcih iz Bruslja, medtem ko naše razplet še čaka; ampak glavna lekcija zgodovine je po Heglu itak ta, da se iz nje nihče nikdar ničesar ne nauči.) Avstrijci so z vinjetno afero v svojo bližnjo okolico oddali signal zaplankanosti, domačijskosti, celo ksenofobnosti: skratka, pokazali so nekatere izmed ravno tistih lastnosti, ki jim jih že po tradiciji pripisujejo stereotipi pri sosedih.

In nikar ne dvomimo, podobne učinke imajo tudi slovenske vinjete. Koga briga, ko plačuje 37 € za beden tranzit, da je Slovenija ravnokar zmerno uspešno predsedovala Evropski uniji? Koga briga, da se bo s kavčukom avtomobilskih zračnic pravkar dotaknil tal najuspešnejše tranzicijske države, ki je kot prva novinka uvedla evro? Koga tu zanima, da je nekoč »moja dežela«, dežela »na južni strani Alp«, zdaj svoj turistični slogan spremenila v »I feel Slovenia«? Kdo »čuti« njene lepote, za katere še Avseniki ne vejo, odkod da so, in predvsem kako jih res občuti? Kakšna čustva so v igri? Nikar se ne slepimo glede tega.

***

V vinjetnem ukrepu se kaže globoka zaplankanost, omejenost, popolno pomanjkanje mere in občutka za urejanje skupnih zadev in življenja v »širši domovini«. Birokratska prevalitev cestninskega bremena na pleča tujcev ni ponosen ukrep samozavestne mlade države ali dokaz sproščene in suveren drže, temveč je njeno popolno nasprotje. Ob vsem tem je le na videz paradoksno, da imajo politiki vseh barv ves čas polna usta Evrope in da se največji poraženi zmagovalec volitev Rupel priduša, da so bile volitve premalo evropske, ker ljudje premalo evropsko razmišljajo. Le na videz pa je paradoksna tudi bedasta servilnost novinarjev, ki se po dveh desetletjih samostojnosti še niso odvadili tekati za vsakim tujcem, ga dohiteti in z zlomljenim, a pričakujočim glasom dahniti: »Hau du ju lajk Slovinia?« V globini gre za odraz ene in iste negotovosti, s katero je rojake dodobra sprovociral že Ivan Cankar.