Učinek sračjega gnezda brez srak

Decembra je Zavod za turizem Novo mesto kot soorganizator prijavil en »dogodek«, če odmislimo nastop ansambla TIM, Helene Blagne in nagovor župana Muhiča na silvestrski večer. In sicer je bil ta »dogodek« Promenadni koncert Mestne godbe Novo mesto pred Rotovžem. Verjetno se sprašujete, zakaj ste ga spregledali. Toda vprašanje je napačno. Vprašati se je treba, kako je sploh možno, da do tovrstnih prezentacij sploh prihaja. In to v mestu, ki se hoče imeti za prestolnico. Celo za kulturno in turistično prestolnico. Gre namreč za še en bizaren dogodek, ki se po bizarnosti in mizernosti lahko meri le s pojavi tipa Dunajski cirkus na Loki in martinovanje na Glavnem trgu v organizaciji istega zavoda. Tisti, ki trdi, da je Glavni trg, ta biser Novega mesta, kot bi rekel Ivo Kuljaj, na poti vstajenja, se hudo moti. Postavljam nič kaj revolucionarno trditev, da je Novo mesto bolj mrtvo kot kadar koli. Celotno mesto pa je med prazniki in vikendi, ko bi dejansko moralo zaživeti, kvečjemu mesto duhov.

Glasbeniki so obrnjeni s hrbtom proti Rotovžu in gledajo na cesto, umaknjeni od nje le poldrugi meter. Ne premorejo odra ali druge scenografije kot po tleh nametane kovčke za inštrumente. Čisti scenski minimalizem. Kruti scenski realizem. (foto Boštjan Pucelj)

Torej, promenadni koncert Mestne godbe Novo mesto pred Rotovžem. Predstavljajte si naslednjo sceno. Ura je pet popoldne, 29. decembra 2008. Temperatura zraka je morda stopinjo pod ničlo, kar ni ravno toplo. Zrak je težak in poln vlage. Pred Rotovžem stoji skupina ljudi, ovita in obuta v debela zimska oblačila. Stoji s svojimi inštrumenti, ki pritičejo pihalnemu orkestru, in si piha v premrzle roke. Glasbeniki so obrnjeni s hrbtom proti Rotovžu in gledajo na cesto, umaknjeni od nje le poldrugi meter. Ne premorejo odra ali druge scenografije kot po tleh nametane kovčke za inštrumente. Čisti scenski minimalizem. Kruti scenski realizem. Po cesti se vozi nepregledna kolona avtomobilov, ki sega vse tja do Kandijskega mosta in morda celo do Žabje vasi. Tudi vozniki, ki se po polžje premikajo, gledajo glasbenike. Nas osem in pol obiskovalcev promenadnega koncerta, ki stojimo, nekateri zraven ansambla, drugi prek ceste, gledamo enkrat voznike in drugič glasbenike. Vsi skupaj pa v kosteh, poleg mraza, čutimo nemir. Žlahtni nemir, ki spremlja vse velike umetniške prezentacije, tik pred samo prezenatacijo. In potem, tresk, dum, bum. Začel se je koncert. V zraku je bilo čutiti olajšanje. Mojega še ne dveletnega sina, ki je bil zaradi nekajminutnega mirovanja na mestu že pošteno nervozen, je v trenutku katapultiralo proti orkestru. Ustavil se je meter pred velikim bobnom in začel plesati svoj du-du ples iz dežele Du-du. Po vsaki končani skladbi je vneto ploskal s premraženimi ročicami in bobnarju kričal: Še! Vozniki avtomobilov so še malo bolj upočasnili svojo vožnjo. Verjetno zato, da bi se za zaprtimi okni, v toplem okolju, priklopljeni na katero od lokalnih radijskih postaj čimbolj naužili tega nepričakovanega in nevsakdanjega kulturno-prazničnega dogodka. Razglašeni zvoki premraženega Pihalnega orkestra so se lepo dopolnjevali z brbotanjem bencinskih in dizelskih agregatov, škripanjem pločevine in trobljenjem avtomobilskih hup v bližnji okolici. Sin je zahteval že osmi bis.

Dogodek bi lahko bil v svoji bizarnosti simpatičen, če po drugi strani ne bi zelo jasno odražal nikakršen odnos trenutne oblasti tako do kulture kot do turizma, tako do umetnosti kot do umetnikov – v tem primeru premraženega, degradiranega in ponižanega ansambla mestne godbe, ki si ni zaslužil niti zapore ceste – tako do ljudi kot do splošnega življenjskega utripa mesta. Utripa, ki mesto naredi mesto. Utripa, ki ga skoraj ni več moč zaznati, najmanj pa ga je mogoče zaznati med, recimo, prazniki.

Občinska oblast nam v tem smislu ni ponudila nič. Nam pa je ponudila »prepucavanje« s praznično osvetljavo mesta, ki v realizirani obliki ni dosegla tistega, kar je bilo predvideno v elaboratu novomeških arhitektov, kar pri Zavodu za turizem spet kaže na ogromen razkorak med idejo in njeno izvedbo ter na hudo pomanjkanje spoštovanja in podcenjevanje tako ustvarjalcev kot občanov, ki so v končni fazi konzumenti tovrstnih projektov. Ponudila nam je tudi silvestrovanja z ansamblom TIM, Heleno Blagne in nagovorom župana Muhiča. In pa seveda branje Novomeškega glasnika z neokusnim oblikovanjem in vsebino, v katerem sta nas župan in v. d. direktorja Zavoda za Turizem Novo mesto na vsak način poskušala prepričati, da je vse OK in da gre lahko samo še na bolje. Toda že samo realnost treh nedogodkov in pa z njimi povezanim vzdušjem novomeškega »veselega« decembra ju je v celoti demantirala. Nedogodkov, ki lahko iskreno fascinirajo samo še ne dveletnega otroka in pa trenutno občinsko oblast.

Novo mesto je namreč decembra 2008 v resnici zgledalo kot od boga in srak zapuščeno sračje gnezdo.