Trenutek resnice

bruhica

Vedno znova me fascinira, kako je sploh možno, da se je človeška rasa sposobna tako poniževati in iz sebe delati manjvreden ustroj od najprimitivnejših organizmov. Vedno znova me zvije tudi, ko se zavem, kako prozorne razloge ima za to. Vpliv, moč, denar in nepotešljiva potreba po dvigovanju samozavesti so očitno edino vodilo terminatorske družbe, ta pa kot okorna zver taca sama po sebi. Najboljši pokazatelj ta trenutek so menda mediji. Lažnive revije, ki posiljujejo oči in zdravo pamet z balastom rumenih in rožnatih poliranih strani, debilne oddaje na radiu, v katerih menda delijo denar hitreje kot se širi gripa, še bolj slaboumne na televiziji.

Tako, pa sem tam, kamor sem hotela priti. Trenutek resnice, tako se imenuje grozodejstvo. Oddaja, ki se trenutno vrti na enem izmed hrvaških programov, bolj od nje pa se bojim samo še enega Trenutka in sicer tistega, ko bo eden izmed slovenskih odkupil licenco. Deluje na zelo podoben vizualni princip, kot je nekoč Najšibkejši člen. Torej, markantna voditeljica v nebotičnih petah in črnih oblačilih na grob način dela z gosti v oddaji, pred vsakim stavkom spustijo temačno glasbo, studio je črn, naslajajoča se publika še bolj, dogajajo se resne reči, gre za denar in za to, kdo zna bolj zahrbtno eliminirati druge. Ali pa preprosto osramotiti sebe, kar je za gledalce ponavadi še bolj zanimivo. Trenutek resnice je skoraj bolj namenjen zadnji opciji. To je pravzaprav oddaja, ki zgolj razkriva umazane skrivnosti norcev, ki jim denar tako močno diši, da se pustijo priklopiti na detektor laži in pristanejo na bolna vprašanja. Voditeljica s krvavo rdečimi usti vleče na plan skrivnosti, za višje vsote kot gre, bolj so umazane, seveda. In oni odgovarjajo.
»Menite, da je vaša mati koristoljubna?«
»Da.« (pravilen odgovor)
»Ste že kdaj izdali najboljšo prijateljico?«
»Da.« (pravilen odgovor)
»Ste prevarali partnerja?«
»Da.« (pravilen …)
In tako naprej, dokler je oseba na vročem stolu še zanimiva in pripravljena sodelovati. Normalno, če ima dovolj, lahko pobere do tedaj prisluženi denar (ponavadi nizek kupček, ker skupaj z njegovo višino narašča tudi pohlep), ampak ker vsi od prvega do zadnjega stremijo po najvišjem znesku, vztrajajo pri odgovarjanju.
»Ste se že kdaj posneli med tem, ko ste plesali striptiz?« (Zadnji sklop vprašanj je vedno na temo seksa, “za posladek gledalcem” pravi voditeljica.)
»Ne.«
Takoj nato detektor laži ugotovi, da je bila izrečena neresnica, ponavadi tik pred ciljem, tako da denar ostane, ubogi človeček z zlomljeno hrbtenico, ki je pravkar razkril vse skrivnosti pa se lahko nag in bos in dehumaniziran pobere domov. Zastonj. Blazno zanimivo je, kako se jim iz sprva kljubovalnega in vase zaverovanega obraza ob očitnem porazu odlušči maska in kar naenkrat neumno ter prazno zevajo ven iz ekrana. Pa zaploskam in si mislim, prav jim je. Ne moreš biti tako plehek, da greš na televizijo in prodaš svojo identiteto lačni množici gledalcev. Pa niti ne zaslužiš sam, ampak tisti, ki to oddajo delajo, tebe tako in tako pahnejo skozi vrata brez denarja, takoj ko jim poveš dovolj, da sta zabava in gledanost zagotovljeni. Brain-damage. Resno.
Predlagam uvedbo nove oddaje, ki bi se imenovala Električni stol, pa bo hkrati zagotovljena še evtanazija za takšne neumneže, ki hodijo sedet tja in govorit »resnice« za denar.

o.p.p. : Tik pred objavo sem izvedela, da je bil moj strah upravičen. Kmalu bomo lahko tudi mi svoje sosede gledali, kako priznavajo, da so nam včeraj pokradli kure in varali ženo.

Objavljeno v Ti v mestu