Štorije historije: Smešna plat Novega mesta

Ko sem nedavno tega neutrudno brskal po dokumentih novomeškega kapiteljskega arhiva, mi je prišel v roke dokaj neugleden list s tipkopisom, ki je na prvi pogled obetal vse prej kot zanimivo branje. Ker je bilo vse besedilo na eni strani nagneteno skoraj do roba lista in se je zato zdelo, kot da je neznani avtor močno štedil s prostorom, me je od daleč bolj spominjalo na nekakšen suhoparen zapisnik še bolj suhoparne zadeve. Toda izkazalo se je, da gre za prav hudomušno zbadljivko o življenju v Novem mestu v letih tik pred 2. svetovno vojno.

Anonymus je svojo kritično ost uperil v številne vidike žitja in bitja provincialnega mesteca, ki se mu je vsake toliko časa resda po(ne)srečila kakšna stvar, dosti večja od njega, a na dolgi rok svoje nature ni moglo izpremeniti. V mestecu je znal izbruhniti tudi kakšen nemirni vulkan, ki se je v času erupcije dvignil do višin Parnasa, preplavil vse ulice in poti ter zasijal do popolnosti, potem pa kmalu izginil v množici dobrodušnih, lepo zaobljenih, a dosti nižjih gričkov.

Za lažje razumevanje satire pa še ščepec predhodne razlage. Iz besedila je možno izluščiti kar nekaj zaključkov. Prvi je gotovo ta, da je v mestu v času pred 2. svetovno vojno vladal oster razkol med liberalno in konservativno usmerjenim meščanstvom. Oba tabora sta bila v Novem mestu tako razdeljena, da sta imela celo vsak svoj kinematograf. Prvi je deloval v liberalnem Sokolskem domu, drugi v konservativnem Prosvetnem domu. Pri tem se avtor bolj kaže kot liberalec, ki mu gre velik cerkveni vpliv na javno spodobnost močno v nos. Toda satirik se ni ustavil le pri ideološki problematiki. Razgalil je tako rekoč vse po vrsti, od goljufivih krčmarjev, cerkvenih tercijalk, predrznih dijakov, slabih profesorjev, občinskih velmož do tatinskih izletnikov. Pri tem je znal svoje sporočilo zakriti do te mere, da ga lahko prepozna samo zelo pozoren bralec. Ko namreč pravi, da si dobiček od prodanega vina delijo krčmar, davkarija, mestni vodovod in nekaj malega tudi pridelovalec, najostrejšo bodico skrije v vodovod. Bevando so novomeški krčmarji očitno prodajali kot čisto vino! Veliko pozornosti je avtor namenil tudi splošnim gospodarskih razmeram v mestu in njegovi okolici, prostorski problematiki in bedni mestni infrastrukturi. Nepozabna je njegova domislica o novomeški mineralni vodi, ki teče kar po ceveh. Iz bridkega posmehovanja nesposobnemu gospodarstvu, ki si ga privošči s pomočjo temeljne kapitalistične doktrine o pospeševanju blagovne menjave, vejejo vsa zavoženost, zanemarjenost in zaostalost dolenjske metropole. Preselimo se torej za okoli 70 let v preteklost.

Sprevod ob proslavi 50-letnice ustanovitve novomeškega Sokola, leto 1937 (zasebna last).

Družabno življenje se odigrava po jako številnih gostilnah, kjer se iztoči mnogo žlahtnega vina, dolenjskega cvička in pa tudi pristnega dalmatinca sumljivega izvora. Glavni dobiček si delijo krčmar, davkarija, mestni vodovod in nazadnje šele pridelovalec. Kakor da bi ne bil za to naše mestece dovolj en sam kinematograf, je pred leti začel delovati še eden. Pri tem se opaža pri nas tako ostra ločitev duhov dveh nasprotno si političnih taborov, da so si eni morali postaviti svoj kino, da ne delajo več smrtnega greha pri gledanju pohujšljivih filmov, zakaj da oni ne vidijo kaj takega, zato že skrbi stroga cenzura, ki filme večkrat močno krajša. Toda kako je s pohujšanjem cenzorjev samih, ki so celo v duhovniški obleki. Mesto premore tudi dve cerkvi. Ker je ena na hribu, kamor je pot tudi za najbolj pobožne meščane prenerodna in prestrma, so zgradili še eno na bolj priročnem mestu, kamor si hodijo lajšati dušo novomeške tercijalke, ki imajo svojo trdnjavo v cugu na Bregu nad Krko. Tudi dijaki radi strogega nadzorstva ob nedeljah pobožno in redno hodijo k maši. Zakaj ukor in zamera ni tako brezpomembna stvar, kot bi si kdo mislil. Študentje se ogrevajo za promenado na glavnem trgu, kjer zlasti ob nedeljah kar mrgoli mladine obojega spola, kjer poleti požira prah ali pa sprejema blatne curke, ki jih jim pošiljajo avtomobili. Največ zaslužka filmskim predstavam dajejo seveda dijaki, ki se na uho povedano, ne zmenijo dosti za tablico z napisom: dijakom prepovedano, ki visi pri najnedolžnejših filmih. V večernih urah po hora legalis pa jih srečuješ po ulicah z do oči potisnjenimi klobuki in zavihanimi ovratniki, plašno opazujoče, če se kje ne pelje obilna postava v duhovniški obleki, strah dijakov. V mestu je več dobrodelnih ustanov: Kolo jugoslovanskih sester, bodoča hiralnica in dijaška kuhinja, ki nudi za izredno nizko ceno svojo špecijaliteto: kislo zelje s fižolom. Imamo tudi kar 4 redove obojega spola in izhaja tudi Križ, verski list za prečensko, šmihelsko in novomeško župnijo. Za javno varnost skrbijo trije policaji vseh velikosti. V mestu je nastanjen oddelek naše hrabre vojske, katere so veseli zlasti trgovci, perice in dekleta. Vsestranska je uporaba Loke. Služi za sejmišče, telovadišče, smetišče in kopališče. Tako vidimo mladino navdušeno brcati žogo po semanjih dneh po blagodišečih odpadkih suhokranjskih prešičev. Ne smemo tudi pozabiti novomeških občinskih sej, ki so po bistroumnosti svojih debat zelo popularne. Vsaj zadnjič je nekemu zaslužnemu možu ušlo več kot 100 % … Mesto se lahko ponaša z izvrstno godbo na pihala, p.d. Katzenmusik, ki žanje splošno pohvalo občinstva, saj premore celo državno himno in koračnico. Važno za tujski promet in estetsko povzdigo mesta sta predvsem pred kratkim zgrajeno stranišče in Daj dam, za katerega celo posebna izdaja čestita Novemu mestu. Tudi nove pokopališke kapele ne smemo prezreti, zakaj kupolo se je zanjo najbrže pridobilo z posebnim občinskim davkom, nazvanim kanalščina, ki je pred kratkim strašila meščane. Pohvale vredna je skrb občine za zdravje meščanov, saj jih preskrbuje z izvrstno mineralno vodo, za katero gledajo, da prav nič ne izgubi svojih mineralnih vodnih sestavin. Gotovo nočejo zaostajati za rogaško slatino in drugimi svetovnimi vrelci, celo na boljšem so, ker jo pošiljajo kar po ceveh. Stvar pa je taka. Tam, kjer jo zajemajo, nimajo čistilnih naprav in ob dežju priteče po podzemskih skrivnih dotokih vsa umazanija in gnojnica Podgorja. Kaj hočemo, imamo pač zdravnika na čelu občine.

"Poslednja večerja" na odru Prosvetnega doma (današnji Anton Podbevšek Teater), kjer je deloval tudi kino Dom, 30. leta 20. st. (zasebna last). Tu je delovalo javno stranišče, ki je bilo »važno za estetsko povzdigo mesta«. (foto Boštjan Pucelj)

Tu je delovalo javno stranišče, ki je bilo »važno za estetsko povzdigo mesta«. (foto Boštjan Pucelj)

Mesto ima možnosti za živahno trgovino, saj bi lahko izvažalo blato, prah, že omenjeno in razloženo mineralno vodo ter tercijalke in slovenske fante, uvažalo pa več pameti in dobrih profesorjev. Novo mesto je tudi važna prometna točka in še bolj važno bo postalo, ko bo dograjena nova proga na Vrbovsko (če bomo dočakali), zakaj tedaj se bo usmeril ves promet po svetovno znani Šentjanški železnici tu čez. Beograd je za nas izredno privlačen, saj tečejo tja voda, ceste in davki. V okolici je mnogo gradov in razvalin, kar bi lahko tudi izvažali. Mogoče bi se dalo za to zainteresirati merodajne ameriške činitelje na letošnji razstavi v Newyorku. V okoliških gozdovih taborijo ciganske družine, ki so stalni odjemalci konjederca. Priljubljeni izletni točki Novomeščanov sta Marof in Trška gora, posebno ob času zorečega grozdja, ko nepovabljeni obirajo trto. Ob proščenju pa se napijejo kislega vina in vsako leto odnese kdo krvavo glavo. Drugi turistični hrib so Gorjanci, kjer je koča SPD pri Gospodični s svojim 2 m dolgim plavalnim bazenom, poleg katerega se senčijo navadno voli in telički, in pa Hudoklinov hotel pod budnim okriljem Sv. Miklavža. Podgorje je izredno gospodarsko aktivna pokrajina, saj izvaža drva, jajca in kokoši in gnojnico in to vse v Novo mesto. Uvaža pa saharin, davčne terjatve ter kulturne činitelje, ki pa so orožnik, financar, župnik in učitelj, ob posebnih prilikah pa še koruzo in obljube volilnih kandidatov.

Takšna je smešna plat Novega mesta.

Vsestranska je uporaba Loke. Služi za sejmišče, telovadišče, smetišče in kopališče. Tako vidimo mladino navdušeno brcati žogo po semanjih dneh po blagodišečih odpadkih suhokranjskih prešičev.Na ta način je živina na Loki pripravljala mehek in »blagodišeč« teren za mlade novomeške žogobrce, začetek 20. st. (Dolenjski muzej Novo mesto).

(Pa še to: če bi kdo od cenjenih bralcev vedel kaj več o neznanem avtorju ali o besedilu, naj mi prosim sporoči na elektronski naslov mitjasadek@hotmail.com).