Še ne 24-letna energična in ambiciozna Novomeščanka Sabina Šehič niza uspehe za uspehom v športu, ki ga večina še vedno pripisuje moški populaciji. V preteklem letu je bila državna prvakinja v kickboksu, osvojila je prvo mesto na evropskem prvenstvu v taekvondoju na Poljskem, na najvišji stopnički je stala tudi na odprtem prvenstvu v tej disciplini v Mariboru, prav tako je zmagala na evropskem prvenstvu v kickboksu na Portugalskem ter tretje mesto na svetovnem ekipnem pokalu v Italiji. To je le nekaj njenih zadnjih dosežkov.
Začetki njenih borilnih športnih aktivnosti segajo še v osnovno šolo, kjer se je vpisala na treninge karateja, nadaljevala pa je s kickboksom ter taekwondojem. Že od malih nog je navdušena nad akcijskimi filmi, ki so jo tudi potegnili v ta šport. Od leta 2000, ko se je pričela udeleževati tekmovanj, je petkrat osvojila naslov evropske ter trikrat naslov svetovne prvakinje. Konkurenca je iz leto v leto večja, vendar bo Sabina vztrajala, dokler bo posegala po najvišjih priznanjih. Čeprav je razočarana nad dejstvom, da so pri nas borilni športi še močno v ozadju in ima zaradi tega težave pri iskanju podpore, zanje najde notranjo motivacijo. Štirikrat je prejela naziv Športnice leta Mestne občine Novo mesto. Tudi letos je kandidatka za ta naziv, ki bo podeljen 4. februarja. Sabina je aktualna svetovna prvakinja, saj je na svetovnem prvenstvu (ki poteka vsaki dve leti) leta 2007 v taekwondoju v kanadskem Quebecu osvojila naslov članske svetovne prvakinje. Letos jo čakajo nove preizkušnje. In gotovo tudi novi vrhunski dosežki.
Kako si pristala v bolj ali manj moškem športu?
Začela sem s karatejem, za katerega me je navdušil oče, ki je bil tudi moj prvi trener. Kaj kmalu sem pričela z državnimi tekmovanji, nato pa so se vrstila evropska in svetovna prvenstva, in sicer najprej v kickboksu, nato pa tudi v taekwondoju. Za slednjega me je navdušil trener iz Maribora Tomaž Barada. Uspehi so se vrstili, hkrati pa tudi volja do vsakodnevnih treningov.
Odločitev za ta šport je v Sloveniji še vedno nekoliko posebna, predvsem za dekleta? Kaj je tebe pritegnilo?
Že od malih nog sem rada gledala akcijske filme, risanke in se kaj prevečkrat vživela v vlogo »supermena«. Prelomnico sem naredila v osnovni šoli, ko sem se vpisala na treninge karateja. Sledili so si vsak drugi dan, meni pa ni prišlo niti na misel, da bi naporne treninge zamenjala z čim drugim.
Praviš, da si začela s karatejem, nadaljevala s tekmovanji v kickboksu in taekwondoju. Kaj pomenijo ti prehodi in kakšne so razlike med naštetimi?
Karate je zame neka osnova, predvsem zaradi udarcev. Poleg tehnik lahko vsebuje karate tudi filozofsko plat, tesno povezano z vadbo. Namen karateja je namreč razvoj celega človeka skozi dolgotrajno vadbo, tako v pomenu fizičnega razvoja (zdravje, borba in samoobramba, šport) kakor razvoja osebnosti in doseganja notranjega miru. V karateju se stopnje znanja ocenjuje s pasovi. Sama sem do sedaj prišla do naziva mojstra 2. dan in svoje znanje dopolnjujem tudi z vadbo s tradicionalnimi orožji – katano. Kickboks je borilni tekmovalni šport, njegova zgodovina ni znana, saj je nastal iz različnih stilov bojevanja in se tako najbolj razširil v Ameriki. Taekwondo pa je korejskega izvora.
Kje pa potekajo tvoji treningi? Kdo te trenira?
Treniram doma, v Novem mestu ter v Mariboru. Doma je moj trener še vedno oče, ki je svoje čase tudi tekmoval in dosegel dva naslova svetovnega prvaka. Sem članica novomeškega Kick boxing kluba Mirage, treniram pa v športni dvorani Marof. Na treninge taekwondoja se vozim v Maribor, kjer vadim pod okriljem Tomaža Barade, v športnem centru Barada. Svoje znanje dopolnjujem tudi z treningi boksa v Novem mestu pri trenerju Tomažu Brincu.
Verjetno vsak dan …
Treniram vsak dan, približno do dve uri, odvisno od vrste treninga. Pred pomembnejšimi tekmami pa več in bolj intenzivno. Treninge boksa, kickboksa in taekwondoja si seveda razdelim po potrebi.
Posegaš po najvišjih rezultatih, tako v evropskem kot tudi v svetovnem merilu. S kakšnimi odličji se lahko pohvališ?
S svojimi uspehi sem začela že leta 2000, ko sem tekmovala na državnih tekmovanjih. Leta 2002 sem se že lahko pohvalila z naslovom svetovne podprvakinje. Od takrat dalje pa še s petimi nazivi evropske prvakinje in tremi nazivi svetovne prvakinje.
Kaj pa konkurenca?
V Sloveniji tekmujem že od samega začetka in opažam, da iz leta v leto tekmuje več deklet, ki so tudi čedalje bolj zainteresirana za tekmovanja. Vsaka si želi stati na stopničkah. Tako, da lahko trdim, da je konkurenca iz leta v leto večja. Tudi jaz osebno se iz teh tekem precej naučim, saj ne maram, da bi imela nasprotnice, ki jih z lahkoto premagam. Rada se potrudim za naslov državne prvakinje, saj na vsaki tekmi pridobim nove izkušnje.
In širše, v svetovnem merilu?
V svetovnem in evropskem merilu je zgodba veliko drugačna. Konkurenca je veliko večja in na vsakem koraku je nasprotnica, ki se želi povzpeti v sam vrh. Na primer z Nicole Trimmel iz Avstrije imava vedno močne borbe. Z njo se pogosto borim v polfinalu in finalu kickboksa. V taekwondoju pa so v samem svetovnem vrhu predvsem dekleta s Poljske. Pri njih je to nacionalni šport, saj lahko tisti njihovi tekmovalci, ki postanejo prvaki, od tega tudi živijo. Tu je konkurenca gotovo najmočnejša.
Borilni športi pri nas niso najbolj cenjeni, ali če rečem drugače – niso dovolj komercialni, da bi nekdo s takšnimi odličji od uspehov tudi živel.
To ne velja le za borilne športe, tudi za mnoge druge. Ne dolgo nazaj sem gledala neko oddajo, v kateri so gostili Primoža Kozmosa. Govora je bilo predvsem o tem, kako bi država s štipendijami in pokojninami pomagala najboljšim športnikom, da jim zagotovi prihodnost. Prišla sem do zaključka, da je zelo pomembno, ali tekmuješ v športu, ki je pri nas cenjen, poznan in se ga zato tudi podpira, promovira ali pa tekmuješ v takšnem, ki je bolj odmaknjen. Tudi vrhunski rezultati ne prepričajo dovolj.
Če bi bila evropska ali svetovna prvakinja v katerikoli smučarski disciplini ali pa atletinja s takšnimi priznanji, kot jih imaš ti, bi te nosili po rokah. Kaj je po tvojem mnenju vzrok za takšno diferenciacijo?
Borilni športi pri nas še niso tako popularni. V Novem mestu nimamo niti tekem, malenkost boljše je v Ljubljani in v Mariboru. Tu v Novem mestu me še vedno sprašujejo, kaj pa je to kickboks, medtem ko v Mariboru to bolj poznajo. Ogromna razlika je vidna že v primerjavi s sosednjo Hrvaško. Zagrebški novinarji so za te športe veliko bolj zainteresirani, tekmovalci in tekmovanja so javnosti bolje predstavljena, zato lahko ljudje veliko lažje spremljajo dogajanja. Upam, da se bo z leti tudi pri nas to stanje pričelo zboljševati.
Kakšne pa so nagrade za svetovno prvakinjo?
Po samem osvojenem nazivu po tekmi prejmeš pokal oz. medaljo in diplomo. Če sprašuješ za denarne nagrade – tega ni – vse je na radodarnosti sponzorjev. Če dosežeš vrhunske rezultate, evropski ali svetovni naslov, se da nekaj zaslužiti, ne pa od tega tudi živeti. Vsaj pri nas ne.
Pri čem pa ti sponzorji pomagajo?
Sponzorji mi predvsem financirajo stroške tekmovanj. Imam nekaj glavnih sponzorjev, pa tudi veliko takih, ki mi financirajo le stroške določenih tekem.
Kako pa je s pridobivanjem sponzorjev?
Moram se zahvaliti vsem sponzorjem, ki mi omogočajo, da lahko še vedno tekmujem. Ne želim jih naštevati, ker bi gotovo kakšnega pozabila. Vendar je dobiti nekoga, ki te je pripravljen sponzorirati, zelo težko. Predvsem je sponzorstvo odvisno od tega, na kakšno osebo se obrneš. Če je to nekdo, ki ga šport zanima, je ponavadi tudi veliko bolj odprt in pripravljen prisluhniti. Mi je pa pri takšnih zadevah v veliko pomoč, da sem bila nekajkrat športnica Novega mesta, kar je že pripomoglo k podpisu kakšne sponzorske pogodbe.
Ne morem mimo vprašanja o tvoji udeležbi na tekmovanju za Miss Slovenije oz. Miss Dolenjske. Mnogo ljudi te še vedno veliko bolj pozna po lepotnem tekmovanju kot po tvojih športnih dosežkih. Kako pa na to dejstvo gledaš ti?
O udeležbi na lepotnem tekmovanju me sprašujejo mnogi. Gre samo za to, da se rada preizkusim v različnih stvareh. Na lepotno tekmovanje, izbor za Miss Dolenjske, me je pred dobrimi petimi leti pravzaprav prijavila prijateljica. Po pravici povedano, nisem niti približno vedela, kako takšni izbori potekajo. In povsem nepričakovano sem zmagala ter se s tem uvrstila med dvanajsterico, ki se je potegovala za naslov Miss Slovenije.
Kaj bi dekletom bolj priporočala – borilne športe ali lepotna tekmovanja?
Zagotovo bi se odločila za borilne športe. Ne gre le za borbo in posledično izražanje nasilja, kot mnogi menijo. Sama na to nikoli nisem gledala s tega vidika. Vsekakor bi to priporočala, saj krepi telesno in duševno pripravljenost. Pa tudi, če se znajdejo v kakšnih neljubih situacijah, ko se je potrebno braniti, ta znanja ne bodo odveč. Poleg tega tudi izoblikuje postavo. Tako kot vsak šport, ki si mu predan, te dopolnjuje, značajno izoblikuje in utrdi kot osebo. Pomaga v vsakdanjih trenutkih, ko sta potrebna odločnost in pogum, pa tudi volja in vztrajnost.
Če bi imela možnost, da se ponovno odločaš in izbereš katerikoli šport – kaj bi izbrala?
S čimerkoli bi se ukvarjala, bi to počela predano. Spomnim se, da sem se nekoč želela preizkusiti v ritmični gimnastiki. Ta šport se mi tudi nekako privlačen. Toda če bi izbirala, bi izbrala enako. Borilne športe.
Tudi tvoj oče je bil nekoč svetovni prvak v kickboksu. Torej imaš neko zaledje oz. podlago že v družini?
Ja, res. Oče je bil moj prvi trener, ki je skrbel, da sem morala pridno in redno trenirati.
Kako dolgo boš nadaljevala s tekmovanji? Sicer si še zelo mlada, vendar kljub temu – ali obstaja pri tekmovanjih v borilnih športih kakšna starostna omejitev?
Starostne omejitve tu ni. Opazila sem celo, da se nekatere ženske vrnejo, potem ko so rodile. Meni se to ne zdi najbolje. Sama zase pa vem, da bom, dokler bom tako dobra, vztrajala, ko pa teh rezultatov ne bom zmogla več dosegati, bom s tekmovanji prenehala.
Ta mesec imate nekaj pavze. Kdaj pa se prične tekmovalna sezona?
Januarja imamo po navadi prosto, ker je čas priprav. Prva tekma je že konec februarja. Nato pa vsak mesec po dve tekmi. Prosto imamo tudi poleti, med junijem in septembrom. Ti trije meseci so potrebni za počitek in regeneracijo. Jeseni pa se tekmovalno obdobje nadaljuje vse do januarja.
Kakšne preizkušnje te čakajo to leto?
Začela bom z državnimi tekmovanji. Že meseca marca oz. aprila me v Španiji čaka evropsko prvenstvo v taekwondoju. Udeležila pa se bom tudi svetovnih tekmovanj v obeh disciplinah – taekwondo-ju in kickboksu. Na Novi Zelandiji bo konec leta svetovno tekmovanje v taekwondoju, v kickboksu pa se bomo pomerili v Avstriji. To leto bo torej precej naporno, tako da so nujno potrebne dobre priprave.
Bi nam zaupala kakšno zanimivo prigodo s tekmovanj?
Vedno se zgodi kaj zanimivega. Mogoče se mi je najbolj vtisnila v spomin borba z neko Hrvatico. Hrvatice so zelo impulzivne borke, ki bi za zmago storile marsikaj. Stali sva v ringu, ko me je s precej ostrimi besedami spodbujala, češ, daj me, saj me ne moreš. Ker je tak način precej nenavaden, oz. je izpadlo komično, sem se začela smejati. To pa je seveda njo še bolj podžgalo in razjezilo. Med borbo je naredila precej napak in izgubila. Očitno me je podcenjevala in bila prepričana, da je mnogo boljša.
Mogoče zaradi tvojega precej nežnega videza? Moram reči, da ne izgledaš kot dekle, ki se bori v ringu.
Mogoče tudi to. Sama zaradi videza nisem nikoli in nikogar podcenjevala. Je pa res, da je v borilnih športih veliko deklet širokih ramen in bolj moške postave. Tudi sama imam nekaj težav s telesno težo, saj moram pred tekmami ponavadi hujšati. V kickboksu namreč tekmujem v kategoriji do 65 kg, v taekwondoju pa nad 70 kg. Moja normalna telesna teža se giblje okoli 70 kg. Torej moram za tekme v kickboksu vedno izgubiti kar nekaj teže.
Kaj pa prosti čas? Kaj počneš, ko ne vadiš in ne tekmuješ?
Takrat si vzamem čas za stvari, ki jih ne morem početi med tekmovalno sezono. Veliko časa preživim s prijateljicami ob kavi, poleti gremo seveda na morje, pozimi pa obiščem mamo, ki živi v Kranjski Gori. Skratka, ukvarjam se z vsemi drugimi stvarmi, za katere sem zaradi tekmovalnih obveznosti in priprav nanje običajno prikrajšana.
Zaupala si mi, da se boš po končanem študiju na kemijski fakulteti zaposlila v farmaciji. Nameravaš popolnoma prenehati z borilnimi športi?
Tekmovati bom prenehala, ko bom začutila, da več ne zmorem obstati na samem svetovnem vrhu. Glede na to, da bom v kratkem pričela delati, bom primorana delo usklajevati s treningi in tekmami. Ko bom končala s tekmovanji, si želim svoje pridobljeno znanje in izkušnje prenašati na mlajše. Moja velika želja je delo z mladimi. Že sedaj imamo v Novem mestu nekaj zelo perspektivnih otrok. Upam, da bom lahko s pomočjo sponzorjev v Novem mestu odprla športni center ter v njem skrbela za svoj podmladek ter ga vzgajala v evropske in svetovne prvake.