Novomeški glasnik, županovo praznično glasilo: Novomeški lažnivec

Zgodba o Novomeškem glasniku je zgodba o lažeh, zavajanju in manipuliranju z novomeško javnostjo. 13 000 novomeških gospodinjstvo in nekajkrat toliko občanov novomeške občine je bilo zavedenih glede stroškov časopisa, ki vendarle bremenijo (posredno) tudi občinski proračun. Ob tem je Mestna občina Novo mesto na sporen način zaobšla veljavni odlok o izdajanju občinskega glasila. Nekateri vidiki celotnega projekta pa so zaradi molka vpletenih oviti v tančico skrivnosti in postavlja se vprašanje, če občinski proračun ni bil oškodovan.

»Vsako objavljeno neresnično ali izkrivljeno informacijo, ki bi po našem mnenju lahko imela posledice na poslovanje zavoda, bomo z naše strani sodno in odškodninsko preganjali,« je odvrnil Ivo Kuljaj na vprašanje Parka, koliko so plačali za distribucijo »brezplačnega« županovega glasila. Resnica je vendarle prišla na dan.

Kuljaj zavajal novomeško javnost

Ivo Kuljaj, odgovorni urednik Novomeškega glasnika (sicer pa v.d. direktorja Zavoda za turizem Novo mesto, javnega zavoda, ki ga je ustanovila Mestna občina Novo mesto, in eden najtesnejših sodelavcev novomeškega župna Alojza Muhiča) je v uvodniku Novomeškega glasnika zapisal naslednje: »Prišla je agencija (gre za Agencijo Novelus, op. p.), ki je županove bojazni pred najrazličnejšimi očitki, češ da se v teh težkih časih neupravičeno zapravlja javni denar, v hipu potisnila na stranski tir, ko je ugotovila: »Gospod župan, saj vaše ime je tudi nekaj vredno. Celo toliko, da vam ne bo potrebno niti z evrom poseči v javno blagajno. Vi poskrbite le za vsebino, ostalo prepustite nam.« Alojz Muhič pa je v polemiki z opozicijo, ki je protestirala proti izdaji glasila, zapisal naslednje: »Poudarjam, da smo časopis izdali skladno z vsemi zakonskimi določili ter s sredstvi iz oglaševalskih vsebin in ne iz občinskega proračuna, kar doslej ni bilo v navadi.« Skratka, Kuljaj in Muhič trdita, da pri nastanku časopisa razen vsebinskih niso nastali nikakršni stroški.
Na žalost je resnica drugačna. Z vztrajnim vrtanjem smo iz kabineta novomeškega župana uspeli izvleči priznanje, da je bilo za Novomeški glasnik vendarle potrebno plačati raznos glasila na 13 000 gospodinjstev novomeške občine. Strošek je plačal Zavod za turizem Novo mesto. Glede na dostopne cenike Pošte Slovenije lahko ugotovimo, da je cena distribucije nekje med 2500 in 3000 EUR. Kuljaj o tem ne govori. V primerjavi z večmilijonsko luknjo v občinskem proračunu nekaj tisoč evrov res ni veliko, vendarle je v nasprotju s tistim, kar je bilo zapisano na tretji strani tega prazničnega »darila« občinskim davkoplačevalcem.

Kuljaj Parku grozi s tožbo in ponižuje vodjo Muhičevega kabineta

Iva Kuljaja smo kot direktorja Zavoda za turizem vprašali, ali drži, da je pri Pošti Slovenije naročil distribucijo in koliko je ta distribucija stala novomeške davkoplačevalce. Namesto odgovora, h kateremu ga zavezuje Zakon o medijih, je Kuljaj reviji podpisanemu novinarju je zagrozil s tožbo, obenem je revijo Park obtožil konfliktnosti interesov, vodjo županovega kabineta, ki nam je morala posredovati informacijo o tem, da je distribucijo naročil Kuljaj, pa je proglasil za »nepooblaščeno osebo«. Kuljajevo skrivanje resnice je neuspešno, saj smo dobili še nedvoumni drugi vir, ki je potrdil, da je Kuljajev Zavod za turizem naročil distribucijo časopisa.

Že zaradi našega spoštovanja do svetovne literarne dediščine moramo odgovor nekdanjega viteza resnice Iva Kuljaja – bil je namreč novinar – navesti v celoti: »Zavod za turizem ima za nadzor poslovanja nadzornike (upravni odbor, občinski svet Mestne občine, nadzorni odbor, župana., davčno inšpekcijo itd), ki jim je dolžan poročati o poslovanju oziroma o posameznih poslovnih akcijah. Vsi nadzorniki so dolžni po statutu zavoda (45. člen statuta) skrbno ravnati s pridobljenimi podatki in varovati poslovne skrivnosti. Javnih občil ni med nadzorniki, kar pomeni, da jim zavod ni dolžan posredovati oziroma izdajati podatkov o poslih, ki so lahko poslovna skrivnost. Konkretno: vprašanje glasila Park o ceni za distribucijo, ki je bila dogovorjena s Pošto Slovenije, je po mojem mnenju poslovna skrivnost, ki jo v primeru razkritja časopis Park lahko koristi za lastna pogajalska izhodišča s pošto oziroma distribucijo. Vprašanje Parka je torej po mojem mnenju v primežu konflikta interesov in nanj ne bomo odgovarjali. Enako velja tudi za vsa druga vprašanja, ki ste mi jih posredovali. O tem eksplicitno govori zadnja alineja 45. člena statuta zavoda: »Za poslovno skrivnost se štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala škoda, če bi zanje zvedela nepooblaščena oseba.« Drugo vprašanje je, ali je Zavod za turizem sploh naročil kakšno distribucijo. To so edine uradne informacije s strani Zavoda za turizem Novo mesto, ki so bile posredovane z naše strani. Za verodostojnost vseh drugih informacij, ki jih v imenu zavoda ali za zavod dajejo nepooblaščene osebe, kar velja tudi za šefico kabineta, Zavod za turizem ne odgovarja, kar še zlasti velja za posledice takšnih, morebitno objavljenih informacij. Vsako objavljeno neresnično ali izkrivljeno informacijo, ki bi po našem mnenju lahko imela posledice na poslovanje zavoda, bomo z naše strani sodno in odškodninsko preganjali.«
Kakor koli že, grožnje, pritiski in poniževanja gor ali dol. Direktor novomeške enote Pošte Slovenije Cveto Sršen je bil nedvoumen. »Z Mestno občino Novo mesto oziroma Zavodom za turizem smo se dogovorili za distribucijo njihovega časopisa in smo jo tudi korektno izpeljali. Pri tem ni šlo za nikakršno sponzorstvo. Posel je bil izpeljan po veljavnem ceniku Pošte Slovenije.«

Županove manipulacije z resnico

Da stvar ni nedolžna, dokazuje Mestna občina Novo mesto ki še vedno skuša vztrajati pri svoji zgodbi, da za samo glasilo ni bil porabljen niti evro. Irena Potočar Papež, vodja županovega kabineta je tako zapisala: »Naročnik distribucije je Zavod za turizem, kateremu smo mu v časopisu odstopili ustrezen oglaševalski in vsebinski prostor, kar pomeni, da je šlo za kompenzacijo.« Uradniki Mestne občine Novo mesto skratka trdijo, da je Zavod res naročil za distribucijo, vendar mu je župan v zameno za to odstopil oglasni in vsebinski prostor v časopisu.
To pojasnilo je nenavadno. Še več, zdi se da gre za pojasnilo, s katerim se novomeški župan želi izvleči iz neresnic, v katero se je ujel skupaj s svojim sodelavcem Ivom Kuljajem. Zavod za turizem Novo mesto ima namreč v Novomeškem glasniku zgolj en pol strani velik oglas. Na podlagi cenika, ki smo ga pridobili s strani Mestne občine Novo mesto o cenah oglasnega prostora v tem časopisu, je cena pol-stranskega oglasa v Novomeškem glasniku 500 EUR + ddv. Poleg tega oglasa ni videti nobenega oglasa niti nobene vsebine, ki bi se nanašala na Zavod za turizem. S tem torej nikakor niso uspeli kompenzirati stroškov distribucije.

Pa tudi če bi Zavod za turizem objavil več vsebine, gre za ustanovo, ki je neposredno financirana s strani Mestne občine Novo mesto. Poleg tega je časopis poln vsebin, ki se nanašajo na delo Mestne občine Novo mesto, krajevnih skupnosti in njenih zavodov. Vse te vsebine so bile, vsaj upamo, objavljeno brez stroškov za javne proračune. Le zakaj bi moral »vsebine«, ki jih sicer ni videti, Zavod za turizem Novo mesto plačati? Očitno le zaradi tega, ker je bilo potrebno nekam skriti strošek distribucije, ki podre županovo in direktorjevo zgodbo o tem, da je bila izdaja časopisa brez stroškov za občinski proračun.

O brezplačnosti pa je potrebno dodati tudi še naslednje: Ivo Kuljaj, Irena Potočar Papež in Judita Pirc so bili, kot priča uvodnik v Novomeškem glasniku, glavni sodelavci županovega glasila. Omenjeni trije so hkrati tudi javni uslužbenci, ki jih financiramo vsi davkoplačevalci. Predpostavljamo, da so za izdelavo člankov, lektoriranje, urejanje in druge aktivnosti porabili kar nekaj službenega časa. Torej je bilo občinsko glasilo še kako plačano iz občinskega proračuna in nikakor ni bilo pokrito le »iz prihodkov oglaševanja«, kot je trdil Alojz Muhič.

Je naloga Zavoda za turizem, da promovira delo župana?

Ob tem se postavlja še naslednje vprašanje: Ali je sploh primerno, da v.d. javnega zavoda, ki nastopa kot avtor kar sedmih prispevkov Novomeškega glasnika in ki je očitno prevzel tudi velik del koordinacije projekta, ukvarja s promocijo županovega dela? Če pustimo ob strani možnost, da je Kuljaj omenjeni projekt prevzel v svojem prostem času, da je vse zadolžitve, ki jih ima kot direktor, opravljal nemoteno ter da za njih ni porabil stroškov službenega telefona ali nikakršnih drugih stroškov, potem je seveda jasno, da v opisu nalog direktorja javnega zavoda ne boste našli zadolžitve »skrb za predstavljanje resnice župana Muhiča.«

Zaobšli občinski odlok o izdajanju glasila in izdali županovo trobilo

Naslednji problem projekta Novomeški glasnik je v tem, da so akterjipovsem zaobšel veljavni odlok o izdajanju občinskega časopisa. Župan je v svojih pojasnilih opoziciji glede tega dejal naslednje: »Glede časopisa Novo mesto, ustanovljenega z Odlokom o ustanovitvi in izdajanju lokalnega časopisa Novo mesto, ki je resnično izšel le enkrat, in sicer v letu 2006, opozarjam, da je navedba novomeške LDS napačna, saj je časopis skladno z Zakonom o medijih izbrisan iz razvida medijev pri pristojnem ministrstvu. Pretekla izkušnja nas je sicer soočila s številnimi pomisleki in težavami: izdajanje časopisa skladno z določili odloka je težko izvedljivo brez primernega tima, odgovorni urednik po izdaji prve številke ni izrazil pripravljenosti, da bi z urednikovanjem nadaljeval, hkrati pa ni bilo mogoče najti primernega novega urednika, stroški izdaje so bili višji od načrtovanih … Iz omenjenih razlogov je več kot očitno, da bo odlok potrebno spremeniti. Strinjam se, da je smiselno vsebine in sredstva, ki jih občinske krajevne skupnosti namenjajo izdajanju lastnih časopisov, združiti v občinskem časopisu, kar je tudi naš resen namen. Ob tem pa se seveda pojavi vprašanje, ali je to sploh smiselno, saj so tudi krajevne skupnosti, kot sem seznanjen, večji del stroškov izdaje pokrile s sredstvi oglaševalskih vsebin (torej ne s sredstvi občinskega proračuna). In ne nazadnje – Novomeški glasnik ni niti lokalni časopis Novo mesto niti občinski časopis, temveč posebna praznična in informativna izdaja glasila župana Mestne občine Novo mesto, kar je jasno navedeno že na naslovnici časopisa.«

Županov odgovor je formalno resničen, hkrati pa druga velika manipulacija z javnostjo. Odlok je – kljub temu, da ga je morda res treba spremeniti – še vedno veljaven in ureja ravno izdajanje informativnih vsebin občine. Občinski svet Mestne občine Novo mesto je občinski odlok o izdajanju občinskega časopisa sprejel ravno zaradi tega, da bi se izognili samovolji in samopromociji katerega koli župana pri podajanju informacij o delu Mestne občine Novo mesto in lastnem delu. Občinski odlok posebej poudarja, da bo občinsko glasilo »temeljilo na svobodi izražanja … na svobodnem pretoku informacij in odprtosti za različna mnenja, prepričanja in za raznolike vsebini«.

Namesto tega smo dobili glasilo, v katerem kot glavna zvezda nastopa župan Alojz Muhič. V Novomeškem glasniku se pojavi na kar 13 fotografijah. Poleg njega in ene fotografije podžupana Križmana, ki tako kot Muhič pripada vladajoči Zvezi za Dolenjsko, v Glasniku ne najdemo niti ene fotografije drugih dveh podžupanov, Igorja Perhaja (SD) in Ivana Grilla (SDS), prav tako ni v njem niti ene slike opozicijskih politikov. V vlogi direktorja Ceroda sicer nastopa Alojz Turk (član SLS). V glasilu prav tako najdemo oglas Zveze za Dolenjsko, v njem pa ni nobenega oglasa drugih političnih strank. V časopisu je objavljen več strani dolg intervju z županom Muhičem, v katerih ima možnosti predstaviti svojo resnico, medtem ko ni v časopisu niti enega mnenja članov opozicije, pa tudi mnenja koalicijskih partnerjev ne. Gre za očitno samopromocijo župana in njegovega turističnega delavca.
V primerjavi z Novomeškim glasnikom je afera, ki je izbruhnila leta 2006, veliko bolj nedolžna. Takrat je bil glavni razlog nezadovoljstva v tem, da je tedanji urednik Ivan Krasko naredil intervju s tedanjim direktorjem Kulturnega centra Janeza Trdine, ki je bil obenem tudi kandidat za prihodnjega župana. Sporna je bila le to, da je urednik objavil en članek preveč, ki ga je bilo moč povezati z opozicijsko LDS. V županovem glasniku pa je politična neuravnoteženost popolna.

V nasprotju z Novomeškim glasnikom, kjer je odgovornega urednika imenoval neposredno župan Muhič, ki se ob tem ni posvetoval z občinskim svetom, je tedanjega urednika, soglasno imenoval občinski svet. V nasprotju z odgovornim urednikom Novomeškega glasnika Ivom Kuljajem, ki je najtesnejši županov sodelavec, član Zveze za Dolenjsko in pomemben član Muhičevega predvolilnega štaba, je bil za odgovornega urednika časopisa Novo mesto imenovan Ivan Krasko, ugledni dolgoletni lokalnih novinar Dnevnika, ki nikoli ni bil politično aktiven.

Posel so dogovorili ustno!

Župan in v.d. direktorja Zavoda za turizem sta dejala, da gre za posel, ki ne obremenjuje občinskega proračuna. Dokazali smo, da to ne drži. Po drugi strani pa se lahko resno vprašamo, ali občinski proračun vendarle ni bil oškodovan. Vprašanje je tudi, ali je MO Novo mesto pri tem sploh ravnala zakonito. In še več: vprašanje je, ali način, na katerega je občina sklenila posel, ne odpira možnosti za korupcijo.
MO Novo mesto je, kot so pojasnili, projekt Novomeškega glasnika izpeljala v sodelovanju z Agencijo Novelus oziroma s samostojno podjetnico Katjo Blažič. Po pričevanju Iva Kuljaja je Agencija Novelus ponudila sodelovanje Mestni občini Novo mesto pri izdaji časopisa. Na vprašanje novomeškemu županu, kakšna je njihova vloga in ali je bila z njimi podpisana pogodba, so pojasnili, da s podjetjem Novelus ni bila podpisana pogodba, da je bil dogovor narejen na ustni osnovi in da je podjetje prevzelo oblikovanje, tisk in trženje časopisa. Katja Blažič iz Agencije Novelus svoje vloge v tem poslu noče razjasniti.

Kršili načelo svobodne konkurence

Vprašanje, ki bo počakalo na kakšno drugo preiskavo je, ali je zakonito, da javna ustanova omogoči posel zasebnemu podjetju na osnovi ustnega dogovora. Ker je Agencija Novelus zasebno podjetje, lahko sklepamo, da zasleduje kapitalske interese in je bil njihov interes seveda zaslužek. Če je tako, potem bi morala Mestna občina Novo mesto najverjetneje celoten posel izpeljati na drugačen način. Morda ima še kak drug poslovni subjekt interes zaslužka pri tovrstnih poslih in bi lahko javnemu partnerju zagotovil boljša izhodišča.

Podatki o trženju županovega glasila niso znani

Naslednje veliko vprašanje je, koliko oglasnega prostora v glasilu so plačali občinski zavodi in podjetja v lasti Mestne občine Novo mesto. MO Novo mesto nam na vprašanje ni uspela odgovoriti. Pojasnili so, da o tem nimajo nikakršnih podatkov. To bi seveda dalo še bolj jasno sliko glede tega, koliko denarja iz občinskega proračuna se je v resnici steklo v projekt Novomeškega glasnika in v žep zasebnika. Judita Pirc (MO Novo mesto) nam je pojasnila, da občina nima podatkov o trženju, saj je bilo trženje v domeni Agencije Novelus! Katja Blažič iz tega podjetja nam o tem ni želela dajati pojasnil. Ker Mestna občina Novo mesto s tem prav tako ni seznanjena, je očitno, da je župan izdal glasilo, obenem pa ne ve, koliko je nekdo zaslužil na račun njegovega imena in dela, imena Mestne občine Novo mesto in njenega dela, imena in dela javnih zavodov in konec koncev na račun davkoplačevalskega denarja prebivalcev Mestne občine Novo mesto.
Ivo Kuljaj, odgovorni urednik Novomeškega glasnika, direktor Zavoda za turizem in eden najtesnejših svetovalcev novomeškega župana, na vprašanje Parka, ali Zavod za turizem kakor koli poslovno sodeluje s podjetjem Katje Blažič ni želel odgovoriti. Prav tako za vprašanja Parka ni dostopna Agencija Novelus.

Odprta vrata korupciji

Hipotetično je možno da v tovrstnih poslih prihaja tudi do korupcije. Recimo da nekdo iz javne ustanove uredi posel zasebniku. Pri tem poskrbi, da posel ni izpeljan transparentno, da iz javne dokumentacije ni moč razbrati, kakšni so bili denarni tokovi. Če to stori, je seveda »upravičen« do podkupnine. Nikakor ne trdimo, da je tudi v tem primeru tako. Vendar glavna akterja (Ivo Kuljaj in Katja Blažič) o tem ne želita govoriti, tretji akter (Mestna občina Novo mesto) pa svojih interesov v tem primeru nikakor ni zaščitil, še več, o določenih vidik županovega glasila župan bodisi nima informacij ali pa informacije tudi on zadržuje pred javnostjo.