Klemi mi je, odkar je postal predsednik, prepovedal pisati o njem. No, ni ravno prepovedal, le zahteval je, da vsega pa res ne smem napisati, da zdaj je predsednik pa to in da kaj si bodo pa ljudje mislili … Dobro, postal je predsednik in ga skrbi, kaj si o njem mislijo podaniki. To lahko razumem. Pravzaprav je izrazil čisto legitimno željo, ki bi jo lahko upošteval ali pa tudi ne, še najrajši pa je ne bi, ker če je postal predsednik in ga skrbi, kaj si o njem misli raja, bi morda moral spremeniti svoje obnašanje, kar pa potem ne bi odgovarjalo meni, ker je eden redkih ljudi, ki se mu res vsaka neumnost, ki se jo spomnim, zdi izvedljiva in zanimiva. Saj imamo vunderkinda Nejca, ki bi tudi bil za vsako neumnost, pa nima časa in je tako zaposlen, da je včasih pri meni na kavi, hkrati pa snema film, režira lutkovno predstavo in piše knjigo, da bi mu najraje rekel, naj potegne ročno in ušpiči kakšno neumnost, pa mu ne bom, ker potem ne bo dobrih knjig in filmov, ki jih že itak primanjkuje, pa imamo Čampija, ki je bil včasih prav zanimiv mladenič, dojemljiv za vsako neumnost in še več, pa ga je potem v roke dobilo življenje (in resna ženska!), pa imamo Šventa, ki je tudi sodeloval pri marsikaterem ParkXtremu in ga je potem odneslo v ekstremno zdravo življenje in šolo, da ni nič od njega, pa imamo … Jah, milijon jih je, ki so se morali zresniti in odrasti, kar je nadvse žalostno, ampak na srečo imam Klemija, skupaj z njim pa sem v paketu dobil še Krstota in Pejota. Onadva mi nista prepovedala pisati o njima, ker itak nista velikokrat prisotna, ju imajo njune ženske na kratko, zelo na kratko (no, saj Klemija ima tudi bolj na kratki špagi, na plesni tečaj ga sili in kuhati ga uči in ostale grozote, a se uspe vsaj občasno strgati s ketne!), o sebi mi je prepovedal pisati samo Klemi. Ker je predsednik, saj razumete, ne? Zatorej Klemi v tej rubriki ne nastopa več. Basta. Žal.

^[1]

foto Matej Pejanovič

No, k stvari. Neki fant, Krsto, Pejo in jaz smo se nekega lepega dne odločili, da se bomo spustili v eno zelo globoko brezno. Aja, imel sem še Sukija in Sikija, pa zdaj delata noč in dan in je torej tako, kot da ju ni, pa verjetno je predvsem Sikiju tisti prah od štemanja tudi kaj škodil, ker je zadnjič predlagal, da bi za potrebe te rubrike z eno tanko špago, ki jo je imel v avtu, drug avto vlekli, in da bi bilo to pa res ful fajn, pa ga itak nisem povsem razumel, le žalostno žalostno se mi je zdelo, kaj preveč dela naredi iz drugače čisto simpatičnega mladeniča! OK, imel sem nekoč tudi Sikija in Sukija, ki bi šla tudi z nami v eno brezno, pa ne bom povedal, v katero, ker sem se potem, ko smo prišli ven, itak pohvalil menda edinemu človeku, ki se mu ne bi smel, in se je izkazalo, da je človek jamarski reševalec, in je znorel, ampak znorel znorel, pa se drugače nikoli ne razburja, zatorej moram začeti na novo:

^[2]

Neki fant, ki je zdaj predsednik in ne smem več pisati o vseh neumnostih, ki jih počne, Krsto, Pejo in jaz smo se nekega lepega dne odločili, da se bomo spustili v eno zelo globoko brezno v Kočevskem rogu. Pa se potem seveda nismo, ker je to zelo neodgovorno in nevarno početje! Razumete!? Če hočete iti v zelo zelo globoko brezno, pa niste jamar, ne smete iti! Basta. No, mi nismo šli, ampak če bi šli, bi šla zgodba nekako takole:

Neki fant, ki je zdaj predsednik in ne smem več pisati o vseh neumnostih, ki jih počne, Krsto, Pejo in jaz smo se nekega lepega dne odločili, da se bomo spustili v eno zelo globoko brezno v Kočevskem rogu. In smo se z vso opremo za v hribe odpeljali med tiste medvede in iskali tisto brezno. Pravzaprav se nismo odločili za najgloblje brezno, to sem nekje vmes predlagal jaz, tisti fant je bil seveda takoj za, Pejo in Krsto pa sta le zmignila z rameni. Odšli smo že ob osmih zjutraj in po hudem nalivu in mrazu trapljali z GPS in ostalo navlako (brez zamere, Tomaž L., ki si nam posodil tisto zelo drago napravo, ki ima samo par metrov odstopanja, a narejena je bila v Tajvanu, verjetno so jo delale celo majhne otroške ročice, kaj pa one vejo, kaj je par metrov!), dokler ob 13.00 nismo bili že tako lačni, tako mokri in premraženi, da sem predlagal kosilo v kakšni gostilni. Na moj račun, seveda, in so bili takoj za. A med vožnjo v civilizacijo smo tisto jamo vseeno slučajno opazili, tisti fant, ki je bil tudi z nami, je potegnil ročno zavoro in že smo strmeli v več kot stometrsko navpično brezno. Lakote in mokrote in premraženosti nenadoma ni bilo več. Opremo smo si oprtali skoraj mimogrede (čeprav moram tukaj spet omeniti, da si itak vse skupaj izmišljujem, ker jamarstvo ni alpinizem v nasprotno smer, mi pa imamo itak samo alpinistično opremo), tudi 120 metrski štrik je mimogrede izginil v globino. Prvi se je spustil Krsto. Je trajalo in trajalo, dokler pritisk na vrvi ni popustil. Ker se verbalno nismo več mogli sporazumevati (le nerazumljivo vpitje se je slišalo iz globine, čeprav imam seveda doma povsem uporabna vokitokija!) in ker sem bil že res nestrpen, sem se spustil še jaz. Po kakšnih desetih minutah spuščanja sem pridrsal do Krstota, ki sploh še ni bil na dnu. Vrv se je namreč zavozlala, in to na srečo na edinem kraju v vsej zagamani luknji, kjer je lahko stopil na nekakšno poličko, da se je zavaroval s klini in odmotal vrv. Potem je na tisti polički zavaroval mene in se spustil naprej v globino, jaz pa sem čakal, da se je do mene spustil tisti fant, ki je bil kar jezen, ker je moral toliko časa čakati … Seveda se je zavaroval na polički ob meni in spustil vrv, da jo je odneslo na sredino jame in sva morala počakati na Pejota, da se je spustil do naju in nama podal vrv, potem pa nadaljeval spust, vmes je pa že Krsto kakšnih 30 metrov nižje vpil, naj končno pridemo, da mu je dolgčas. In da ga zebe … Kdaj smo vsi štirje stali na dnu, se več ne spomnim, ker sem se nenadoma začel zavedati, da bo treba priti tudi gor. Na žgance! Nismo dolgo uživali v občutku uspeha, ker je bilo dol mokro in mrzlo, mi pa mokri in lačni. Pejo se je brez odvečnih besed odpravil nazaj po vrvi, kar je trajalo več kot uro, saj je moral še izbiti varovalne kline, medtem pa sta se Krsto in tisti fant prepirala, kdo bo šel naslednji. Ker je oba zeblo kot psa in ker sta vedela, da bo eden od njiju moral iti zadnji, ker jaz itak ne vem, kaj počnem in me morajo pripeti … No, naslednji se je odpravil Krsto, ker se je tisti fant medtem spomnil, da so zgoraj medvedje doma in da je bolje v luknji, četudi je mrzlo. In sva čepela kot dva brezdomca, zavita v vesoljsko folijo, da naju ni preveč zeblo, Krsto pa je dol zbijal kamenje, da nama ni bilo preveč dolgčas. Medtem sem spoznal, da je mladost lahko tudi prednost, kajti ko je po breznu zaropotal padajoči kamen in sem začel razmišljati, ali bi se morda bilo pametno umakniti, je bil v edini vdolbini, kjer je bilo varno, že tisti fant, prostora pa je bilo samo za enega …

^[3]

Ker si to itak izmišljujem, naj povem, da sem gor rinil skoraj eno uro (če si recimo ne bi izmišljeval, bi gor po štriku rinil uro in pol in preklel vse na tem svetu in bi me roke bolele, da jih tri dni ne bi mogel dvigniti!), potem pa smo morali čakati še tistega fanta, na srečo vsaj ob ognju, ki sta ga zakurila Pejo in Krsto, ker je bilo temno in mrzlo, potem smo morali pospraviti in se odpeljati, medtem je bilo pa že tako pozno, da ko smo prišli spet v območje, ki ga pokriva mobilni operater, ki pokriva že vso Slovenijo, razen tiste luknje in par kilometrov okoli, smo se morali domačim opravičevati, ker smo tako neresni, da nič ne pokličemo in da so že vsi hoteli klicati reševalce, ki bi bili seveda zelo veseli, da bi jih zmotili recimo ob kakšni prijetni slovenski tv nadaljevanki … In bilo je že tako pozno, da smo si za hrano lahko privoščili le kebab, ker so vse kulturne gostilne v Novem mestu itak zaprte ob prvem mraku, mi smo bili pa tako umazani, da ni bilo niti pomisliti, da bi jedli doma …

Na koncu, ko smo se že skoraj poslavljali in trepljali po ramenih, kakšni carji da smo, ker smo bili v najgloblji luknji, pa je Krsto izgovoril antologijski stavek, zaradi katerega sem ga skoraj zasovražil: »Hja, hm, ena je še globlja …«

SemtakotrpeldasemresnorazmišljaldabioblekelgatečezhlačeinsekotSupermenizstrelilvenŠini