Kavarniška seansa

Zoc
Zoc se valja po dnu, zoc je vedno zadnji in zavržen in vsi se ga izogibajo. V vseh kavarnah imajo aparate za kavo, ki v skodelice ne spustijo nobene, no skoraj nobene, brozge. Vse je čisto, prefiltrirano, ožeto, nič ne opleta po ustih in nič ne škriplje med zobmi. No, morda je tudi sama kava bolj redka s priokusi prežganih ostankov, ampak saj nam dajo noter mleko in če smo pridni dobimo sladkorček.

Zoc. Že beseda je zrnata in cmokljava, da bi jo kar izpljunil.
Radi se mu izognemo, sploh če kofetkamo z naključnimi izbranci, s katerimi niti nočemo priti do dna. Ničemur. Seveda, nima smisla riti po črnih globinah, lahko bi samo prebudili kakšno grdo žival, ki smo jo že pred stoterimi časi zakopali tja dol in potem bi morali opravičevati njen obstoj popolnim neznancem.

Ampak prisegla bi, da se tam skriva še nekaj. Zdi se že tako. Nekaj, kar je izginilo iz kavarn in ulic ter se razbežalo v privatnost skritih stanovanj, na stare štedilnike, nekje tiste dni, ko so prvič pripeljali rohnečo železarijo, ki že zjutraj spušča oblake pare in izbruha vsak dan na milijone skodelic sivkasto motne kave. Škoda, da ima ta okus po kozlanju. Je pa že boljši zoc.
Se pravi, nič čudnega, da spijem 5 kav na dan, če so pa vse brez efekta. Tako in drugače. Nikoli ne grem ven na kavo, če imam premalo časa, ker potem je še bolj zanič in nikoli je ne pijem z ljudmi, s katerimi se nimam kaj pogovarjati, ker takrat je šele vodena.
Največ o ljudeh izvem ob kavah, pa tudi drugi verjetno o meni. Saj ni treba veliko, da veš kaj piješ.

foto Jaka Šuln

Če hodiš na kavo s kreteni, si tudi ti med njimi, tako se to menda šteje. Najhuje kar te lahko doleti, kakorkoli že, so nepričakovane izpovedi in ožemanje solz v cvetlični aranžma. Najmanj kar lahko pridobiš pa so občasna a dragocena mnenja ljudi, za katere se izkaže da jim instantnosti navkljub morda še ne »visi dol za vse.« Takšne ponavadi še kdaj povabiš.
Torej se igram viteza in se junaško žrtvujem, za hobi med tednom in kadar raztrgam šolski urnik, v iskanju prave kave, z vsemi usedlinami in madeži na dnu prazne, razgaljene sredine skodelice. Edina resničnost kave je njen izvor, tisto kar nosi s sabo v packariji na dnu. Tako kot človek. Veste, prej vam bodo ljudje odpustili, če imate mozolje in ploščato rit, kot pa če ste nič, zavit v celofan ali zanič kava.

Kvalitetno kofetkanje je umetnost. Čutiš, da moraš po vsakem požirku počakati, da se gladina vsaj navidezno za trenutek zopet umiri in šele potem lahko nadaljuješ kavarniško seanso.

Neprijetni stranski učinki
Ste se kdaj vprašali, kakšna so danes pravila posedanja po kavarnah? Ste ga sploh opazili, nepisani kodeks obligacij? Ljudje hodijo na kave, da pozabijo na svoje probleme in se lahko tistih nekaj opojnih trenutkov naslajajo nad mučeništvom drugih, ali pa igrajo Hamleta v teatru drobne mizice, dveh neudobnih stolov, vlažnega pepelnika in mogoče svečke.

»Kako si kaj? Ljubezen, šola? Se dobro razumeš s starši?« pod mizo pa prekrižani prsti, da bi slišali vsaj en scenarij, ki je slabši od našega lastnega. Družba je distraktor, zato se sploh hodi ven, da se pozabi, da se izogne napadom tesnobe, psihiatru in antidepresivom. Bolj ko ljudje postajajo sitni, bolj si to želijo deliti z nič hudega slutečimi navzočimi.

Nezavedno vsi krpajo za istim zocem, za isto resnico, samo nameni so postali drugačni. Igra se po pravilu »za vsako kobilico dve«, v obe smeri. Če ti nekdo nekaj pove, mu boš ti moral nazaj. Če nimaš kaj, si izmisli, drugače mu bo hudo, ti boš pa kriv. Če ti izda svojo sramoto, hoče slišati dve tvoji in če komu poveš … potem ne gre pa nikoli več s tabo na kavo!