izbiram?

Življenje si želim živeti, ga okusiti do maksimuma, segati željno po vedno novih stvareh in brez strahu, da ne bom našla nečesa manjvrednejšega, nečesa za kar se ne bi bilo vredno boriti. Pa vendar me na moji Kolumbovi poti po spoznavanju novega zavirajo dvosmerne poti, ki mi iz tega ali onega razloga preprečujejo osvojitev želenega cilja. Ponavadi me ustavi strah, večkrat še moralnost in empatija. Tako izberem drugo pot, morda ne prav tako, kot sem si jo zamislila, pa vendar se z njo zadovoljim. Šele čez čas, ko je odločitev že sprejeta, se vprašam, zakaj sem se zanjo odločila. Pa saj vem v resnici. Mama pravi, da je tako prav.

In potem sem tu, pri temeljnem vprašanju, ali imam možnost izbire. Občutek dobim, kot da ne smem komentirati to vprašanje, da je zanj pravilni odgovor da jo imam, saj navsezadnje uživam pravice, ki jih večina vzhodnega sveta ne. Pravzaprav, ne da ne smem komenterati, vendar da se zgolj ne smem pritoževati nad svojim življenjem, ne samo kot Evropejka tudi kot “zdrav”, srečen in preskrbljen otrok v Novem mestu. Pa vendar …. kot 18letno dekle si upam podrediti svoje zapore strahu, nelagodja in moralnosti ter reči, da ugovarjam. Zakaj? Vrnem se k, po Freudu, najosnovnejšim človeškim nagonom- fizična potreba, potreba po varnosti, ljubezni in samozavesti. Res je, v duhu da bo naša civilizacija spodobnejša in na pogled manj barbarska, smo si sami izbrali omejiti se pri teh potrebah. Tako pač ne uriniramo na javnih krajih, prekomerno ne izkazujemo ljubezni v javnosti in ne hodimo naokoli govoreč: “Jaz sem najboljši!!! ” Seveda, razum nam govori, da je to nesprejemljivo, škandalozno in živalsko.

Pa kljub temu, v duhu samozadostnega navdušenja, da si dosegel nekaj sebi res ektremno pomembnega, nemalokrat ljudje ne izrazijo svojega pristnega navdušenja ampak raje, takorekoč “zavirajo samega sebe” in čakajo, da drugi opazijo njegov uspeh. Če ga. Pa že na banalnem primeru; vem, kdaj se uredim, pa se bom zato vseeno zahvalila komplimentu, ne bom rekla, “vem”. Sem tako izbrala? Seveda sem, ampak zgolj zato, ker bi drugače izpadla prevzetna v družbi. Ker tako vedenje se ne spodobi.

Vsak je že kdaj začutil metuljčke v trebuhu, dogaja se lahko dnevno. Večina jih je že bila zaljubljena, redki so ljubili. Pravijo, da ljubiš z glavo, zaljubiš se brez nje. In ja, zgodi se, da se zaljubiš v napačno, neprimerno osebo. Ne oddano, morda le nedavno ločeno, visoko-nosečno, svežo vdovo če želite. Dejstvo je, da se raje umakneš. Vsaj za nekaj časa. Torej izbereš mazohizem, da se pahneš v nasprotno smer od ljubljene osebe. Seveda imam možnost izbrati drugo pot, ampak, pa nikakor ne želim izpasti kot nekdo, ki ga javno mnenje hudo obremenjuje, ampak, damn, družba tega ne odobrava. Mama bi rekla, da to ni prav.

In veliko jih je, ki se požvižga na mamina svarila, zato se norčujejo iz hrane, si brskajo po nosu, skačejo v luže, skratka, se ne zmenijo, če to ni prav. Zato ne poskušam svoj problem posploševati, obravnavam ga s skrajno previdnostjo že s svojega stališča. Pravim le, da si kot adolescentka želim sprejetje v družbi in sem mnenja, da je potrebno zato spoštovati določena pravila. Pravila, ki jih nisem izbrala, pravila za katera vem, da bi bila po moji pameti morda drugačna. Sem mogoče potem že na vsem začetku izbrala družabno življenje in mu dala prednost pred svojimi muhami, ki mi brenčijo naj oklofutam tisto na sredini, bom s tistim ta levim in se v obraz smejem oni na desni..?

Ja, mogoče res. Ampak ali je to res izbira, ki jo moram narediti?Ker v končni fazi, ena izmed osnovnih potreb je tudi potreba po potrditvi in če že tako razmišljam, kot se mi trenutno da, potem nisem izbrala tega. Ubistvu je razlika med sociale željnimi ljudmi in zadovoljnimi samotarji le v tem, da se razlikuje njihovo začetno intenzivnostno razmerje med potrebo po samozadostnosti in potrebo po potrditvi. Po takem, definitivno skrajno flegmatičnem razmišljanju, da je za vse kriv nekdo drug, pač nima nihče nobene možnosti izbire. (kar je res malo ekstremno}

Če razmislim drugače, življenje je pot, na kateri bo vsak naredil neskončno odločitev, vmes minimalno šestintridesetkrat narobe izbral in bil vseskozi mnenja, da se rad uči na svojih napakah, ker je navsezadnje tako priviligeran, da se lahko. Še vedno pa ostajajo primeri, ko mi mojo odločitev manevrirajo splošni obrazci za zgledno obnašanje, in kot oseba, ki verjame v bonton, se jih tudi držim. To pa ne pomeni, da si zato ne bom dva dni kasneje razbijala glavo zaradi svoje “prpe”.

Objavljeno v Ti v mestu