Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto

Na Društvu za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto (DRPD) na Rozmanovi 30 so prostori dnevnega centra za otroke – dnevni center obiskujejo otroci, ki potrebujejo učno pomoč ali ne vedo, kaj bi v svojem prostem času počeli, pa bi se radi družili z ostalimi vrstniki … ravno tako pa je dnevni center odprt za otroke tujce (kot sem jaz), ki potrebujejo pomoč pri učenju slovenščine, pri domačih nalogah, ali pa le potrebujejo en prostor, kjer se družijo s svojimi vrstniki in kjer se tudi kaj novega naučijo. Na društvo prihaja vsak dan okoli 30 otrok. Večinoma so osnovnošolci, nekaj pa je tudi srednješolcev. Otroci, ki prihajajo na društvo, so stari od 8 do 18 let.

Kadar se tu ne učimo, se predvsem družimo s prijatelji, društvo za nas pa organizira ustvarjalne, športne, in socialne delavnice ter druge interesne dejavnosti (npr. plesne, računalniške delavnice …).

Na društvu delajo tako zaposleni (Mojca, Slađana, Savka, Lili, …) kot prostovoljci (Darja, Greta, … ter ostali srednješolci novomeških srednjih šol). Zaposleni nam ponudijo program (delavnice), medtem ko nam prostovoljci nudijo predvsem učno pomoč in druženje pri različnih dejavnostih …

Jaz ne obiskujem DRPD-ja vsak dan, ker zdaj znam boljše govoriti slovensko. Hodim vsak ponedeljek, ker imamo skupino, v kateri govorimo o šoli, o stvareh, ki so nam pomembne. V skupini smo same punce, pet nas je in ta dekleta so moje najboljše prijateljice. Mojca, ki je zaposlena na DRPD-ju, je vodja skupine. V skupini je dobro vzdušje, saj lahko povemo vse, kar hočemo. Imamo tudi pravila kot so: ko nekdo govori, se ne smejemo, temveč poslušamo in tudi zaupnost je tu na mestu. To so najpomembnejša pravila. Vse, kar povemo, ostane v skupini.

Tja hodim tudi vsako sredo in petek, ker imamo vaje za ples. Recimo zdaj, ko bo 17. februar, ko je praznik ob osvoboditvi Kosova, bomo organizirali program, kjer bomo plesali, recitirali in podobno.

Zaposleni in prostovoljci so zelo dobri in dobro se razumemo, čeprav se prej nismo poznali. Kadar potrebujemo pomoč, če česa ne znamo, če moramo na primer pripraviti kakšen govorni nastop, je to za nas težko, če nimamo pomoči; prostovoljci nam pri tem pomagajo. So zelo dobri in nam zelo pomagajo. Vsi na DRPD-ju so mi všeč, saj so vsi prijazni. Ne morem nobenega izpostaviti, saj bi s tem ostalim delala krivico, saj mi vsi pomagajo pri domačih nalogah, me poslušajo kadar imam težave.

Poleti, ko se konča šola, gremo z otroki iz DRPD-ja na tabor v Dolenjske Toplice. Tam smo en teden in delamo različne stvari. Lansko poletje smo imeli vsak dan ustvarjalno in socialno delavnico (v ustvarjalni smo delali rože iz papirja, vabila itd., v socialni pa smo na primer napisali pismo prijateljici). Imeli smo tudi skrivnega prijatelja, kateremu smo morali vsak dan napisati pismo. Popoldne smo igrali različne igre (odbojka, igre brez meja, plavanje), zvečer pa smo imeli novice, o tem, kar se je zgodilo čez dan, potem smo šli v disko. Na koncu pa je bilo iskanje skritega zaklada, kjer smo ugotovili, da najboljši zaklad prijateljstvo.

Če ne bi bilo DRPD-ja, se ne bi tako hitro naučila govoriti slovensko, kot znam zdaj. Pa saj tudi sedaj ne znam še vsega, se bom morala še učiti. Zelo sem hvaležna DRPD-ju, ker če ga ne bi bilo, se ne bi tako hitro naučila.

Objavljeno v Ti v mestu