umetnost

Umetnost. Je subjektiven pojem, čeprav imamo že preveč normativov kaj je umetnost, kaj kič in kaj amatersko delo. Umetnost je predstaviti neko delo kot umetnost, in če ti to uspe, potem jo ljudje sprejmejo kot umetnijo. In to je nekaj k čemer vsi težimo, mar ne? Občudujem pa ta pridih svobode, ki jo že pojem sam izraža. Občutek, ki ga da, ko jo opazuješ in ponos, s katerim te navdihuje, ko gledaš svojo. Pa čeprav je posebna le zate.

Umetnost. Je precej nehvaležen pojem. Z njo opisujemo toliko raznovrtsnih stvari, da se včasih bojim zanjo, da ne bo izgubila svojega sijaja.  Umetnostno drsanje, umetnostna besedila, umetostno kotalkanje, umetnostna zgodovina, umetnostno nakladanje? Pravzaprav si vsak, ki se v nečem odlikuje, lahko nadene naziv umetnik. In prav je, da smo na trenutke samozadostni.

Umetnost. Je abstraktna. Mene Cankar ne gane, pa vendar ima čast, da smo po njem poimenovali odličja v pisanju esejev na šolskih tekmovanjih slovenskega jezika. Einstein je dosegel višek fizikalne izjemnosti s svojo teorijo relativnosti, pa ga, tega nedvomnega umetnika svojega in našega časa, večina ljudi odobrava zgolj zaradi njegove nenavadne frizure. Kar hočem povedati je, da bo tisto, kar bo všeč meni, tebi morda zanimivo, a enemu izmed desetih naključno izbranih ljudi, bo definitivno smešno abotno.

Umetnost je zame slika, katerih občutkov, ki mi jih da, ne znam opisati. Je delo, ki me prevzame, da se znajdem v podoživljanju le tega še nekaj dni zatem, ko sem ga prebrala in/ali doživela. Je dejanje, ki mi pusti pečat. Umetnost je zame tudi to, da me je nekdo zmožen razveseliti, ko preživljam svoje nabolj emo-trenutke. Pa vseeno ne bom na glas označevala vse za umetnost. Ker je preveč lepo, preveč intimno, da bi se lahko govorilo na ves glas o tem. (pa tudi izpadla bi smešno) Najlepši trenutki so tisti, ki se jih spominjaš še dolgo, a o njih ne govoriš nobenemu posebej. Zato hranim svojo umetnost zase in jo negujem da tu tudi raste.

Čim več umetnosti in čim manj umetnih ljudi, pa bo svet lepši!