Na polovici poti v katastrofo

Kako na polovici mandata opisati dveletno vladavino Muhiča, Križmana, Perhaja, koalicijskih partnerjev, prijateljev iz ozadja in prijateljev prijateljev iz ospredja in ostalih prijateljev. Ni lahko. Če bi dali skupaj zadnjih dvajset številk Parka, bi morda dobili samo delček slike, ki jo je ta ekipa v svoji kratki zgodovini v prvi novomeški politični ligi sproducirala. Slika, ki nikakor ni dobra, niti ne daje upanja, da se bo do konca mandata bistveno zboljšala. Zdi se, da je MO Novo mesto klinično mrtva, vsi poskusi vladajoče ekipe pa v najboljšem primeru vodijo zgolj k ohranjanju trupla pri življenju.

To je seveda veliko manj, kot so pričakovali in pričakujejo volivci, in veliko manj, kot se spodobi za katero koli mestno ali občino na sploh v Sloveniji. Če smo še včeraj cinično primerjali Novo mesto s Šentjernejem, ga bomo morda jutri z vso analitično resnostjo in s treznostjo primerjali z Mirno Pečjo. Župan Alojzij Muhič je pred dvema letoma med drugim zmagal tudi zaradi mnogih predvolilnih obljub. Obljub, za katere je bilo že na začetku jasno, da jih ne bo mogoče v celoti uresničiti, pa četudi bi se jih lotil z vnemo, ambicijo in s sposobnostjo ljubljanskega župana Jankovića ali šentjernejskega župana Hudoklina. Poleg tega je bilo teh obljub veliko preveč za en mandat, večina jih je presplošnih, kar dopušča različne možnosti interpretacij in reinterpretacij o tem, kaj konkretnega je bilo obljubljeno, kdaj je bilo obljubljeno in kaj konkretnega je bilo izpeljano oziroma neizpeljano. Po prevzemu mandata pa so se vrstile še dodatne obljube in obljube na obljube. Če bo komu uspelo prešteti vse to, kar je bilo obljubljeno, bo verjetno prišel do številke petdeset ali več posamičnih obljub in obljubljenih projektov. Poleg tega novomeški župan med svoje uresničene obljube šteje tudi praktično vse izredno redke uresničene projekte, kot je bil zadnji primer pri odprtju obnovljene Šmarješke ceste, ko mu zopet ni preostalo nič drugega, kot da je dahnil, vsaj tako Lokalno.si: »Vesel sem vsake nove pridobitve, z današnjim odprtjem prenovljene Šmarješke ceste pa tudi uresničujem moje predvolilne obljube.« Patološko, ni kaj.

In ravno te znamenite in slovite obljube so v svoji vsakodnevni patologiji morda »keč« do razumevanja bistva Muhičeve vladavine. S klasičnim Muhičevim paradoksom bi lahko zelo na kratko, a definitivno kar najbolj reprezentativno, opisali na začetku omenjeno dilemo: Župan Muhič bo izpolnil vse obljube, razen tiste obljube, da bo izpolnil vse obljube.

foto Boštjan Pucelj

Lahko pa tudi zamenjamo optiko in poskušamo sedanje katastrofalno stanje občine opisati skozi prizmo razmišljanja določenih akterjev v tej zgodbi, ki prav tako nosijo velik in zgodovinski delež odgovornosti za nastalo situacijo, pri čemer pa se prav nesramno udobno senčijo v mogočnem zavetju Muhičevih ramen in več kot očitno zelo ležerno čakajo na raj. Recimo podžupan in predsednik novomeških Socialnih demokratov Igor Perhaj. Ta je na polovici mandata v oktobrskem brezplačniku Novi medij ugotovil, da le ni vse tako slabo, kot jim očita opozicija. In še bolje, dejal je, da stoji za tem, da je bila njihova največja napaka, ker niso jasno in glasno povedali, kaj prevzemajo in s čim razpolagajo. Da so prevzeli večmilijonske terjatve iz minulih let, podpisane škodljive pogodbe in obveznosti, javne zavode, ki so se nenačrtovano širili in bohotili, dotrajane in na pol podrte vrtce. Razumete. Po mnenju Perhaja glede vodenja občine sicer ni vse idealno, je pa daleč od tega, da je vse slabo. Iz tega lahko razumemo, da jih javnost in opozicija po krivici obtožujejo oziroma ne razumejo, da so za nastalo situacijo krivi tisti drugi, tisti pred njimi. Perhajeva krivda in krivda vladajoče ekipe tu odpadeta. Oni so v tem smislu nedolžni, so celo žrtve, ki se žrtvujejo v dobrobit družbe. Kar je seveda navadno sranje in prvovrsten nateg, v seriji nategov občanov, in to seveda prek medijske platforme, kjer so Perhaj in podobni najbolj doma. Na papirju novomeških brezplačnikov. Večkrat sem že pisal o tem – in vsakič so me v najmilejšem primeru označili za temačnega -, da ljudje, ki vodijo občino, niso bili izvoljeni v smislu, da bodo vsa štiri leta jamrali, kako je nekdo drug kriv: enkrat nekdanji župan Franci Koncilija, drugič vladavina LDS, tretjič Janševa vlada in najnovejši krivec, svetovna recesija. Niso bili izvoljeni, da – če se izrazim z Muhičem – konstantno in konsistentno lupetajo v prazno, da dajejo nemogoče in nespodobne obljube in izjave, da jamrajo in jokcajo in valijo krivdo na vse mogoče in nemogoče faktorje. Izvoljeni so bili samo zato in zgolj za to, da probleme rešujejo, da jih rešujejo dobro in da jih rešujejo v dobro skupnosti. In če Perhaj javno blebeta o škodljivih pogodbah in obveznostih občine, potem je najmanj, kar od njega pričakujem, to, da bo o teh škodljivih pogodbah in obveznostih obvestil javnost in pa organe pregona. V nasprotnem primeru zaradi mene lahko tudi umolkne za vedno.

Da je v istem intervjuju podžupan in predsednik novomeških Socialnih demokratov poudaril, da je bil na zadnjih parlamentarnih volitvah župan Muhič odličen kandidat Socialnih demokratov za poslanca, je tudi jasno. Jasno pa tudi je, da Perhaj že veš čas tako kot Muhič (v tem sta si podobna, le z bistveno razliko, da Muhič dejansko še kaj naredi) ponavlja eno in isto: »Ni vse tako slabo, kot nam očitajo.« Ne, res ni. V resnici je še stokrat slabše. Ali natančneje – za 8 milijonov EUR neplačanih obveznosti občine slabše, če se omejim samo na delček katastrofe.

Pa vendar je treba tudi v takšni ali predvsem v takšni situaciji biti optimist. Novo mesto ima v tem mandatu priložnost, da se očisti. In to ne v smislu Grumovega (ne)dogodka, ampak v smislu Nietzschejevega Somraka malikov. Novo mesto je v tem trenutku pred zgodovinsko dilemo, ki se tiče vsakega občana posebej. Pred dilemo ali si Novo mesto želi biti vas ali mesto. Ali si želimo biti slovenski center razvoja, kulture in prosperitete, ali pa si želimo biti, kako naj rečem: slovenski Balkan. Ali si želimo, da nas vodijo »gasilci, lovci, malikovalci cvička« in politični zajedavci, ki bodo v polno jamrali še naslednje desetletje, medtem ko bo občina tonila vse globlje, ali pa si želimo, da nas vodijo gospodarstveniki, intelektualci in sposobni ljudje, ki namesto da blebetajo, delajo in ustvarjajo. V tem smislu se tej dilemi ne bo mogel izogniti niti prvi človek Krke, Jože Colarič, niti zadnji novinar Dolenjskega lista – oba bosta morala prevzeti svoj del odgovornosti. V tem smislu bo naslednji dve leti morala delovati tudi opozicija na čelu z LDS. Njena naloga je, da danes, na polovici katastrofalnega mandata, najde in začne promovirati ljudi, ki bodo sposobni voditi občino v prihodnje. In pri tem se jim niti ni treba preveč ozirati na levo. Tako Zveza za Dolenjsko kot novomeški Socialni demokrati in vsi mali politični koritniki mesta bodo po tem mandatu po vsej verjetnosti pristali na CEROD-u novomeške politične zgodovine. Na takšno misel nas napeljujejo tako volitve za predsednika države kot parlamentarne volitve in morda še najbolj predsedniške volitve v ZDA.

Tega, da ni vse tako slabo in da bodo vse obljube izpolnjene, čez dve leti celo preprosti in vsega hudega vajeni novomeški volivec enostavno ne bo mogel več požreti.