Mujo, Haso in deklica v kleti

Kdo bi si mislil. Pred kratkim se je, popolnoma ujemajoč se s splošno bizarnostjo zadnjih dni, primerilo, da smo imeli v nedeljo popoldne za veliko mizo v dnevni sobi zbrane same krasne gurmanske jedce. Res. Takšne, ki si oblizujejo prste, cmokajo in namakajo v hrano tudi brke in nosove poleg pribora. Takšne, ki so med zavzetim goltanjem še vedno sposobni govoriti. Veliko govoriti.Bili so sila dobre volje in predvsem lačni. Pa seveda, polni pametnih debat in pripravljeni deliti šale, ki so jih dopoldne prebrali v novicah. Saj veste, tistih o Mujotih, Hasotih, Fatah in Janezkih, same globokoumne reči, sploh če gre za fekalije, genitalije itd., štos vedno požanje salve smeha.
Pili so tudi, da ne boste mislili, kar precej so pili, žeja je bila huda in celo meni so ponudili, priznam, pa sem vljudno in politično korektno zavrnila. Doma ne pijem.

V silnem trušču ob udarjanju vilic in nožev ob krožnike in zob ob kozarce, se je v ozadju obvezno vrtela še glasba po radiu za zvočno kuliso in televizija je gorela, normalno, kot vseh ostalih 25 ur na dan. Vse lepo in prav, če se ne bi ravno takrat vrtela oddaja o prizadetih otrocih, ljudeh s smrtonosnimi tumorji in tistih s psihosomatskimi obolenji …

In potem sem se čisto nehote, ker to vedno boli in ne iščem tega sama, vprašala, kje so ti ljudje – naši vrli jedci – izgubili pamet. Verjetno se jim je že davno tega odtrkljala ven skozi široko odprta brezna, v katere so metali pečenke in klobase, ker tako slep za dogajanje okoli sebe, da se niti po daljinca ne moreš stegniti med žretjem in premaknit kanala, si pa res težko. Pravzaprav mislim, da če bi jim takrat na krožnike podtaknila tiste rožnate tumorje iz tv-ekrana, bi jih pomlatili tako veselo, kot vse ostalo.

Kratkovidne male oči, ki ne sežejo dlje od lastnega nosu in zavaljene rokice, že skoraj preoblikovane v lopatke za nametanje hrane v žakelj masti in brezupa. Kaj se jim je zgodilo, da so postali takšni? S čim si prisluži človek takšno kazen? Ej, a to slučajno čaka tudi mene?

Oh saj sem jih slišala, te prototipe življenja, govoriti o resnih rečeh in se zgražati nad padcem borze, recesijo, tajkuni in vsem kar paše zraven. Zgražanje, obsojanje in preklinjanje krutih razmer se vselej razlega naokoli, kot žabje regljanje. Pa niti pravice nimajo.
Ne, žal, dokler je človek sposoben biti tako ignorantski do okolice, dokler mu je vseeno če bi v sosednji sobi mučili in posiljevali, ker ima pred sabo zvrhan krožnik in liter vina, nima pravice do ničesar.

Zadnjič je nekdo omenil nek eksperiment, ko je umetnih pred galerijo (nekako tako) privezal psa, hrano in vodo pa postavil ravno toliko stran, da ju ni dosegel. Ljudje so hodili tja, se strašansko jezili in bili nasploh moralni glede mučenja živali, nihče pa očitno ni pomislil, da bi psa lahko tudi odvezal, če že tako trpi. Zveni znano? Čemu podobno?
(Mimogrede, umetnik je psa ponoči hranil.)

Meni se sploh več ne zdi čudno, da »nihče ne opazi«, če ima en Fritzel svojo hči 24 let zaprto v kleti …