Mesto situl (odlomek)

Objavljamo odlomek iz knjige Mesto situl, ki jo je izdal naš dolgoletni sodelavec Rasto Božič pri Založbi GOGA. Mesto situl je arheološko-zgodovinska-domišljijska pripoved, ki jo lahko beremo kot roman o času in prostoru ali kot povezane kratke zgodbe. Pripoved skozi dvajset poglavij obravnava sledove najstarejše človekove prisotnosti na novomeškem in dolenjskem območju ter jih vpenja v širši slovenski in evropski prostor. Avtor izhaja iz arheološko dokazanih domnev, poglavja se navezujejo na določene arheološke najdbe, predmete in druge vire, upoštevajo zgodovinska dejstva, strokovna dognanja pa poljudno dopolnjujejo, jih tolmačijo in domišljijsko nadgrajujejo. Bralka in bralec se na nevsiljiv način sprehodita skozi vsa arheološka obdobja, od starejše kamene dobe do zgodnjega srednjega veka oziroma do ustanovitve srednjeveškega Novega mesta.
Namen knjige je dopolniti pogosto suhoparne strokovne razlage, arheologijo kot pestro in široko vedo o nas samih približati bralkam in bralcem ter na nov in pri nas neuporabljen način predstaviti izredno bogato novomeško, dolenjsko in slovensko arheološko dediščino. Knjiga je opremljena z opombami, navedbami strokovne literature in virov ter umetniško črno-belo fotografijo novomeškega mojstra fotografije Boštjana Puclja.
Rasto Božič, v Novem mestu rojen leta 1959, je samostojno delujoči novinar in ljubiteljski arheolog. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je študiral arheologijo, med študijem veliko časa preživel na terenu in opravil štiri letnike, nato pa pristal v medijih. Sedemnajst let je prebil kot urednik regionalne radijske postaje, pred petimi leti pa svobodno zadihal in vnovič našel čas za arheologijo, ki ga vznemirja od osnovnošolskih dni. Ministrstvo za kulturo mu je priznalo status svobodnega novinarja, piše in poroča za več uredništev, od leta 1982 je član Slovenskega arheološkega društva.

Kantharos

Na okljuku nad zeleno reko so zavladali Kelti. Njihova navzočnost je sprva povzročala nelagodje in strah. Matere so z njimi strašile neubogljive in neješče otroke, trgovci so trepetali glede poslov, očetje svarili hčere pred njimi. Strah je lezel v kosti stare plemenske, na utrjenih gradiščih vladajoče aristokracije, marsikatero naselje so pokorili. Potem je čas zgladil robove in tujci niso bili več tako tuji. Domačini so se jih sčasoma privadili, staro, zvito plemstvo je z novimi oblastniki hitro našlo skupni jezik. Sinovi prišlekov so se poženili z domačinkami, mlade Keltinje omožile z domačini in obratno, kri se je zlila.
Novi so se navzeli krajevnih navad, staroselci so sprejeli nove. Ženske so izmenjavale kuharske recepte in prevzemale novo nošo. Keltske gospe so med nakitom staroselk našle marsikaj privlačnega. Možje so posegali po novem orožju, vendar se staremu niso povsem odrekli; dobra sekira vedno prav pride. Plemstvo je v novih običajih pretiravalo in skušalo tuji oblasti v vsem ugoditi.

Na kmetiji, ki je prehranjevala več družin in obvladovala večji del sveta nad skalnim pomolom rečnega polotoka, je gospodaril potomec uglednega plemstva. Njegovi predniki so tukaj živeli od vekomaj. V gospodarjevi družini so bile tri hčere, najmlajši je bil težko pričakovani naslednik. Poleg osrednje koče so stala gospodarska poslopja: kašča, senik, hlev, svinjak in gnojišče, izpod katerega se je cedila gnojevka. Zraven sta bila še kurnik in staja za drobnico. Malo višje, na ravnem temenu griča, ob glavni s prodniki tlakovani cesti, v katero so vozovi z okovanimi kolesi vtisnili kolesnice, je bilo postavljenih več obrtnih delavnic. Kovinarska, steklarsko-nakitna in lončarska. Tam so delovali kolar, vozar, mizar in tesarji. Vmes je bilo nekaj nedoločljivih šup. Povsem na robu, ob osrednjem zelenjavnem vrtičku z rožno gredo, ki je obrobljala pravokotno hišno svetišče s preprostimi keramičnimi kipci božanstev ter kamnitim žrtvenikom, sta stala še krušna peč in vodni zbiralnik. Izdajalo ga je zlizano kamnito napajalno korito. Kmetiji so pripadale najboljše njive onstran in tostran reke pa več čebelnjakov, pridelovali so tudi sadje. Gospodar je bil navdušen lovec. Družinska gomila na drugi strani reke je sodila med najbolj imenitne in visoko nasute.
Za zasilno pokrpanim obzidjem so se domačini sprva upirali, a po nekaj bliskovitih sovražnih naskokih popustili. Močno jih je ustrahoval že sovražnikov prihod, zlasti njihov bojni vrvež, kričanje, grozo vzbujajoči rdeče pobarvani obrazi in dolgi pobeljeni lasje. Prestrašili so jih dolgi železni meči in masivni bojni noži jezdecev.
Ko so napadalci uspeli porušiti del šibkega obzidja, so domačini odprli vrata in se predali. Poklonili so se ter pozdravili napadalce, ki so v bojnem zmagoslavju jezdili po glavni poti in se namenili proti največjemu poslopju naselja, kjer je živel prevejani vaški veljak, ki se je s keltskimi prišleki hitro ujel. Hlapcem je velel urno pripraviti gostijo, premišljeval je, kako bi se zavojevalcem prikupil. Tujci so ga sprejeli s prezirom in z nezaupanjem. Ko jim je začel ponujati vse po vrsti, tudi hčer, ki je resnici na ljubo že preživela svoja najlepša leta, so v njem spoznali zaveznika, ki je poslej vladal v njihovem imenu.
Po nekajdnevnem zatišju se je glavnina keltske vojske, dodatno okrepljena s peščico domačih bojevnikov, podala v osvajanje novih naselij. Govorilo se je, da mogoče krenejo vse do Helade.
S keltsko vojsko je prišlo tudi nekaj žena bojevnikov in njihovih otrok. Peščica keltskih družin je ostala v naselju, preskrbeti so jih morali domači veljaki. Zavojevalci so si prisvojili kmetije z najlepšimi njivami, kar je domačine najbolj bolelo. Priseljenci so se po naselju nosili kot izbranci, vendar je njihov napuh hitro skopnel. Ugotovili so, da bodo shajali le, če bodo sodelovali s številčno precej močnejšim domačim prebivalstvom.

Prvotni prebivalci so pokojne nehali pokopavati, trupla so začeli sežigati, kot jim je bilo zaukazano. Domnevati je, da so se nekateri temu upirali. Pojav starega orožja ob novem daje slutiti, da se vsi niso strinjali z novo oblastjo in vero. Morda število po starih vzorih in na star prostoročni način izdelanega glinastega posodja sporoča vero v starega boga v podobi rogatega ovna, jarca. Je mogoče v tem skrivnost steklenega okrasja in ene same steklene jagode v obliki ovnove glavice iz mlajše železnodobnega planega žganega groba 56 v Kandiji? Mogoče v podalpski prostor vnaša odmev moči in ugleda daljnega egipčanskega boga z ovnovo podobo, velikega Amona, boga faraonov?

Preračunljivega glavarja so na stara leta, ko se je njegova prilagodljiva duša začela pripravljati na zbližanje z božanskimi bitji, začeli preganjati dvomi. Ali je ravnal pravilno, ko je tako zlahka popustil? Sklenil se je odkupiti pred starimi bogovi. Ker je bil prebrisan, je kanil to storiti v navezi z novimi božanstvi.
»Bog je bog,« je menil. »Čim več jih je, tem bolje,« je pridal, »pomoč vedno prav pride, ni pomembno, s katere strani.«
Nekega dne je obiskal starega lončarja, za katerega se je šušljalo, da še ni pozabil na ovnoglavo božanstvo. »Veš kaj, prijatelj stari,« ga je sladko nagovoril, »lotil se boš nečesa pomembnega. Rad bi imel velik lončen keramični mešalec, posodo, v katero bi brez težav iztočil meh vina. Posoda naj bo močna, z velikima ročajema, kot je navada v velikem svetu. Lepo ju okrasi, da bodo zadovoljni stari in novi bogovi,« je pomežiknil. »Če ne boš imel nobene boljše zamisli, na posodi upodobi še naju,« je na pol v šali dodal, stari lončar pa ga je sumničavo pogledoval in si mislil svoje.
»Ta svet je bil resnično ustvarjen za bedake. Preveč zlata in premalo okusa,« je pomislil lončar. In kako se mu je ta cepec dobrikal! »Ja, ja, vse bo kot želite,« je skoraj nejevoljno potrdil.
»Morda res dodam kaj lastnega,« je bila njegova zadnja misel, ko je spremil glavarja in se mu v pozdrav za spoznanje priklonil.
Naslednji dan se je s pomočnikom, ki je vlekel voziček, odpravil k nekdaj bogatemu sosednjemu gradišču. V bližnji dolinici so imeli že mnogo generacij glinokop. Izkoriščali sta ga obe naselji, starega dogovora so se še vedno držali. Tam sta nakopala najboljšo glino, ki je po skrbnem čiščenju, predelavi, dolgotrajnem gnetenju in dodajanju raznih sestavin – bile so skrivnost vsakega lončarja – dala črno žgano keramiko. Po žganju se je motno temnosivo svetila, saj so jo še pred njim skrbno zgladili. V delavnici sta svežo glino predelala in jo v hladni kleti, skrbno zavito v vlažne cunje, pustila ležati več dni. Uležano glinasto kepo je mojster položil na lončarsko vreteno, nov pripomoček, ki je v naselje prišel s Kelti. Lesena okrogla plošča je bila na sredini nasajena na železno os. Na spodnji strani je bila nekoliko obtežena, lončar jo je poganjal s prosto roko. Z drugo dlanjo je oblikoval okoli lastne osi sukajočo glineno gmoto.
V mislih je imel posodo že izoblikovano. Poznal je stara in nova božanstva. V minulih letih se je spoprijateljil s sprva nezaupljivim bradatim keltskim druidom, ki je v naselju skrbel za verske obrede. Bil je človek širokih pogledov, spoštoval je tudi stara božanstva, izročilo in znanje domačinov.
Bila sta približno enakih let. Menila sta, da so si bogovi v sorodu, le razna ljudstva jih različno imenujejo. Poleg tega je keltski druid nadvse častil tudi vino, pri tej veri pa sta se z lončarjem izredno lepo ujela.
Rada sta ga družno srkala. Med njune pogovore so pogosto zašle zgodbe o peripetijah božanskih bitij. Keltski druid je pivskemu tovarišu pravil o skrivnostnem rogatem bogu, ki se pojavlja v različnih podobah. Domoval naj bi na vzhodu. V rojstnih krajih je druid še kot vajenec videl posebno vešče izdelan, iz srebrne pločevine iztolčen kotel. Med drugim je bil na kotlu upodobljen lik sedečega rogatega boga. Z roko je za vrat držal rogato kačo. Prav ta kača je pogosto zamenjala podobo, včasih se je pojavila tudi kot oven. »Kača s strupom vzame življenje. Je simbol življenja in smrti, sonca in teme. Od tu do vašega ovnoglavega boga ni daleč,« je menil keltski druid. »Podoba na kotlu se mi je dobro vtisnila v spomin. Če se ne motim, so ga trgovci odnesli nekam na sever, menda na obalo Hiperboreje, kjer ob divje penečem hladnem oceanu jočejo sirene. Iz njihovih solz nastane jantar, ki ga Hiperborejci pobirajo v pesku morskega obrežja,« je še povedal lončarju.
Z mislijo na prijatelja se je lončar lotil gline. Njegova leva roka je pognala vreteno, s prsti desne je skoraj zamišljeno posegel v mehkovlažno glinasto kepo, ki mu se mu je pod spretnimi prsti, kot po nareku bogov, začenjala spreminjati v zajetno kroglasto posodo. Odločil se je za dokaj majhno okroglo nogo, nato je iz glinene gmote vešče izvlekel široko ostenje. Nekje na polovici ga je blago zaobljeno upognil in nato ostenje do zamišljenega ustja vlekel navznoter. Potem je vnovič močneje pognal vreteno, se nagnil nazaj in pozorno ogledoval vrtečo surovo posodo. Iskal je napake. Na koncu je vnovič zmočil dlani, še močneje zagnal lončarsko kolo in posodo med vrtenjem zgladil.
Z desno roko je segel med orodje. Izbrskal je kovinsko šilo. Na približno dveh tretjinah ga je prislonil pod neizdelano grobo ustje še vedno okoli lastne osi sukajoče se posode. V voljno ostenje je vrisal ločilno okrasno črto.
Čakala ga je obdelava ustja. Tudi tega je izvlekel s pomočjo vretena, nadaljeval pa je prostoročno. Uporabil je obe tehniki izdelave, staro in novo.
Ustje je s prsti obeh rok dodatno izvihal. Z nežnimi stiski kazalca spodaj ter palca zgoraj ga je čisto nalahno, komaj opazno stisnil in na ta način utrdil. Potem je z dlanema na osrednjem kleku objel posodo, za spoznanje jo je previdno bočno sploščil. Osrednji del keramičnega lonca je bil pripravljen za nadaljnjo obdelavo in okras.
Za ročaja je na delovni mizi pregnetel nekaj gline. Razvaljal jo je in sploščil ter iz nje z lesenim nožem izrezal podolgovata, za slab mezinec debela traka. Ločil ju je od ostale gline. Ostanke je takoj zgnetel v kepo in jo odložil na rob delovne površine.
V glinena trakova je vtisnil pravokotno leseno deščico. S pritiskom je na obeh stranicah ustvaril vzdolžni izboklini, ki ju je s prsti in lesenim nožičem izoblikoval ter zgladil v zaobljeni odebelitvi. S kapljicami vode je dodatno navlažil mesta na ustju in ostenju posode, kamor je nameraval ročaja pritrditi. S pomočjo prstov ju je prilepil na mehko glino. Na stičnih robovih vsakega izmed ročajev je s prsti izoblikoval štiri zadebeline, s katerimi se je nameraval pozabavati na koncu.
Z vrsto previdnih potez šila je okrasil ročaja, ki sta se v rahlem loku pela nad ostenje. Grki so podobno posodo s presegajočima ročajema imenovali kantharos. Z ostro konico je vrisal vitice, ki so spominjale na rastlinski okras z vtisnjenimi točkami. Človek z bolj bujno domišljijo bi mogoče v okrasu zaznal tudi niz povezanih podob golega ženskega telesa, torza z nakazanima dojkama, popkom in zgornjim delom bokov ter dve stranski ogrlici, ki se stikata s pasom.
»Kar naj ugibajo, kaj sem upodobil, bo tako bolj zanimivo in skrivnostno,« si je lončar zadovoljno godel v brk in se muzal. »Tule, na robovih, bom nekaj dodal,« je mrmral naprej. Iz glinastih kepic ob stičišču ročajev so s pomočjo lesenega pribora pod njegovimi prsti nastale kačje glave z izbočenimi očmi in rogovi, podobe silnega boga. Ko je z rogatimi kačami končal, je posodo še enkrat zavrtel in pregledal z raznih koncev. Ni bil zadovoljen: »Nekaj manjka, posoda ni popolna!«
Med tem godrnjanjem se mu je v misli prikradel knezov osladni glas, ki mu je veleval, naj upodobi še njega. »Jasno,« je starega prešinilo, »kje pa smo ljudje, če ne v zavetju bogov. Vsak bog je pravzaprav odsev dvomljivega človeškega značaja. Dodal bom človeško podobo!«
Na obeh straneh ostenja, enako oddaljenih od ročajev, je s sredincem izbočil del mehkega glinastega plašča in dobil ovalni izboklini. Oblikoval je moška obraza z bolščečimi očmi in s klekastim nosom nad našobljenima ustnicama. Z drobnimi vbodi v glino je nakazal obrvi. »Spredaj je gospodar, na drugi strani je moja podoba. Posoda je namenjena ljudem, a posvečena bogovom!«
Izdelek iz surove gline je počasi sukal na vretenu in ga ocenjeval. Potem je posodo previdno dvignil in prestavil v suh kot delavnice. Tam se je več dni sušila, nakar je končala v peči. Z malo sreče in naklonjenostjo lončarskega zavetnika je iz nje prišla cela in trdno žgana.

Knez je bil s posodo zadovoljen, na koncu je pristala celo v njegovem grobu. Položena je bila v grob veljaka, katerega grob so leta 1967 izkopali na planem grobišču ob rodovnih gomilah novomeške Kandije. Grob, na katerega mestu danes stoji jašek dimnika stanovanjskega bloka naselja Nad mlini, je dobil zaporedno številko 40.
Precej velika, 28 cm visoka in 38 cm široka posoda še najbolj spominja na staro grško obredno posodo krater. Po klekasti, bikonični obliki sklede z dvema širokima ročajema, ki nekoliko presegata gornji rob posode, jo je odkritelj, arheolog Tone Knez, vnovič po grškem vzoru in zaradi lažjega razumevanja, poimenoval kantharos. Ta dokaj zajetna posoda je približno dva tisoč tristo let stala v grobu in se medtem tega stanja kar dobro navadila. Prav lepo ji je šlo od rok, ko jo je na dan spravila človeška roka. Zgodilo se je na zelo grd in neposrečen način. Ob odkritju je bila skoraj do nerazpoznavnosti razbita, prek nje je z gosenicami zapeljal sodobni bog na buldožerju. Zgroženi raziskovalci so hudo poškodovano posodo pobrali do zadnje črepinje. Močno so dvomili, ali jo bo mogoče še sestaviti. Ostanke nekoč tako skrbno oblikovane posode si je ogledal strokovnjak slovite nemške restavratorske delavnice. Po večmesečnem delu se je restavratorjem Rimsko germanskega muzeja v Mainzu posrečilo posodo sestaviti in manjkajoče dele nadomestiti z mavcem. Kantharosu so vdihnili novo življenje in mu vrnili del nekdanjega sijaja. Izdelali so celo njegovo kopijo, ki je ostala v Mainzu, izvirnik pa so vrnili v Dolenjski muzej, kjer sodi med najvidnejše in najstarejše keltske najdbe Novega mesta.
Vendar je posoda hranila še zadnjo skrivnost, ki je nakazovala, da se za vsem nemara skrivajo božji prsti.
Ko so na njej odkrili plastični moški obraz, je muzejski hišnik, ki je sodeloval pri izkopavanjih, v liku prepoznal izrezano karikirano podobo tedanjega ravnatelja in ustanovitelja Dolenjskega muzeja, podobo profesorja Janka Jarca.
»Našli smo Jarca,« je navdušeno in muzajoč se zavpil.
Ob tem je skoraj zagrmelo. Zemlja se je stresla, zadišalo je po žveplu. Okoliški zrak se je zgostil in ohladil, dvignila se je megla. Krog je bil sklenjen. Iz sive davnine se je vnovič pokazala podoba starega mogočnega ovnoglavega boga – jarca!

Rasto Božič