Jutro

To sekundo je odjeknilo človeku. In naslednjo bo drugemu. In potem … spet. Trenutki prelitja v nič se nizajo kot granitne frnikole in svinčene krogle v ogrlico okoli zgubanih vratov. Življenje je v celoti speljano po strugi usode, vse dogajanje je samo betežno gibanje proda, ki se z ropotom kotali po dnu in spreminja svojo formo v skladu z agresijo toka. Vse dokler se dokončno ne izrabi in postane še bolj ničen, kot je bil pred svojim obstojem.
Ni roke, ki bi ga pobrala v naročje in ni ust, ki bi mu vdihnila življenje. Kamnita srca in kamnite oči se krhajo ob medsebojnih trkih, pesem valovanja pa vedno znova zaduši zamolkle bolečine iz dna, zliva se v kamnita grla in jih lepi skupaj. Ne moremo vdihniti in spregovoriti. Samo razpademo lahko.
Veš kdaj pride tvoja sekunda?

**

Želi si, da bi ga končno pustili pri miru. Da bi ga ponoči nehali gristi v prste in mu s svojo zatohlo sapo dihati v truplo, v ostanke človeka, ki se prekladajo po preznojenih rjuhah. Skoraj je že brez nohtov. Sovraži vsako sekundo po polnoči posebej, ko v histeričnem tiščanju vek skupaj še vedno ne more pobegniti pred lucidnimi sanjami. Hoče nočne more, hoče Krugerja, padati z višin in bežati pred norci s sekirami in motorkami. Hoče vedenje, da se lahko zbudi in gre preprosto naprej.
V podočnjakih večno napol čuječega se zbira groza stoletij in lica upadajo pod težo smolastega zraka. Vonj po izdajah in spletkah ga reže v nosnici, ko v mislih teče skozi meglene gozdove. Teče, maha z rokami, da bi bil hitrejši in lovi sapo v vedno premajhna pljuča. Dokler se ne napihne kot balon in se začne dvigati nad meglice. Vleče ga dalje, gor, in ko že misli, da je tokrat morda pobegnil, z glavo butne v nebo.
Obrne ga okoli, točno tam pa, kjer so prej poganjale svetle zvezde, se zasvetijo kačje oči. V sekundi se utelesi misel, ki se je tako dolgo skrivala v prekatih srca; greh je neizbežen. Milijoni drobnih uric se pojavijo kot jata ptic, da bi s tiktakanjem izkljuvale zrkla času in sanjavcu, ki si jih drzne povabiti, hčerke Leviatana, v svoje sanje.
Za hip pomisli, da je to budilka in da se bo zdaj zdaj zbudil in si umil zobe. Pa ni. In po zobeh se mu lepi kri, ne karamelni bonboni.

Vstal je, najprej mežikal z bolečimi očmi v sivomodre zaplate jutra, s trepalnicami odstiral lepljivo zmedo, gledal na uro, ne da bi videl čas, in nemo postaval pred omaro. Zeblo ga je v podplate, da se je rahlo prestopal. Malo je premaknil spodnjice, prevrnil kup majic, snel prazen obešalnik in ga podržal. Potem se je nenadoma obrnil in čez hodnik odtaval v kopalnico. Z vrelo vodo se je počasi stuširal, da bi se opral neprijetne in postane skorje noči. Spet se je postavil pred omaro, naključno izbral nekaj oblačil in jih mukoma navlekel nase. Oči so ga skelele, še za droben trenutek se je ulegel nazaj.

Veliki beli zobje so se mu s posmehom prikazali v poltemi. Dlan mu je trznila, najraje bi jih razbil, če ne bi bili kljub vsemu tako pretkano vabljivi. V divjem in pijanem smehu so bežali pred njim, kot bi se mu rogali, igrali skrivalnice. V naslednjem trenutku je stal do kolen v vodi. Rdeče trave so mu ovijale gležnje in modrikasti okrogli kamni so ležali povsod po tleh. Pohodil jih je, zanalašč, ter se v skoku odrinil stran, voda je bila slana.

»Prekleto, spet boš zamudil! Kdo te bo čakal? Poglej, kaj delaš ljudem! Kako si lahko tako neodgovoren? Sanjač!« se je besno zadrl glas mame, preden je njena roka že tretjič pobutala po vratih. Sredi hodnika se je še spotaknila v zlizan tepih in besno zaklela, dokler ni v razvlečeni rožnati spalni srajci končno odracala nazaj k očetu.

Odprl je hladilnik, da bi izbrskal nekaj užitnega. Vsako jutro je bil lačen, nikoli ni vedel česa. Vrata hladilnika so tanko zapiskala in zagodrnjala, ko jih je zapiral. Nekaj malega, za silo, se je odločil in iz omare vzel škatlo kosmičev. Mama jo je kupila zaradi akcijske figurice Supermana v njej, za vnuke. Zavil je z očmi in nagnil škatlo nad neumno keramično skodelico z medvedjim obrazom na dnu. Nič. Zlepili so se, je pomislil in z jezo potresel, ko so se kar naenkrat prek pulta in po tleh vsula nešteta sivomodra očesa.
Pobral jih je, tiste, ki so se odtrkljali pod omarico je kar pustil, pohojene na tleh je pometel v smeti, ostale pa zalil z mlekom in končno pojedel svoj zajtrk.