Jaz sem

jaz1

Jaz sem Ilijana Zogaj, stara sem 14 let. Prihajam s Kosova. Zelo rada plešem in igram odbojko. Rada sama razmišljam in to tudi izkoristim. V šoli sem v 9. razredu, kmalu bom končala osnovno šolo in šla naprej. Zelo rada bi postala medicinska sestra, a mislim, da je to pretežko zame. Zato mislim, da bom šolo nadaljevala za kozmetičarko, ker me tudi to veseli. V Sloveniji sem že 5 let. Slovenščino že obvladam, angleščine pa še ne, saj sem se morala najprej učiti slovenščino in angleščino pustila ob strani.

Hodim v Osnovno šolo Grm v Novem mestu. Ko sem prišla prvič v razred, sem se kar slabo počutila in se veliko bala. Na začetku so me kar lepo sprejeli, a to ni trajalo dolgo. V razredu sem bila vedno osamljena. Vsa dekleta so se med seboj družila, z mano se pa niso želele ukvarjati. Vsakič, ko sem šla zraven, so zbežale od mene. Nekatere so se vsaj kdaj pogovarjale z mano. Niso bile vse enake. Sošolke me niso preveč marale, ker sem bila tujka. Rekle so, da nočejo tujke v razredu in da sem Muslimanka. Rekle so, da ne marajo Albancev in Romov, rekle so tudi, da smo zelo podobni, kar mislim, da ni res. Vsak dan sem šla domov žalostna. Tako se je nadaljevalo do sedmega razreda, ko je prišla nova punca s Kosova. Bila sem zelo vesela, saj od takrat nisem osamljena v razredu. Od takrat sva zelo dobri prijateljici in sošolki. Z njo se imam zelo lepo. Skupaj delava domače naloge, se učiva in pri vsem tem ji pomagam pri jeziku. Tudi ona je zelo vesela, da sem njena sošolka. Zelo pogrešam Kosovo, saj sem se tam rodila in tam je moja država, tega ne bom nikoli pozabila. Vsako leto ali pa celo dvakrat na leto jo obiščem. Zelo lepo govorim albansko, a pri pisanju nisem prav dobra. Vsak dan berem tudi knjige v albanščini, saj nočem pozabiti jezika. Z mano je oči zelo zadovoljen, ker vidi, da nočem pozabiti svoje države in svojega jezika. Doma in v albanski družbi se pogovarjam albansko. Verujem v boga Alaha, saj sem Muslimanka, tudi s tem sem zadovoljna. Moj sošolec se je delal norca iz moje vere. Posmehoval se je temu, kako mi molimo, kako se oblačimo in veliko drugim stvarem. Takrat sem bila zelo žalostna in sem začela jokat. Bila sem čisto iz sebe, a mu nisem vrnila niti besede. Saj bi se tudi jaz lahko delala norca iz njegove vere, a tega nisem storila. Ko sem šla domov, sem povedala svojim in vsi so bili zadovoljni, da mu nisem nikakor odvrnila, saj za Muslimana je to greh, da se norčuješ iz druge vere. A to se ni nikoli ponovilo.

Sem tudi plesalka v albanski skupini Dardanet. Plešemo v albanski narodni noši. Najbolj popularen ples je šota, ki jo plešeta dve osebi, en moški in ena ženska. Moški lovi žensko (šoto), ko jo ujame, jo prosi za ruto (srce), a ona mu je ne da in zbeži. Potem ženska prosi fanta, naj vzame njeno ruto (srce), a je on noče. Ko se še enkrat vidita, moški vzame ruto (srce) in se primeta za roke in skupaj plešeta. Tega plesa se udeležujem že 4 leta in sem zelo zadovoljna, da to lahko hranim v svojem spominu. Zadnje časa ustvarjamo nove plese, saj je bil pred kratkim 28. november, dan albanske zastave. To zabavo priredimo vsako leto. 17. septembra 2008 je Kosovo postala samostojna država. Zelo smo bili veseli, da se je to zgodilo, pa četudi šele pozno. V naši vojni je umrlo preveč ljudi. Nasprotniki (Srbi) so ubili tudi ženske in otroke, čeprav tega ne bi smeli narediti. Veliko mam je ostalo brez otrok, brez mož in brez vsega. Hvala bogu, da se nam to ni zgodilo, čeprav sem tudi jaz in moja družina bili v času te vojne na Kosovem. Bilo je zelo naporno, saj smo morali zapustiti državo. Mi smo odšli v Albanijo. Med potjo je bilo strašno. Celo pot so bili srbski policaji in nas ustavljali, nam vzeli denar in kar smo imeli od zlata: uhane, zapestnice, verižice in prstane. Če jim nismo nič dali, so začeli tepsti mojega očeta, brcali so ga, udarili z puško, dokler jim nismo kaj dali. Bila sem zelo majhna, a teh strašnih dogodkov se še vedno spomnim. Med potjo so nam postavili albansko zastavo na tla in smo jo morali povoziti. Takrat smo se zelo slabo počutili, saj nam zastava pomeni veliko. Če povoziš zastavo, je to, kot da povoziš svojo državo, jo sovražiš, in – seveda – to ni tako lahko. Tudi mi smo to zelo težko naredili. Prosili smo boga za odpuščanje in to storili. Ko smo prispeli v Albanijo, smo tam iskali dom. Nek prijazen gospod nas je sprejel pod svojo streho. Bili smo zelo veseli in tam živeli, dokler se ni končala vojna. Očetov stric je živel v Sloveniji in prišel po nas v Albanijo. V Sloveniji ne živim od takrat, ker smo morali nazaj na Kosovo k babici. Ko smo se mi iz Slovenije ter babica in vsi drugi iz Albanije vrnili domov na Kosovo, nismo imeli kaj videti razen tla in ruševine. Skoraj vse hiše so bile zažgane, med njimi je bila tudi naša. Bili smo zelo žalostni, a tudi veseli, da smo vsi preživeli. Hišo smo popravili in od takrat živeli lepo naprej. Moj oče se je preselil v Slovenijo in čez nekaj časa tudi jaz z mamico in z bratoma. Na začetku sem opisala, kako sem se takrat počutila in kako mi je bilo v Sloveniji. Zdaj sem v Sloveniji srečna in zadovoljna, toda še vedno pogrešam Kosovo.

Objavljeno v Ti v mestu