anyhow, žur

Vsak, ki govori veliko, ki bere rad in piše pogosto, sčasoma zasledi pri sebi, da mu določeni izrazi prirastejo k srcu. Ker raje govori, kot obmnemi, uporablja besede ali besedne zveze kot sredstvo mašila. In ker nedvomno sama sodim med te bisere svetovne družbe, sem si prisvojila svoje, ki mi služijo kot najzvestejši postreščki. Namesto neprijetnega zvočnega učinka, ki ga sprožijo posameznikove glasilke ob trenutnem možganskem zastoju, v upanju, da bodo le lahko izustile nekaj zanimivega ali vsaj smiselnega, sama nadomestim nelagoden trenutek miselne osame z mojimi priljubljenimi frazami- žur in anyhow. Da obrazložim-

1. Žur tudi jour -a [žúr] m (ȗ) žarg. domača zabava: prirediti žur; iti, povabiti na žur

Ko beseda postane mašilo, pomeni, da jo z veseljem uporabiš v kakršnem koli podtonu stavek nakoncu pač izzveni. Žur je nekaj, s čimer se lahko vsak normalno razvit posameznik poistoveti. V domačnosti besede je nekaj kar te pomiri, te prepriča, da greš lahko na pijačo, čeprav te boli glava. In bolj kot za mašilo, gre tu za dopolnilo. V življenju sem šla že čez marsikakšno sranje, nekatera izmed njih so se mi dejansko zgodila. In vse postane preprostejše z mojim malim osebnim dopolnilom. Tako kratko in preprosto, pa vseeno nikoli nadležno in vedno zadostno. In kadar moj žur aplicira na dejanski slovarski pomen besede, še toliko bolje.

2. Anyhow (kakorkoli) in kàkor kóli prisl. (ȁ-ọ̑) izraža poljubnost načina: naj bo že kakorkoli, moj sklep je dokončen

Res je. Danes ima državljan Z Evrope možnost izbire. V vsakem fragmentu osebne realnosti imaš absolutno svobodo v izvršitvi svojega dejanja. (prosim prezrimo dejstvo, da se v primeru, da ti je od višje sile ukazano, da je potrebno obesit perilo ali pa ostati za mizo in delati nadure, ne čutimo absolutni izvršitelji naših želja) Najmanjša banalna stvar se bo večinoma odvila popolnoma odvisno od tvoje presoje in izbire korakov. Zato me je ta izraz preprosto prevzel. Z njim napovem, da karkoli bom pač že povedala, bo to zato, ker sem si tako izbrala. In nihče nima pravice teptati mojih prepričanj, naj bodo zanj še tako abotne. Nikakor pa ni zanemarljivo dejstvo, da mi je v užitek počasi izgovoriti ta zategli “o” v besedi in načeti novo debato ali pa morda le zaključiti staro, za moja ušesa že za odtenek preveč nezanimivo, da bi se ozirala na vljudnost.

Seveda se sveta zakladnica posrečenih izrazov tu ne zaključi, a se zadnje čase že bojim poseči po zahrbnem dragulju v mojem skladišču in začeti pogovor z “In d’rgač’“? Ker, nevem zakaj, ampak večina ljudi še zmeraj ni dojela, da to priljubljeno vprašanje dejansko sodi med mašila, in da me v resnici ne zanima celoten potopis, življenjepis, ljubezenski problemski opis, ali sploh karkšen koli odgovor, daljši od trizložnice. Če pa se dejansko ne počutite uredu, si zamrmrajte Smolarjevo pesem Žur. Deluje.