»Glasbenike na ulice!«

Pišem pod vtisom tako imenovanega martinovanja na novomeškem Glavnem trgu, najnovejše kulturne pridobitve, ki je, kot kaže, poantirala vizijo lokalnega cvičkovega lobija. Vtis je resda svež, ni pa ne bleščeč ne kaj prida sijajen. Zato bi bilo pričakovati, da se bom takoj spustil v kritiziranje – kajti po mojem okusu pač ta veselica res ni bila in niti ni mogla biti. Nesramna kritika bi bila tudi povsem umestna, saj je bila zadeva izpeljana amatersko, polovičarsko, brez prometne zapore, in slika »novomeške kulturne ponudbe« v mrzlem novembrskem večeru, kjer so v istem košu plavali vonj po moštu, golažu in perutnini, glasno ozvočeni harmonikarji, hrzanje zmedene konjske vprege ter žarometi in izpuhi mimo gomazeče pločevinaste reke, bi res težko bila bolj klavrna.

Pričakovali bi torej upravičeno in ostro kritiko. In res nisem ob tem le enkrat slišal znanega rekla, na katerega sem prvič naletel v zabavnem Parkovem komentarju lanskih decembrskih »dekoracij« Glavnega trga; nekaj takšnega kot »ne delajte iz mesta vasi«! To reklo je bilo mogoče večkrat slišati, očitno je postalo slogan protivaške kulturne frakcije. Ta frakcija verjetno sodi nekako takole: mestne vsebine pač sodijo v mesto, medtem ko naj vaške kulturne epizode, kakršna je bila tudi zadnja martinovanjska, skupaj s tipičnim gasilsko-veseliškim in kulinaričnim aparatom, ostajajo v karseda pristnem in avtohtonem okolju, torej čim dalj stran od mesta.

foto Boštjan Pucelj

Toda vnaprej lahko povem, da bo ta zapis moral razočarati prourbano frakcijo. Kajti morda prava diagnoza za vaške izgrede v novomeškem centru zadnjih let ni toliko, da je zanič osnovna zamisel, temveč je večji problem šepava in zanikrna, predvsem pa estetsko deprimirajoča izvedba. (Premišljeno zasnovane zgodbe z etnografskimi elementi v evropskih mestih dokazujejo, da se da tudi drugače. Oziroma, ko takšna zgodba stopi v mestno jedro, mora vendarle upoštevati nekatere nove standarde.) Seveda pa še to, kdo bi lahko tajil, da je delu meščanov takšna ponudba mnogo bližja od recimo visoke kulturne ponudbe, kakršno nudijo profesionalni producenti v mestu? Problem urbane frakcije, ki nikdar ni resnično zadovoljna, je torej ta, da po njenem ni primernih (mestnih) dogodkov, če pa so, ni (dovolj) primerne publike. Ta frustracija jo v okoliščinah, ko je kvalitetnih dogodkov več, kot si mesto in njegova publika zaslužita, vodi v fantazme, ki od logike urbane kulture niso manj oddaljene kot osovražene zamisli cvičkovega lobija.

Skušal bom to logiko analizirati na primeru, ki ga spremljam že vrsto let, praktično od začetkov Jazzintyja leta 2000. V tem času sem sodeloval v vrsti diskusij, poslušal niz prijateljskih nasvetov ter modrovanj novopečenih kulturnih strategov in raznih frakcij; kdor ima tri minute časa, pač rad izvoli priobčiti svoja stališča. Eden od nasvetov, ki so se vztrajno ponavljali do danes, je bil, če ga zelo prosto prevedem, naj Jazzinty »pošlje glasbenike na ulice«. Pod tem si je bilo mogoče predstavljati nekaj takega, kot da bi jazzerji igrali po različnih mestnih točkah, morda celo simultano, predvsem pa na Glavnem trgu, pred rotovžem in na podobnih »frekventnih« lokacijah. Seznam tistih, ki so imeli takšne zamisli, je enostavno predolg in preveč pisan, da bi lahko posumili na koordinirano akcijo (če se izrazim v paranoidnem žargonu), zato moramo predpostaviti, da se je takšno mišljenje samoniklo razvilo iz različnih izhodišč.

Razvrstimo zdaj tak slogan v nekaj rubrik, da ga bomo laže razumeli. Očitno spada pod rubriko »revitalizacija mestnega jedra«; jazzerji, ki igrajo na ulicah, bi pač »popestrili« mestno kulturno ponudbo. Očitno spada tudi pod rubriko »vrnimo umetnost ljudem«, kajti na tak način bomo lažje prepričali mesto, da se tu dogaja nekaj na svetovni ravni itd. Takšni jazzerji na Glavnem trgu bi torej za prourbano frakcijo ubili več muh na en mah, v mestu, ki vse bolj postaja vas, bi pomenili ustrezno kakovostno ponudbo, oživili bi ulice itd. Preden zavržemo to sprevrženo logiko, ne bom zamolčal svoje načelne pripadnosti urbani kulturi – uvajanje jazza v relativno majhno provincialno mesto pač gotovo ustreza temu vzorcu. Ne skrivam niti svoje zavezanosti Novemu mestu, ohranjanju njegove dediščine – krhke in že krepko načete estetike njegovih trgov in ulic. A kljub temu je treba pomisliti, da vse ni za vsakogar, in tudi ne za vsaka ušesa. Zakaj bi mimoidočemu, medtem ko nakupuje ali klepeta s prijateljem, igral vrhunski glasbenik, glasbo, ki mu ni namenjena in ki ji ni dorasel? Zakaj bi to počel v pogojih, kjer ni ustrezne akustike, kjer ga vsak hip preglasijo motorji ali vpitje, kjer ni ustreznega fokusa na delo, na zvok, skratka, kjer nima nobene možnosti, da pokaže svojo umetnost, svojo sposobnost, svoj domet?

Avantgardistična zahteva po vnovični združitvi življenja in umetnosti se je izkazala za utopično, klavrno je propadla. Umetnost, ki je kaj vredna, razvija ustrezne modalitete sprejemanja in javnega predstavljanja, ostaja dostopna in dojemljiva v kodificiranih okoljih, pod določenimi pogoji; kot avtonomen družbeni sistem sama nenehno gradi, vzpostavlja in obnavlja lastne meje. In tako kakor Anton Podbevšek Teater prikazuje svoje produkcije v strogo nadzorovanem in tehnično dovršenem okolju, tako kot galerija Simulaker razvija ustrezno recepcijsko okolje za sodobne vizualne projekte, tudi jazzisti ne sodijo na vsak mestni vogal le za to, da bi zadovoljevali neke lokalne frustracije. Vrhunski bend improviziranega jazza, koncertna dvorana z odlično (klasično) akustiko, popolna tišina in dolgi aplavzi na koncu – to je vsekakor ustrezno okolje. Zakajen jazz klub debelo po polnoči, ko se med jam sessionom oder stopi z avditorijem, ko so glasbeniki in redki preostali uglašeni na povsem isto frekvenco – občutek, ki se je rojeval v zlatih desetletjih ameriškega klubskega jazza in smo ga bili deležni tu in tam v nekaj letih nočnih jamov v Lokalpatriotu (danes bi ga v vse bolj sterilni manhattanski sceni težko našli) – tudi to je eden od tistih miljejev, ki so pravi za vsrkavanje jazza. Toda to nikakor ni godba za mnoge ali za vsakogar, ne sme postati godba za nakupovalne centre; na to ne moremo pristati, ne da bi jo razvrednotili. Zato so morali »uličarji« naleteti na gluha ušesa, in tako bi moralo biti tudi v prihodnje.

***

Dve véliki njujorški dvorani za klasiko, nekoč neprekosljiva Carnegie Hall in novejša Avery Fisher Hall, ki danes obe simbolizirata glasbeni preboj, sta bili zasnovani najprej kot prestižna akustična objekta, skratka kot dvorani, kjer bi kar najbolje zazvenela simfonična glasba. In medtem ko že desetletja traja elitistični prepirček med slavnima prizoriščema glede tega, kje je akustika bolj perfektna, se malo mesto, v katerem sploh ni koncertne dvorane z zadovoljivo akustiko – dvorana Kulturnega centra pač žal ne zadošča osnovnim merilom -, ubada z identitetno dilemo, ali je bolj mesto ali bolj vas. V resnici bo nezadovoljna kvaziurbana frakcija, ki bi rada, da center »dogaja« in da v njem »groova«, morala najti nove zamisli in prijeme; ali pa si priznati, da jo z logiko martinovanja vežejo globlje in intimnejše vezi, kot si je pripravljena priznati.