»Tu es un cliché!«

lovilec sanj

Slab dan ima danes in najhuje, česar bi ga lahko obtožili v tem trenutku, je klišejskost. Te besede res ne mara. Vsemu zmanjšuje vrednost, nič ni dovolj dobro zanjo. Lažniva je in potvarja realnost, ko se dela, da je osovražena in da je sploh ni, hkrati pa zaleze povsod. Kot kužne podgane.Kaj pa bi brez navad, kdo bi mu dajal lažen občutek varnosti in verjetje v »saj bo še vse v redu« stavke? Na kaj bi se sicer opiral, ko bi mu bilo dolgčas in kaj bi bilo mašilo za brezdelne in apatične dni, ko dlje od rutine niti ne zmore seči? Nekaj človek pač rabi, da se pogreje in skrije, ponavadi raje oguljen mehak in poznan plašč, čeprav razcapan, kot pa novo in utesnjujočo jakno, s polnimi žepi negotovosti.
Navade so ponaredki življenja, navade so utvare, ampak tako udobne, da je na skrivaj vedno razumel, zakaj jih nihče, niti on, noče zapustiti. Drobni prepleti banalnosti ga vedno znova rešujejo, od jutranjega piškota do zapiranja vrat in starih drobtin na pultu, dokler ve čigave so, seveda.
Včasih gre še vseeno domov. In tam še vedno moli pred nedeljskim kosilom, čeprav nihče več ne vztraja v verjetju, da bo pražen krompir potem kaj boljši. Ampak se sploh ne pritožuje. Ker je tako navajen. Zamomlja par pregriznjenih besed, medtem se razmočeno rumenkasti rezanci v juhi ravno prav ohladijo …
Ne verjame, da je zaradi tega slab človek. Samo navaden.
Rad ima svoj mir in nikoli se ne pusti zmotiti v preciznem poteku dneva. Načrt je bil določen davno, kdor se bo vtaknil, mu bo populil nohte, trepalnice in obrvi. Noče, da bi jih bolelo, samo grdi naj bodo.
Rad tudi veliko govori, o ja, ampak pretkan kot je, poslušalca vedno izbere premišljeno. Ker se na smrt boji nesmiselnosti svojih besed, jih zanalašč vedno razsipava, vse votle in oguljene, samo kadar ve, da bodo vsa ušesa zanje gluha, da ga nihče zares ne sliši. Noče biti sanjač, noče da ga drugi ljudje postavljajo na realna tla in mu govorijo resnice ter mu jih kažejo s prstom. Ima trdna načela in je skrajno odločen, ve kaj si želi in zna delati prav.
Za javnost.

Noče več vsako nedeljo kosila ob 12h, ker ga potem boli želodec, noče vreščanja in gomazenja cele družine na kupu, ker ga potem boli glava. Ne da se mu pogovarjati z mamo, ker panično napihuje banalnosti in projecira svoj neskončen obup in gnev nanj, in tudi ne z očetom, ki tako in tako odpre usta samo, če ga ona prisili. Prostovoljno govori le sam s sabo.
Starejšega brata bi najraje udaril. Kar tako, za kazen, ker je kreten in ker mu ne bo nikoli odpustil, da mu je speljal prvo punco. Zato mu zdaj on že več let nateguje ženo, pa plešasti krt sploh ne posumi, samo še bolj se hvali in kupuje drage avtomobile in stoječe ure.
Sestri bi samo zalepil usta. In nos. Iz svojih otrok je naredila razvajene snobe še preden so znali govoriti. Mogoče pa ni kriva ona, mogoče je usoda. Geni so hudičevo seme.
Potem bi poklical njo, tisto ki misli, da ji zaupa. »Sanjaš, dragi,« mu reče vedno, kadar ji hoče povedati svojo resnico. Zato ji govori samo laži, ampak ona je zadovoljna. Njemu pa steklenijo oči, ko se pretvarja in sodeluje v brezumnih ničevih debatah. »Ljubček, spet si predolgo bedel, glej kakšen si, ti skuham kavico?« Brcnil, zvezal in zapalil bi jo, čarovnico.

Ko pride spet domov se skrije v sobo za paniko, med natanko štiri stene in točno nič oken. Sprednja stena je kovinska, hladna in bleščeča. Njeno popolnost kvari le nekaj tankih in dolgih prask. Desna je zapacana z rjavimi risbami, ki spominjajo na ples zveriženih postav v agoniji užitka, nad njimi pa potiho živi ogledalo, tako razpokano, da se včasih zdi mogoče videti podobe resnice. Na levi steni so prilepljene sanje, ampak tolikokrat prebeljene, da komaj opazno še premikajo pljuča, pred njo pa zofa, prežgana s cigareti in rahlo vlažna.
S stropa visi križanec med indijanskim lovilcem sanj in železnim mlinskim kolesom. Lahko ti narekuje sanje ali ti pade na glavo in te ubije.
Madeži na tleh in po naslonjalu zofe so skorajda še sveži.

Danes je posebna predstava, samo za eminentne in spoštovane goste, ki si jo zares zaslužijo! Brezplačno smo vam pripravljeni razkriti resnico in razbiti utvare. V treh korakih vas lahko pripeljemo do resnične odrešitve in vam pokažemo, kako za vedno opraviti s sanjami in upi. Ne skrbite, ne skrbite, ne bo vas bolelo, trajalo bo kvečjemu kak trenutek. Kaj pa je to v primerjavi z mirno večnostjo? Samo zamislite si; nikoli več se ne boste potni prebudili sredi noči, nikoli več ne boste rabili verjeti ali pričakovati. Popolnoma mirno boste živeli naprej, ne da bi se še kdaj obremenjevali z bedarijami, kot so strah, ljubezen ali želje.
Sledite torej navodilom in vrata se vam bodo sama odprla. Ne verjamete? Jamčimo vam z lastnimi zlatimi zobmi. Dajte, dajte, izpustite si kri!

Sam, soočen z vsem v sebi kar sovraži in kar skriva pred svetom, v tej sobi za norce, brezumno kipari s telesi, da bi našel v njih drobir razodetja.
Potem vstane, zapne hlače in gre ven. Zapahne vrata, potegne zaveso, skuha si čaj in odpre rokovnik. Jutri pride ona in popoldne gre k staršem, …lep dan bo. Navaden.

Objavljeno v Ti v mestu