Sven Lindquist: Terra Nullius, Založba Sanje 2008

Knjiga o črni zgodovini bele Avstralije in hkrati vodnik po britansko-avstralskem kolonializmu ter svetovni ksenofobiji. Tako bi lahko izredno na hitro označili to knjigo.

Ko jo prebiraš, te osupne, kaj vse sta zmožna človeška samovšečnost in napuh, cepljena na neumnost, zaplankanost in zlobo. Toda pozor, pozorna bralka ali bralec bosta v knjigi švedskega pisatelja ob skupku boleče pretresljivih zgodb o avstralskih na rob, v obup, životarjenje, v objem kriminala, mamil in alkohola pahnjenih domorodcev našla vrsto namigov na sodobni svet. Kar najbolj pritegne, pa ni izredno sočutje, ki veje iz avtorjevega zapisa, temveč univerzalnost zgodb, ki jih lahko, če odmislimo skoraj neverjetno ločevanje aboriginskih mater in krajo njihovih otrok ter nedvomen genocid, preslikamo na domača, dolenjska tla. V Terri Nullius najdemo vrsto vzporednic odnosov in vzorcev, ki se med zatiralci in zatiranci tkejo po vsem svetu in tudi pri nas, med dolenjskimi Romi in ostalimi državljani.

Leta 1932 rojeni pisatelj, ki je doslej izdal prek trideset knjig s prepletom zgodovinopisja, potopisov, avtobiografije, reportaž in esejev, je Nikogaršnjo zemljo zasnoval kot potopis. V njem tekoče opisuje lastna doživetja pri raziskovanju avstralskega domorodskega zatiranja, slikovito opisuje kraje dogodkov, dodaja zgodovinske podatke in jih tolmači na temelju lastnih, sodobnih odkritij in izkušenj. Smer njegovega potovanja določa svojevrsten aboriginski križev pot, dotika se obdobja popolnega zatiranja in razčlovečenja, gre skozi mukotrpen postopek prepočasnega priznanja in samozavedanja ter nekako končuje, čeprav poti in boja še ni konec, pri današnjih začetkih enakopravnega obravnavanja in zametkih narodnega preporoda, ki pa začuda, tudi tam spodaj vodi skozi kulturo, jezik in izročilo.

Naša Zemlja res ni nič drugega kot velika žoga, ljudje pa smo si bolj podobni, kot bi si želeli priznati. Lindquistova Nikogaršnja zemlja je tudi naša, njegovo potovanje pa bo v zavest bralke ali bralca vtisnilo neizbrisen pečat.

Ocena: 5